16. 7. 2008 | Mladina 24 | Kolumna
Prazne ceste
Življenje mesta in medijev
© Tomaž Lavrič
Obisk Laure Bush v Ljubljani je povzročil čudež. Celovška cesta se je za pol ure spremenila iz najbolj frekventne prometnice v pašo za oči. Nobenega avtomobila, nikakršnega hrupa, kot da je za hip obstal trenutek. Podoba, ki je meščan ni videl že desetletja. Kot da ne živi v glavnem mestu, ampak v opustelem kraju. Moment, ko mu je lahko šinila ideja, da bi bilo mesto lahko tudi popolnoma drugače urejeno. Ta veliki torek je bil v bistvu dan kolesa. Kolo je bilo edino prevozno sredstvo, ki ga policaji niso ustavljali.
Seveda je bila ena izmed logičnih reakcij nejevolja. Mnogi avtomobilisti so bentili, zakaj morajo čakati v stranskih ulicah. »Radio Študent« je spet imel svoj originalni dan, ko je ironično javljal o dogodkih iz okupirane Ljubljane.
Ljubljana sredi sedemdesetih. Na obisk se pripelje predsednik Tito. Ceste zaprejo za ure, šolarje in zaposlene pošljejo na ulice, da bi ljubljenemu voditelju mahali z zastavami in mu metali cvetje. Toda takrat nihče ne godrnja na glas, časopisi in televizije pa ne poročajo o skupini protestnikov, ki je hotela predsedniku predati pismo s protesti zaradi povojnih pobojev, zaradi cenzure, zaradi dolgih seznamov političnih emigrantov, ki ne smejo v državo.
Razlika je evidentna. Učinek demokracije je blagohoten.
Skok v drugo obletnico. Leta 1988 nastane »Odbor za obrambo človekovih pravic«, ki organizira proteste zoper sojenje četverici. Na njegovem čelu je Igor Bavčar. Isti Igor Bavčar nekaj let kasneje kot policijski minister vodi proces izbrisa ex-jugoslovanskih državljanov, ki ustvari množico 18.000 in več ljudi, ki izgubijo osnovne državljanske in človekove pravice. Ignoranten seveda ni samo on, tudi večina slovenske družbe.
Iz zgodovinske perspektive je situacija neprijetno paradoksalna. Načelo človekovih pravic, ki je bilo platforma odpora zoper partijski totalitarizem, je ob trku z izbrisanimi v hipu pozabljeno. Kar je izguba demokratičnega potenciala družbe. Principa, da z istimi vrednostnimi merili merimo različne dogodke, ne glede na to, kako smo vsakič emocionalno vpleteni.
Danes so bizaren fenomen antibushisti, ki aktualnega ameriškega predsednika obtožujejo za množične smrti v Iraku. Toda isti antibushisti ne bodo nastopili na proslavah Titovega rojstnega dne s protesti zoper malikovanje enega najbolj krvavih evropskih voditeljev 20. stoletja.
A vrnimo se k meščanu, ki je zavoljo obiska prve dame ZDA prikovan na mesto; naj si sedi v svojem avtomobilu ali v javnem avtobusu. Stvar lahko sicer kompenzira: to je pač cena slovenske zgodbe o uspehu, cena, da njegova država predseduje Evropski uniji, ki zdaj gosti Georga Busha, predsednika ZDA.
Vsekakor čas za globok premislek, ali mora biti svet, ki ga obdaja, res samo tak, kakršen je? Na Dunaju na primer vlada izredno stanje zaradi nogometnega prvenstva Evrope. Zdaj je zaprta osrednja ulica Ringstrasse, tako da na ulici Gürtel stoji promet od dve do tri ure. Praktično vojne razmere: zaradi prihoda sto tisoče navijačev je suspendiran običajni mestni red.
In tu se oglasi vprašanje, ki zadeva sodobno demokracijo: ali lahko v imenu nogometnega spektakla vpelješ izredno stanje, ki lokalnemu prebivalstvu popolnoma zagreni življenje? Ali ni prirejanje takih spektaklov fenomen, ki bi moral preseči ekskluzivno pravico nogometne zveze in vlade, da po svoji volji prirejata takšne gigantske prireditve? V prihodnosti je pričakovati referendumske zahteve, ki bi pod vprašaj postavile tudi organizacijo tovrstnih množičnih spektaklov.
Skratka, v ospredje sili vprašanje: kaj je standard življenja? Ali je v mestu samoumevni znak napredka to, da mestna oblast spodbuja gradnjo novih stanovanjskih sosesk, trgovskih centrov in štadionov? Ta silna koncentracija novih stavb na istem prostoru osrednjega mesta pomeni rapidno povečanje prometa s travmatičnimi posledicami, da je pot do službe lahko dolga tudi poldrugo uro. Ergo, živeč v srednje velikem mestu porabiš za delovne opravke toliko časa, kot če bi živel v deset milijonski metropoli!
Spomin na prazne vpadnice lahko meščana napelje na drugo misel: kako simpatično je mesto, ki premore veliko dreves in mestnih parkov. Zakaj ne bi meščani živeli v okolju, kjer je osrednja vrednota blagodejni pogled na naravo, ki se prepleta med betonskimi stavbami?
In kje najdemo tovrstni biser v slovenski prestolnici? - Na travniku pred Plečnikovmi Žalami, od koder je ljubljanski župan pregnal vrtičkarje? Nikakor, če bi gospo Bush slučajno peljali na izlet po parku, je ne bi vodili skozi Jankovićev žalski park, ampak brez dvoma v Botanični vrt.
In kako skrbi mestna oblast za ta čudoviti kraj rastlinja? Z novim letom je župan prekinil dolgoletno navado, da mestni proračun finančno podpira Botanični vrt. Župan Zoran Janković pravi, da bi ga srčno rad podpiral, ampak ga ne sme, ker da bi bil kaznovan zaradi nesmotrne porabe budžeta!??!!!????
Isti župan, ki se drugače požvižga na postavo. Lani je dal posekati spomeniško zaščiteno orjaško platano na Krekovem trgu, da je na njenem mestu asfaltiral novo avtobusno postajališče. Pred tedni pa je na zasebnih parcelah postavil gomile kamnitih stebrov, ki naj bi izražali hvalnico Evropi, in to kar brez soglasja lastnikov parcel!????
V času razmaha demokracije klasična avtoritarna poteza samopašnega mestnega glavarja.
V novinarstvu, ki velja kot »watch dog« demokracije, dežujejo izgredi. Zadnjič je protestirala novinarka Mojca Pašek, ko je odpovedala vodenje okrogle mize o času JBTZ, ker da ji je odgovorni urednik vsiljeval goste, ki jih lahko povabi v studio. Reč seveda ni nova, ta nadmoč odgovornih urednikov je stalnica nacionalke, tudi pod drugimi vladami in časi. Ta lahkotnost hierarhije, ki profesionalcu, kot je televizijski novinar oziroma voditelj, jemlje kompetenco, da sam izbira svoje goste.
Toda to ni problem, ki bi zadeval le nacionalko, bolj ali manj je povezan z mnogimi mediji, ki imajo predimenzionirane vloge prvih urednikov. Medij, kjer ima odgovorni urednik preveliko moč, je seveda idealen za lastnike oziroma državo, da prek izbranega urednika moderira vsebine in perspektive. Sistemsko je veliko lažje, bolj diskretno in nasploh elegantno voditi enega kot množico!
In stanje stvari na »Delu«? Aktiv novinarjev je zapisal odprto pismo nejevolje lastnikom iz Pivovarne Laško. Rezultat? Lastniki »Dela«, ki z javnimi pismi promptno polemizirajo z vlado in z odstavljenim odgovornim urednikom, na pisma množice novinarjev »Dela« v dolgem tednu sploh ne odgovorijo!
Kje so bralci? Od nikoder ni videti plohe pisem, ki bi jih nezadovoljni kupci časopisa naslovili na arogantno početje Šrotovega regimenta.
Bralec in meščan se ne spomnita, da dejansko onadva določata vsebine časopisnega in mestnega okolja. Seveda, če se oglasita.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.