20. 5. 2008 | Mladina 20 | Kolumna
Žal samo petrolejka
Streznitvi glede narave te oblasti je sledil občuten padec priljubljenosti. Zdaj smo sredi ekonomskega treznjenja.
© Tomaž Lavrič
Številni ekonomisti že dobro leto opozarjajo, da slovensko gospodarstvo plove v nevarne vode. Najceloviteje in najostreje je pred potencialno krizo posvaril Franček Drenovec. Zdaj ni resnega ekonomista, ki bi še trdil, da je ekonomska vladavina sedanje oblasti zgodba o uspehu.
Nemalo ocen je dramatičnih. Strnemo jih lahko nekako tako: visoka rast, dolgo paradni konj vlade, je bila dosežena na silo, z visokim zadolževanjem. Kot celota že ustvarjamo manj, kakor trošimo. Standard večine Slovencev že pada. Oblast je pospeševala privatizacijo, delovala v korist premožnih in zanemarila javne službe - se pravi področja, ki naj bi skrbela za bolj zdrave, izobražene in za življenjsko tekmovanje usposobljene ljudi, s tem pa za prihodnost države.
Posledice v neposredni prihodnosti: pešanje gospodarske rasti, upadanje konkurenčnosti in standarda, kronične težave z javnimi službami, za katere je denar nastavljen tako na kratko, da se lahko sesujejo že, če bodo gospodarska gibanja le malo slabša od predvidenih. Celoten gospodarsko-socialni stroj bo začel škripati. Če bo v svetu recesija, se znajo stvari zasukati dramatično. Položaj se bo slabšal postopno, a neizbežno. Sekljalo nas bo kot salamo, če parafraziramo nesrečnega odstavljenega državnega sekretarja Štrovsa.
Ta nova, zastrašujoča podoba se jasneje kaže šele zadnje leto. Potreben je bil čas, da so se trendi izostrili, da je slepilna oblastna retorika postala prosojna, posledice pa očitnejše. Poslabšanje ni nastalo samo od sebe ali zaradi zunanjih kriz. Je večinoma posledica ravnanja te oblasti, ki ni delovala kot dober gospodar, ampak kot kratkoviden, neodgovoren politik. Ekonomske težave je minimizirala, se jih bodisi ni zavedala ali pa jih ni bila sposobna pametno reševati (zadolževanje, inflacija, privatizacija javnega sektorja ...). Pred očmi je praviloma imela parcialne politične učinke, ne pa dolgoročnejše koristi celote. Dobre mednarodne konjunkture ni izkoristila ne za produktivne naložbe ne za varčevanje za slabe čase, kakor to počno razumne države, ampak je z nepričakovano obilnim pritokom prihodkov ravnala kot nasploh - opita od oblasti, opita od denarja. Ekonomsko je razmišljala kratkoročno, samo v okviru enega mandata - po volitvah bo že kako, če ne bomo na oblasti, pa je tako vseeno. Miselnost, ki se ji lahko reče za mano potop.
To je druga velika streznitev v tem mandatu. Prvo je prineslo razočaranje nad naravo te oblasti, njeno avtoritarnostjo, neizpolnjenimi obljubami o drugačnosti, novi poštenosti itd. Temu je sledil občuten padec priljubljenosti vlade in vladajoče desnice v celoti. SDS si je nato nekoliko opomogla.
Zdaj smo očitno v fazi druge - ekonomske - streznitve. Nobena ni prišla čez noč. Druga se šele prebija v javno zavest - iz kroga ekonomistov v medije in opozicijsko politiko in nato počasi naprej v javnost. Za širše spoznanje, da se ekonomsko-socialni voz pomika v nevarno smer, je največ naredila inflacija in hkrati z njo porojeno spoznanje, da je Janšev Svetilnik petrolejka, od katere dobiva povprečni Slovenec malo ali nič svetlobe. To je stopnjevalo nelagodje zaradi večanja socialnih razlik in nemarnega bogatenja peščice brezobzirnih spretnjakovičev in oblastnih privilegirancev.
Druga streznitev nastopa pozno, a dovolj zgodaj, da bo vsaj deloma vplivala na volitve. Za vlado je smrtno nevarna. Z zgodbo o ekonomski uspešnosti je blažila kritike svoje šibke strokovnosti in lomastenja po gospodarstvu. Predvsem pa je tako kompenzirala slabe posledice prve streznitve. Od tod evforične besede Janeza Janše o gospodarski idili, v kateri menda živijo ljubi Slovenci. Dobro, so med vrsticami govorile te hvalnice, morda v nekaterih pogledih res nismo idealni, toda gospodariti pa znamo. In to je najpomembnejše.
Ekonomska realnost se nenadoma kaže v povsem drugačni luči. To lahko na volitvah deluje pogubno. Oblasti gre na roko to, da se bodo posledice slabih trendov, razen inflacije, za večino prebivalstva poznale šele z zamudo. Poleg tega se vlada s socialnimi darili in z drugimi všečnimi potezami krčevito trudi, da se druga streznitev ne bi na široko prijela vsaj do volitev. Potem pa après moi le deluge, kot rečeno.
Opozicija k drugi streznitvi doslej ni veliko pripomogla. Preveč se vtika v podrobnosti sedanje vladavine, premalo pa v njene poglavitne grehe in celoto dogajanja. Če bo nehala drobtinčariti, bo s tem najbolj pomagala sama sebi. Vladajoča politika praviloma izgubi oblast zaradi svojih napak, ne pa zaradi (nepreverjenih) kvalitet opozicije. Pri tem Pahor še naprej (sicer že redkeje) ponavlja, da hoče zmagati zaradi navdušenja ljudstva nad njim, ne pa razočaranja nad oblastjo. Zares niti sodelovanja s SDS noče izključiti.
Ob recesiji v Evropi lahko Slovenija pade globlje, kot si zmoremo predstavljati zdaj, ko po skoraj dveh desetletjih stanovitnega napredovanja še zmeraj prevladuje prepričanje ali vsaj upanje, da smo tako rekoč obsojeni na trajni vzpon. Najbolj bodo po žalostni univerzalni tradiciji prizadeti revni in pripadniki čedalje ranljivejšega srednjega sloja. Padec bo trd in boleč.
Pri tem je težko reči, kaj je za prihodnost države nevarnejše: tisto oblastno ravnanje, ki je prineslo pasivnost, opuščanje konsenza, padanje demokratičnih standardov, manj verodostojne medije, še manj spoštovano politiko, populizem ..., ali slaba ekonomska gibanja. Prvemu lahko na kratko rečemo manjša demokratičnost, drugemu zgrešeno vodenje ekonomije. Ti temeljni značilnosti sedanje oblasti sestavljata prepleteno mešanico, ki družbo drobi, kaotizira in ji jemlje vitalnost.
Če vsaj malo verjamemo mnenjem ekonomistov in opisanemu stanju duha, čaka državo težavno obdobje. Ob neugodnem domačem razpletu (k temu spada med drugim še en Janšev mandat) in slabih zunanjih okoliščinah lahko ekonomsko zdrsne v zloglasni portugalski scenarij, družbeno pa v zmes berlusconizma, putinizma in njunega bratranca janševizma.
To bi dokončno prineslo še tretjo streznitev: Slovenija ta čas nima dveh političnih elit, ki bi jo bili sposobni uspešno voditi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.