16. 7. 2008 | Mladina 24 | Svet
Ne glejte v Ameriko, poglejte Evropo
Medtem ko Evropa pričakujoče zre čez Atlantik in čaka na padec konservativnega predsednika, njo samo v večini vodijo konservativne stranke in politiki
Vsi desni, vsi enakopravni: Jose Manuel Barroso, George Bush in Janez Janša na Brdu
© Matej Leskovšek
Najpomembnejši evropski voditelji so se ta teden poslovili od sedanjega ameriškega predsednika Georgea Busha - upajoč, da bo novi manj konservativen in bo njegova politika bolj usklajena z evropsko. A kdo so najvplivnejši evropski politiki? To sta nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy, brez teh dveh državnikov na ravni EU ni sprejeta nobena pomembnejša odločitev. Pri iskanju kompromisov je nepogrešljiv Luksemburžan Jean-Claude Juncker, ki je prepričan Evropejec in državnik z najdaljšim stažem v EU. V evropski komisiji ima glavno besedo Portugalec Jose Manuel Barroso, med evropskimi komisarji pa je najvplivnejši Nemec Günter Verheugen. A razen Verheugna, ki je nemški socialdemokrat, vsi omenjeni politiki spadajo v konservativni politični tabor, vsi so člani evropskih ljudskih ali krščanskodemokratskih strank. Tudi v evropskem parlamentu ima največ poslancev politična skupina evropskih ljudskih in krščanskih strank (EPP-ED), drugo najmočnejšo politično skupino sestavljajo socialisti (PES), tretji po številu poslancev so liberalci (ALDE).
Še več. V šesterici ustanovnih članic EU - Nemčija, Francija, Luksemburg, Belgija, Nizozemska in Italija -, ki imajo pri odločanju neformalno poseben status, so prav tako na oblasti stranke desne sredine. Političnemu taboru leve sredine oziroma levice gre v vsej Evropi res dobro le v Španiji, kjer je socialist José Luis Rodríguez Zapatero pravkar dobil drugi mandat za sestavo vlade. V Veliki Britaniji so od leta 1997 na oblasti laburisti, do sredine lanskega leta je bil premier Tony Blair, zdaj to funkcijo opravlja Gordon Brown. Laburisti so maja na lokalnih volitvah doživeli hud poraz, čeprav je imel Brown kmalu po tem, ko je postal premier, zelo veliko podporo javnosti. Najverjetneje bodo prihodnji mandat v Veliki Britaniji dobili konservativci.
Francoskemu predsedniku Nicolasu Sarkozyju je res že po vsega letu dni od nastopa funkcije podpora javnosti padla na najnižjo raven, nižjo, kot jo je kadar koli imel kak francoski predsednik. Volitve je dobil z odločnimi obljubami o spremembah, zagotavljal je, da bo njegovo predsedovanje »čas kupne moči Francozov«, z besedami »jaz bom« je obljubil vrsto reform. Namesto dviga kupne moči je moral lani jeseni najprej priznati, da ima prazno državno blagajno in da tudi nima rešitev, kako jo napolniti. Francozi ugotavljajo, da je z davčnimi olajšavami do zdaj ustregel le peščici bogatih, predvsem pa mu očitajo, da v vodenje države preveč vpleta zasebno življenje, zato je to bolj podobno ameriškim žajfnicam kot resnemu državniškemu poslu. Pred približno mesecem je izredno samozavestni Sarkozy stopil pred televizijske kamere in bil prisiljen priznati, da je naredil nekaj napak.
Angela Merkel je leta 2005 vodenje vlade prav tako začela kot reformatorka, se že med kampanjo odrekla najbolj neoliberalnim idejam, a bolj ko se približuje konec mandata, bolj pozablja na obljube. Lani pred poletnimi počitnicami je imela zgodovinsko visoko podporo, vendar ta ni bila plod domače politike, ampak dosežkov v vlogi predsedujoče svetu EU. Marca ji je uspelo prepričati voditelje preostalih članic EU, da so potrdili zavezujoče cilje za povečanje deleža obnovljivih virov na 20 odstotkov do leta 2020 in zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov za 20 odstotkov, junija pa so se dogovorili še za reformno pogodbo.
A takoj ko je evropska komisija jeseni začela pripravljati konkretne predloge za razdelitev obveznosti med države članice, se je pokazalo, da je Merklova marca lani voditelje dva dni in dolgo v noč dejansko s figo v žepu prepričevala, naj sprejmejo zavezujoče cilje. Ko je dobila na mizo konkretne predloge, je postala lobistka nemške industrije in poskrbela, da se je letos glavna pozornost pri usklajevanju predlogov preusmerila na izjeme za velike onesnaževalce. S takšnim ravnanjem je izgubila tako rekoč vso kredibilnost kot voditeljica na evropski ravni in tudi doma v Nemčiji, kjer ima sicer med vsemi politiki še zmeraj največjo podporo.
Italije ne gre spregledati. Na zasedanju evropskega sveta prihodnji teden v Bruslju pod vodstvom predsednika slovenske vlade Janeza Janše bo gotovo kot povratnik žarel predsednik italijanske vlade Silvio Berlusconi.
Samo še približno leto do konca mandata ostaja predsedniku evropske komisije Joseju Manuelu Barrosu. Do njegovega vodenja evropske komisije so kritični predvsem v evropskem parlamentu; očitajo mu, da preveč popušča državam članicam - »moja država« je zelo pogosto uporabljena besedna zveza med razpravami evropskih komisarjev; to se v prejšnjih sestavah komisije, zlasti pa pod vodstvom Italijana Romana Prodija, ni smelo dogajati. V nevladnih organizacijah, zlasti tistih, ki se ukvarjajo z varovanjem okolja, ugotavljajo, da Barroso zelo pogosto prisluhne tudi velikim industrijskim podjetjem, čeprav odločno brani zmanjšanje izpustov, ki so ga voditelji sprejeli marca lani. Po mnenju nekaterih je Barrosova komisija poleg tega nekoliko preodločna zagovornica globalizacije, to se je izkazalo konec maja, ko je kljub ostremu nasprotovanju večine članic ugodila Američanom in predlagala odpravo prepovedi uvoza njihovega s klorom obdelanega in razkuženega perutninskega mesa v EU.
Že vse od leta 2004, ko je Barroso prevzel vodenje evropske komisije, je jasno nakazoval, da se po izteku prvega mandata ne želi vrniti na Portugalsko. Do zdaj je veljalo, da je njegov cilj dobiti še en mandat za predsedovanje evropski komisiji, po novem pa se po nekaterih neuradnih informacijah poteguje za funkcijo prvega predsednika evropskega sveta, ki jo bo uvedla reformna pogodba, če jo bo ratificiralo vseh 27 članic EU. V Barrosovem kabinetu pravijo, da se predsednik s tem vprašanjem ne ukvarja, ne zanikajo pa izrecno, da ga položaj predsednika evropskega sveta zanima. Precejšnja, a ne nepremostljiva ovira za Barrosa, če bi se želel presesti iz naslanjača predsednika evropske komisije v naslanjač predsednika evropskega sveta, je predvsem čas. V komisiji se mu mandat izteče jeseni 2009, predsednik evropskega sveta pa naj bi začel delati že v začetku leta. Za resnega kandidata za položaj predsednika evropskega sveta je nekaj časa veljal nekdanji laburistični predsednik britanske vlade Tony Blair, vendar je zaradi nasprotovanja kanclerke Merklove (vsaj za zdaj) izpadel iz igre. Resna kandidata sta še zmeraj krščanskodemokratski dolgoletni predsednik luksemburške vlade Jean-Claude Juncker in nekdanji avstrijski kancler iz ljudske stranke Wolfgang Schüssel. Junckerju za zdaj kaže slabše, ker je kot odločilni pogoj za prevzem funkcije postavil pristojnost za soodločanje o predlogih evropske komisije ter sodelovanje in soodločanje na ministrskih svetih, »ker noče biti zgolj predsednik, ki bo protokolarno hodil na različne otvoritve«. Če bi njegov predlog sprejeli, bi bil predsednik evropskega sveta najmočnejši in najvplivnejši voditelj v EU. To pa velikim državam članicam nikakor ne ustreza.
Za zdaj velja, da naj bi evropski konservativci zagotovo dobili predsednika sveta EU in obdržali predsednika evropske komisije, strankam levosredinskega političnega pola pa naj bi ostal položaj novega evropskega zunanjega ministra oziroma visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko - ta položaj že zdaj zaseda španski socialist Javier Solana. Kdo bo novi predsednik evropskega parlamenta, ki bo mandat prav tako začel prihodnje leto, pa bodo posredno odločali volivci v vseh 27 članicah EU, ko bodo izbirali poslance za evropski parlament. V sedanjem mandatu je v skladu z dogovorom dveh največjih političnih skupin prvi dve leti in pol parlamentu predsedoval španski socialist Josep Borrell, do junija prihodnje leto pa mu bo nemški krščanski demokrat Hans-Gert Pöttering.
Le ko gre za predsedovanje svetu EU, so bili voditelji držav članic med konservativnim oziroma desnosredinskim ter levosredinskim in levim političnim polom enakomerneje razdeljeni. Od leta 2005 do konca letošnjega leta je in bo svetu EU predsedovalo pet voditeljev z desnosredinskega oziroma s konservativnega političnega pola - Luksemburžan Jean-Claude Juncker (prva polovica 2005), Avstrijec Wolfgang Schüssel (prva polovica 2006), Nemka Angela Merkel (prva polovica 2007), Slovenec Janez Janša (prva polovica 2008) in Francoz Nicolas Sarkozy (druga polovica 2008) - ter trije voditelji z levosredinskega oziroma levega pola - Britanec Tony Blair (druga polovica 2005), Finec Matti Vanhanen (druga polovica 2006) in Portugalec Jose Socrates (druga polovica 2007).
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.