Bojan Bugarič

 |  Mladina 24  |  Politika

Vzhodna Evropa v primežu populizma

Populizem je ideologija. In sicer ideologija, ki v družbi prepoznava dva homogena in sovražna pola: “pošteno” ljudstvo in “pokvarjeno” elito.

Bojan Bugarič, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani

Bojan Bugarič, profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani
© Aleš Černivec

Večjemu delu nekdanjih komunističnih držav srednje in vzhodne Evrope je uspelo »vrniti se v Evropo« - s tem, ko so postale članice Evropske unije. Za številne je vključitev teh držav v EU pomenila tudi dokončno zmago demokracije nad totalitarizmom. A vzpon populizma v tem delu sveta opozarja, da se zgodovina vseeno še ni »končala«. V odličnem delu Dark Continent Mark Mazower pokaže, da liberalna demokracija v Evropi 20. stoletja ni bila univerzalno sprejeta kot normalna in naravna oblika vladavine in da nacizem in fašizem nista bila zgolj nesrečni deviaciji v stoletju premočrtnega razvoja demokracije, ampak globoko družbeno zasidrani ideologiji, ki sta v svojem času povsem enakovredno tekmovali z liberalizmom in s socializmom, drugima dvema dominantnima ideologijama Evrope 20. stoletja. Že zaradi tega si populizem zasluži resno analizo.
V samo jedro populizma je vgrajen paradoks, ki še dodatno otežuje ustrezno analizo tega pojava: če je kdo v politiki preveč distanciran od ljudskih množic, ga pogosto označimo za elitista, in nasprotno, če se ljudstvu preveč približa, postane populist.
Populizem je eden od resnejših izzivov danes dominantnemu modelu demokracije: liberalni (ustavni) demokraciji. Populizem je ideologija, ki v družbi prepoznava dva homogena in sovražna pola, »pošteno« ljudstvo in »pokvarjeno« elito. Populizem je ideologija, ki govori v imenu ljudstva; ki poudarja plebiscitarni pomen neposredne ljudske demokracije; ki poudarja organsko in nedeljivo razumevanje ljudstva; in ki s prezirom gleda na formalne institucije moderne ustavne (liberalne) demokracije. Kot pravilno poudarja Jacques Rupnik, eden prvih, ki so opozorili na ta pojav, populizem ni protidemokratičen. Nasprotno, populizem zagovarja »pristno«, neposredno, plebiscitarno demokracijo, sočasno pa je protiliberalen. Pravne institucije in doktrine moderne liberalne demokracije so namreč pogosto na poti »pravi« demokraciji, ki lahko najpristneje izraža najgloblja upanja in strahove ljudstva. Zaradi takšnih značilnosti je populizem pogosto povezan s prikritim ali odkritim sovraštvom do tujcev, etničnih manjšin, Romov, Judov, homoseksualcev in drugih skupin v družbi, ki ne sestavljajo organskega »tkiva« enovitega koncepta ljudstva oziroma naroda; odkrito nacionalističen; kulturno konservativen; neobrzdano sovražen do elit; v svoji politiki pa pogosto nedoločen; moralističen; poudarja antikoruptivnost kot moralno vrednoto. Populizem je dovolj nedoločen, da ga je mogoče povezati s katerokoli ideologijo, levo in desno, hkrati pa je implicitno avtoritativen in sovražen do pluralistične demokracije.
Še ne tako davno sta bila njegova najtipičnejša predstavnika brata Kaczynski, ki sta s svojim lovom na čarovnice Poljsko tako rekoč spremenila v družbo strahu, negotovosti in maščevalnosti. Brata Kaczynski nista prizanesla nobeni instituciji, ki bi podvomila o njunem političnem manifestu. Eden od temeljev njune križarske vojne proti sistemu, katerega predstavnica naj bi bila korumpirana koalicija starih sil komunizma in postkomunizma, poslovnežev, sekularnih liberalcev, sodelavcev stare tajne policije in Rusov, ki naj bi spodkopavali moralno integriteto poljske družbe, je bil zakon o lustraciji (2007). Potem ko je poljsko ustavno sodišče razveljavilo večji del pomembnih določb lustracijskega zakona, ker so posegale v človekove pravice, so sledili diskvalifikacije in napadi na ustavne sodnike. Ista vlada je sprejela zakon, ki vladi zdaj daje moč imenovanja in razreševanja sodnikov rednih sodišč. Menjave v državni upravi so bile tako pogoste, da ugledni poljski politični analitik Adam Michnik govori celo o skorumpirani državni upravi. Celotna državna uprava je namreč od teh sprememb pod neposrednim nadzorom premierovega urada, posebni izpiti za višje uradnike so odpravljeni, to pa na široko odpira vrata politizaciji državne uprave. Veliko uradnikov je bilo zamenjanih z nesposobnimi, a premieru zvestimi kadri. Tako je bilo odprtih več tisoč novih delovnih mest za lojalne kadre. Poljska vlada je spremenila tudi zakone o medijih in si s tem zagotovila nadzor v nacionalnem regulatornem organu, ki te nadzoruje.
Slovaška vladna koalicija, ki jo sestavljajo »socialdemokratska« stranka (Smer-SD Roberta Fica), skrajnodesničarska, ksenofobična SNS Jana Slota in avtoritarna Mečiarjeva HZDS, dokazuje, da populizem ni privilegij zgolj desno usmerjenih strank. Vlada Roberta Fica ima veliko težav s spoštovanjem neodvisnih političnih ustanov, predvsem medijev in sodstva, pa tudi s spoštovanjem pravic etničnih manjšin na Slovaškem. Pri odnosu do manjšin in Romov izstopa predvsem Jan Slota, predsednik Slovaške nacionalistične stranke (SNS), s svojimi javnimi izbruhi ksenofobije in sovraštva do madžarske manjšine in Romov ter odkritega simpatiziranja s Tisovo klerofašistično vlado, ki je med drugo svetovno vojno pomagala poslati v koncentracijska taborišča okrog 70.000 Judov. Fico v svojih nastopih kritizira ustaljene institucije političnega delovanja in hkrati sebe predstavlja kot pravega predstavnika ljudstva. Kampanja vlade zoper medije, ki naj bi s svojim poročanjem »spodkopavali zaupanje v vlado«, traja že nekaj časa. Pomembnejša »inovacija« novega zakona o medijih je pravica do popravka, ki vladi omogoča, da odgovori na vse »neobjektivne« članke. Glede na to, da je za Fica taka velika večina medijskega poročanja, si lahko predstavljamo, kako bo pravica do popravka spremenila načelo uredniške neodvisnost v prazno frazo. Močan politični vpliv je čutiti tudi pri izbiri novih sodnikov ustavnega sodišča, katerega delo je ovirano prav zaradi njegove nepopolnosti. Glede na to, da je sodišče v preteklih letih pridobilo status močne in neodvisne institucije, obstaja utemeljen strah, da se bo vlada težko uprla skušnjavi, da si podredi še to ustanovo. Pravosodni minister želi odpraviti posebno sodišče in urad posebnega tožilca, oba odgovorna za boj proti korupciji.
Protesti septembra 2006 so Budimpešto in z njo vso Madžarsko postavili pod drobnogled svetovne javnosti. Premier vladne koalicije med socialisti (MSZP) in levoliberalnimi svobodnimi demokrati (SZDSZ) Gyurscany je članom svoje stranke cinično pojasnil, da so z namenom zmage na volitvah volivcem lagali o obsegu primanjkljaja v državnem proračunu. Čeprav ni nikakršnega opravičila za instrumentalizacijo laži premiera Gyurscanya, je nič manj skrb zbujajoča tudi politična strategija voditelja desnice Orbana. Ta se, tako je videti, ne more sprijazniti s porazom na volitvah in kaže popolno nespoštovanje predstavniške demokracije in njenih ustanov. Orbanova stranka (FIDESZ) je proteste uporabila za doseganje svojih političnih ciljev in z antiparlamentarno strategijo omajala same temelje demokracije. Stranka FIDESZ se je na demonstracijah solidarizirala s številnimi skrajno desnimi skupinami, na Madžarskem odgovornimi za krepitev skrajnega desničarstva, ki včasih meji na neofašizem in antisemitizem in ki se pogosto odkrito zgleduje po madžarski fašistični tradiciji. Pred kratkim je bila v Budimpešti ustanovljena paravojaška Madžarska straža, katere pripadniki v uniformah, zelo podobnih nacističnim, paradirajo po Budimpešti in zahtevajo obrambo Madžarske pred »Nemadžari«. FIDESZ se ne distancira od takšnih strank, ampak jih instrumentalizira za svoj vse bolj populističen in dejansko ulični spopad z vladajočimi socialisti. Madžarsko ustavno sodišče je v prvem desetletju tranzicije postalo eno najvplivnejših sodišč v regiji. Ob izteku devetletnih mandatov so večino sodnikov nadomestili z novimi. Politična moč sodišča je očitno preveč motila politike, zato se niso mogli upreti skušnjavi po političnih nominacijah sodnikov, ki so bliže vladi. Podobno dogajanje je mogoče opazovati v Litvi, Latviji, Estoniji, Romuniji, Bolgariji, Češki in Sloveniji.
Primera izbrisanih in diskriminacije Romov sta najbolj znana dogodka, zaradi katerih se je Slovenija znašla na zemljevidu nestrpnosti in populizma. Da vlada dveh odločb ustavnega sodišča, ki je jasno povedalo, da so bile izbrisanim kršene temeljne ustavne pravice, ne spoštuje oziroma jima celo odkrito kljubuje, kaže predlog ustavnega zakona, s katerim ponuja svojo reinterpretacijo izbrisa, z njo pa želi v bistvu obiti zavezujoči odločbi ustavnega sodišča. Sedanja desna vlada premiera Janeza Janše je padla na izpitu tudi, kar zadeva urejanje romske problematike. Poseg policije v Ambrusu je bil v nasprotju s temeljnimi ustavnimi pravicami Romov.
Ko gre za odnos do institucij liberalne ustavne države, praksa slovenske vlade močno spominja na opisane politike populizma v regiji. Kadar so odločitve teh institucij vladi v napoto, ta ne izbira sredstev za diskvalifikacije, včasih celo grožnje ali tudi organizacijske spremembe, s katerimi pravno zmanjšuje ali odpravlja samostojnost teh institucij. Ob odločbi o izbrisanih je bilo ostro napadeno ustavno sodišče, ob selitvi Romov iz Ambrusa varuh človekovih pravic Hanžek, ki naj bi bil z obvestilom komisarju za človekove pravice Sveta Evrope o dogodkih v Ambrusu »blatil ime« Slovenije v mednarodni javnosti. Protikorupcijski komisiji ves čas grozi ukinitev. Zunanje ministrstvo ne izbira sredstev pri napadih na informacijsko pooblaščenko. Vlada si skuša prek nove medijske zakonodaje in menjav uredništev povečati vpliv na medije. Vrh uradništva je hitro postal predmet političnega plenjenja vlade. Da jo zanima tudi nadzor nad univerzo, kaže njena politika dodeljevanja koncesij in ustanavljanja novih univerz, pri katerem namesto akademski odličnosti daje prednost politični lojalnosti.
Po treh letih članstva v EU so se začela pojavljati opozorila, da institucije liberalne demokracije v novih članicah ne delujejo tako kot v starih. Pod fasado različnih pravnih pravil, prepisanih iz evropskih direktiv in regulativ, se pogosto odpirajo razpoke, ki kažejo na krhkost razvoja pravnih institucij liberalne demokracije v srednji in vzhodni Evropi. Takšna diskrepanca med obliko in vsebino liberalnih demokracij v tem koncu sveta zgodovinarjev niti ne preseneča. Ivan Berend, vodilni zgodovinar, ki se ukvarja z novejšo zgodovino srednje in vzhodne Evrope, v svojih delih govori o ponavljajočem se vzorcu »oblik brez vsebine«. S tem izrazom označuje ponesrečene poskuse kopiranja zahodnih demokratičnih institucij, ki pa na vzhodu praviloma niso dobile ustrezne vsebine, ampak so ostale zgolj pravna forma. Naivna so bila pričakovanja, ki so sicer večletni proces prilagajanja pravu EU triumfalno označila za ireverzibilni prelom s totalitarno preteklostjo.
Številni analitiki poudarjajo, da populizem narašča tudi v razvitih demokracijah zahodne Evrope in da ne gre za kakšno posebnost srednje in vzhodne Evrope, torej naj bi bil strah zaradi tega odveč. Težava tega argumenta je v tem, da spregleduje prav krhkost in šibkost novonastalih demokracij in institucij liberalne demokracije na vzhodu. Zahodnoevropske države se lažje spoprijemajo z različnimi oblikami populizma zaradi daljše in bolj razvite tradicije neodvisnosti sodstva, medijev in drugih neodvisnih institucij, ki so nujni in sestavni del sodobnih liberalnih demokracij. Brez ustavnih sodišč, neodvisnega rednega sodstva, neodvisnih medijev, ombudsmanov, ki v imenu pravic in drugih ustavnih omejitev omejujejo neomejeno rabo vladavine večine, si danes skorajda ni mogoče predstavljati sodobne liberalne demokracije. Tam, kjer so te institucije manj razvite, kar pač velja za srednjo in vzhodno Evropo, je nevarnost zdrsa v takšno ali drugačno obliko populizma oziroma »neliberalne demokracije« toliko večja. Pa ne gre za to, da bi poveličevali vlogo teh neodvisnih institucij. Čeprav so v modelu liberalne demokracije potrebne, je njihova prevelika neodvisnost lahko hkrati problematična z vidika njihove pomanjkljive demokratične legitimnosti. V stabilnejših demokracijah pogosto slišimo opozorila o »tiraniji« sodstva, o premajhnem demokratičnem nadzoru nad neodvisnimi institucijami. A ne glede na to srednja in vzhodna Evropa danes potrebujeta takšne institucije bolj kot zahodna Evropa. Njena nedavna krvava zgodovina, pogosto povezana z nespoštovanjem pravic manjšin in drugih narodov, odslikava posebej nasilno in ekskluzivno naravo vzhodnoevropskega nacionalizma, kot opozarja Ivan Berend. Na Zahodu je država ustvarila narod, na Vzhodu pa je bilo prav nasprotno: narod je šele moral vzpostaviti državo in se najprej konstituirati kot narod. To pa je bilo mogoče tako, da se je jasno razmejil od drugih narodov, od tod tudi njegova ekskluzivna oziroma plemenska narava, ki narod povezuje z etnokulturo in s krvjo.
Vzpon populizma v srednji in vzhodni Evropi zbuja spomine na dramatične dogodke v evropski zgodovini prejšnjega stoletja. Upati je, da so se evropske države iz najbolj »groznega« stoletja v svoji zgodovini tudi česa naučile in da smo daleč od tega, da bi se zgodovina ponovila. Ne glede na to pa previdnost ni odveč, še posebej, če upoštevamo sporočilo Marka Mazowra o nejasni naravi demokracij v Evropi prejšnjega stoletja.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.