16. 7. 2008 | Mladina 24 | Kolumna
Damski grički
Ali: Babe se zbirajo, dež bo
Ni stanovanja, v katerem slej ko prej ne bi začelo kaj puščati: der iz nou eksident, džast e majnor likidž, kot je po dogodku v krški nuklearki skoraj po angleško pojasnil minister Podobnik. Ker se bojite, da bodo informacije o vaši počeni cevi v obliki vlažnega madeža na stropu pricurljale tudi do stanovalca pod vami, pokličete vodovodarja. Dolgo ga kličete, dolgo rotite, dolgo vijete roke in poklekate na tla pred stacionarnim telefonom: vodovodarji niso ljudje, vodovodarji so polbogovi. Končno vendarle pride. Pri vratih osorno pozvoni, vi jih odprete in na pragu zagledate moškega v modrem pajacu, s škatlo z orodjem v rokah. No, precej star je že, a kaj bi to, saj tudi Julio Iglesias ni več prav mlad - saj tudi George Bush ni - saj vsi nastopači z mednarodne scene Slovenijo odkrijejo šele takrat, ko se jim že dodobra izteka rok trajanja. »Sam bog vas je poslal,« rečete vodovodarju, »vstopite vendar!«
Za obrtnikom v vaše stanovanje pridrobenclja odišavljena damica na visokih petkah, obrtnikova žena, in vaša soproga ji z iztegnjenima rokama plane naproti ter jo vabi v kuhinjo na kavo in napolitanke, tašča Marjetica pa po pražnje pogrnjeni mizi že razprostira družinske fotografije in mulčeve risbice, ki jih je treba pokazati; sledil bo humanitarni obisk pri sosedovem mulcu, ki je staknil ošpice. Medtem si vodovodar ogleduje, kar imate kapljajočega, zmajuje z glavo, z jezikom napenja levo stran lica in žalobno cmoklja, kot jih učijo že v prvem semestru vodovodarske šole, ter nazadnje izusti številko. Številko v evrih. Izkaže se, da bo treba v banko. Vaša žena se pokrije s svojim največjim klobukom, da bi vas spremila tja, skrb za damski program obrtnikove žene pa prepusti sestri, ki jo nalašč za to vpokliče iz sosednje ulice.
V banki za okencem poleg blagajnika sedi njegova žena in plete otroško jopico. Rožnato, joj, kako ljubko! Joj, kako ljubko nabreka njen obli trebušček! Joj, kakšno sranje, vaš limit je prekoračen! Blagajnik vas po pomoč napoti k šefu oddelka, v njegovi pisarni pa morate malce počakati, saj se šefova žena in njegova tajnica divje klofutata ter lasata, da bi razčistili, katera od njiju bo imela čast gostiti vašo ženo, medtem ko boste vi s šefom reševali svoj transakcijski račun.
Kaj naj bi bilo na tej zgodbici smešnega? Točno, prav nič - quod erat demonstrandum. Kajti natanko tako kot obrtniki, uradniki ali bankirji so tudi državniki zgolj strokovnjaki, ki opravljajo svoj poklic. (Z obrtniki jih druži še to, da nas oboji hudičevo drago stanejo in da oboji, brž ko se prikažejo, prevzamejo komando v našem življenjskem prostoru, da je slehernega suverenega premikanja po lastnem stanovanju v hipu konec.) Torej res ni razloga, da bi morali prav politiki potovati po svetu še s čim drugim kot z aktovko v roki in s poklicno resnobnim izrazom v trpečih očeh. Namesto da so se vsa javna občila pretekla dva tedna spraševala, ali naj Lauro Bush sprejme: a) dolgoletna soproga moža, ki so ga na neposrednih predsedniških volitvah podprle tri četrtine Slovencev, torej je v svojem življenju gotovo naredil kaj pametnega, ali: b) trenutna bejba modela na čelu vlade države, ki Evropi predseduje spričo kurtoazije, protokola in abecednega reda, sam pa se je v sedlo povzpel zgolj kot prvi mož stranke, katere zasluga je bila le ta, da je državljane do zadnjih volitev razočarala trohico manj od levice - namesto vsega tega bi se morali vprašati, ali je sploh še primerno in logično, da politiki na svoje službene poti v povorki vlačijo žene, otroke, pudlje, metle in toaletni papir ter (v primeru nekaterih nadpovprečno blaznih diktatorjev) leoparde in kamele.
(Prave kamele na štirih nogah; te je prispeval Gadafi. Prisežem, da s »kamelo« nisem mislila Carle Bruni ne Urške Bačovnik. Hkrati prisegam, da med pisanjem te kolumne ni bila ranjena ne poškodovana nobena žival. Vsi moji lipicanci so ostali doma.)
Hja, boste dejali: to, da državnika spremlja ves dvor, narekuje tradicija. Podobno kot je tradicija nekdaj velevala, da je treba s črnimi sužnji ravnati skoraj tako kot z ljudmi, da se sme čarovnico zažgati šele po tem, ko ne utone, in da je treba mulcem v rednih presledkih primazati kako vzgojno po buči, bodo že sami vedeli, s čim so si jo zaslužili. Pa si oglejmo korenine te tradicije ... Plemenski poglavarji so kajpak razkazovali svoje v mamutove kožuhe oblečene ženske in fevdalni gospodje svoje krepko noseče gospe, kakršne zaljšajo strani prekrasnih srednjeveških Knjig ur, zato, da so se lahko njihovi podložniki na lastne oči prepričali, kako sijajen lovec na mamute je šef Gluglug in kako možat, ploden dedec je njihov seigneur De Quelquechose; za prihodnost in potomstvo je bilo poskrbljeno. Ampak, oprostite, zadnje, kar bi si v enaindvajsetem stoletju želela od Busha in Janše, je to, da se še razmnožujeta.
Zakompleksana Slovenija ne bi bila Slovenija, če se na evropsko-ameriškem srečanju na Brdu namesto običajnih dveh ne bi sešle kar štiri prve dame, Laura Bush pa je s tem, da je v Slovenijo pripotovala dan prezgodaj, jo brez babjega spremstva mahnila v Ljubljano in si sama, tako rekoč kot odrasla oseba, kupila nedvomno nujno potrebne kozarce za neverjetno vsoto sto petdeset evrov (da dol padeš ob tolikšnem luksuzu), pokazala presenetljivo veliko inteligence. Dobro jo je podkurila Urški in Barbari, čast, komur čast. Skoraj bi si zaslužila pravico, da obleče majico, ki sem jo nekoč uzrla na neki Kanadčanki - majico z napisom: »My bush is smarter than your Bush.« Domnevam, da razen Podobnika nihče ne potrebuje prevoda?
P. S. Ne glede na povedano pa si Kanal A, ITV in njima podobna pogrošna občila ne bi smeli privoščiti tolikšne domačnosti, da so »gospo Lauro Bush« kratko malo prekrstili v »Bushevo«. Kot se ne spodobi reči: Hrastarjeva, Jaušovčeva, Bogatajeva, Novakova ... Ena največjih (in najbolj nerazumljivo izražajočih se) slovenskih jezikoslovk vseh časov se je vedno pridušala, da ni nikakršna Pogorelčeva, ker ni lastnina nobenega moškega s priimkom Pogorelec. Ampak Breda Pogorelec je žal že pokojna, nekaj podobnega pa bi smeli reči tudi o občem čutu za slovenščino. To najlepše dokazuje dejstvo, da sta bila prav voditelja oddaje Svet, ki prednjači po slovničnih nerodnostih in nepoznavanju resničnega pomena ter teže slovenskih besed, z neznansko večino izbrana za (obetavni) medijski osebnosti. Televizijskim gledalcem, ki so pošiljali kupone za viktorje, je bilo očitno vseeno. Če je tudi njima vseeno tako zelo, da v svoje »kao« tehtne komentarje lahkotno vpletata najnižje pogovorne izraze, zakaj nista še na podelitev viktorjev prišla v večerni obleki - pod katero bi obula športne natikače s karirastimi nogavicami?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.