16. 7. 2008 | Mladina 24 | Politika
Smrtna kazen? Da!
Izsledki raziskave med policisti, študenti varstvoslovja in prava o upravičenosti smrtne kazni so skrb zbujajoči
© Matej Leskovšek
V okviru raziskave »Stališča do kriminalitete, storilcev in žrtev kaznivih dejanj ter kaznovanja«, ki jo je vodil dekan Fakultete za varnostne vede dr. Gorazd Meško, je bila opravljena tudi dokaj obsežna raziskava o stališčih do smrtne kazni med policisti ter med študenti prava in varstvoslovja. Proti smrtni kazni so se večinsko izrekli le študenti prava, pa še ti ne povsem prepričljivo.
Razloge za izbiro ciljne publike raziskave sta v prispevku Meško in soavtor dr. Miran Mitar, prav tako s Fakultete za varnostne vede, opisala takole: »Študenti prava in študenti varstvoslovja so bili izbrani, ker predstavljajo populacijo perspektivnih kadrov, iz katere bo določen del našel in opravljal različna dela na področju kazenskega pravosodja (policija, tožilstvo, sodišča in zavodi za izvajanje kazenskih sankcij), policisti pa so bili izbrani kot primerjalna skupina oseb, ki trenutno opravlja različne operativne in vodstvene naloge na področju zagotavljanja varnosti.« Gre torej za raziskavo, ki naj bi pokazala odnos do smrtne kazni med populacijo, iz katere se že in se bodo tudi v bodoče napajala delovna mesta v pravosodju. Ali kot pravi Meško: »Namen raziskave je ugotoviti stališče trenutnih in potencialnih družbenih nadzorovalcev in študentov prava, ki bodo bodoči tožilci, sodniki, odvetniki ..., torej ugotoviti, kako avtoritaren imamo ta del populacije.« Ugotovitve so torej kazalec odnosa človeškega kadra v pravosodju do kaznovanja nasploh. Izsledki raziskave so pomembni tudi zato, ker gre za reprezentativno raziskavo, saj je vzorec sestavljalo kar 2000 oseb. Na vprašanja je odgovarjalo 446 študentov prvih letnikov prava obeh pravnih fakultet (to je 23,2 odstotka brucev, ki študirajo pravo), 598 študentov prvih letnikov varstvoslovja (44 odstotkov) in 1000 policistov (15,7 odstotka).
In rezultati? Skupni rezultat je pokazal, da kar 60,5 odstotka vprašanih zagovarja smrtno kazen, le 39,5 odstotka pa jih smrtni kazni nasprotuje. Izmed treh skupin so le študenti prava večinsko nasprotovali smrtni kazni, z »ne« jih je odgovorilo 61,4 odstotka, z »da« pa 38,6 odstotka. Če vemo, da gre za pravno in zatorej tudi glede človekovih pravic najbolje izobražene študente in da je bilo več kot 70 odstotkov vprašanih žensk, se zdi podpora smrtni kazni dokaj visoka. Med študenti varstvoslovja pa je že več zagovornikov (57,2) kot nasprotnikov (42,8) smrtne kazni, kar je morda še večje presenečenje kot izsledki raziskave, opravljene med študenti prava. Ne glede na naravo študija gre vendarle za študente, torej med vrstniki in tudi kasneje v populaciji za najvišje izobražen del družbe. Najbolj izstopajoči pa so, pričakovano, podatki za policiste. Čeprav gre za specifično populacijo, pogosto nekoliko bolj nagnjeno h kaznovalnosti kot družba sicer, je raziskava pokazala na prvi pogled skrb zbujajoč odstotek. Kar 72,9 odstotka vprašanih policistov podpira smrtno kazen, nasprotuje pa ji le 27,1 odstotka. Da je najpoštenejša kazen za najhujša kazniva dejanja smrt storilca, torej menijo skoraj tri četrtine policistov. Ali drugače rečeno, le vsak četrti policist nasprotuje smrtni kazni.
Rezultati vodje raziskave dr. Gorazda Meška ne presenečajo. Poudarja, da se ne razlikujejo veliko od rezultatov v zahodnoevropskih državah. Niti rezultati pri policistih. »V Evropi okrog 60 odstotkov prebivalstva zadnja leta ves čas podpira smrtno kazen za najhujša kazniva dejanja. Uvedbe smrtne kazni kljub temu ni pričakovati, saj imamo v Evropi drugačne vrednote, pri nas je ta vrednota zapisana tudi v ustavi. Zanimivo pa je, da v ameriških zveznih državah, kjer poznajo smrtno kazen, raziskave kažejo le 40-odstotno podporo smrtni kazni med policisti.« Dr. Milana Mitarja pa je nekoliko presenetila visoka podpora smrtni kazni med študenti varstvoslovja, vendar hkrati dodaja, da »naša populacija izhaja iz nekoliko nižjega družbenega sloja kot populacija študentov prava. Poleg tega je na našo fakulteto treba pogledati tudi v zgodovinski luči, saj je naslednica dokaj zaprte izobraževalne ustanove, ki je bila notranja organizacijska enota MNZ. Ta zgodovinski vpliv se kaže tudi skozi nekatere predavatelje, ki so bolj nagnjeni k zaostrovanju kazni. Poleg tega študenti, ki pridejo k nam, spadajo v nekako selekcionirano populacijo z že dokaj izdelanim odnosom do avtoritete v družbi.« Glede rezultatov pri policistih Mitar pojasnjuje, da so povprečno starejši od pripadnikov preostalih dveh skupin, imajo srednješolsko izobrazbo, odstotek pa je pri njih tudi zato vedno višji od povprečja, »ker so ves čas v stikih z ljudmi in v praksi vidijo, kako težko je človeka spreminjati, še posebej večkratne storilce. Zato je logično, da se jim zdijo najbolj smiselne kazni, ki storilce onesposobijo. Razprava o zaostrovanju kazni v Sloveniji kaže prav to, in sicer, da premalo razmišljamo o preventivi in o alternativnih kaznih. Tudi pojav nekaterih storilcev hujših kaznivih dejanj je posledica družbenih razmer, zato rešitev ni večja represija, pač pa analiza in kasneje odprava razlogov za razmere, ki rodijo takšne storilce.« Zaostrovanje kazni brez sočasnih spremljevalnih ukrepov po Mitarjevem mnenju lahko pripelje do brutalizacije družbe.
Oba, Meško in Mitar, poudarjata, da druge evropske države, kljub podobnim ugotovitvam raziskav, ne povečujejo represije in ne višajo kazni, saj nobeni raziskavi doslej ni uspelo dokazati, da višje kazni zmanjšujejo kriminaliteto.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.