Maja Novak

 |  Mladina 28  |  Kolumna

Kolumnistka zleze vase ...

... in tam ne odkrije ničesar, s čimer bi se ponašala

Slovesno prisegam, da ta aretacija, oprostite, kolumna, ne bo politično motivirana. Ne da se mi več duhovičiti. Je poletje, razumete. Dosti prevroče je, kadar seveda ni dosti premraz. Pa politiziraj v takem vremenu, če moreš.
Sploh pa analize slovenske politike že presegajo moje moči. Ne znajdem se več. Če bi človek o tem, kar se te dni dogaja pri nas, hotel povedati kaj res tehtnega, bi potreboval doktorat iz ekonomije, solidno gradbeniško izobrazbo in dolgoletne izkušnje pri preprodajanju kalašnikovk, jaz pa še šoferskega izpita nimam, tako da ne ločim fičota od osemkolesnika in se mi še sanja ne, kam je treba na patrio prilepiti vinjeto, da ne bi plačali kazni. Meni ni prav nič več jasno. Še sreča, da take tegobe ne pestijo drugih državljanov, ki se bodo jeseni odpravili na volišča v sladkem prepričanju, da so najpametnejši na svetu, njihov favorit pa, če drugega ne, vsaj najlepše oblečen in najokusneje naparfumiran.
(»Pahor je tak kot Francozi,« mi je zaupala neka mladenka. »Tudi Francozi morajo izreči več stavkov za to, da povejo eno črko.«)
Ampak ne - o slovenski politiki tokrat niti besede. Mene tako silno vleče drugam! V Berlin, na primer, čeprav ne v muzej voščenih lutk. Teh nikoli nisem marala; v estetskem pogledu so se mi vedno zdele, milo rečeno, dvomljive vrednosti, kar pa se njihovega informativnega ali pedagoškega poslanstva tiče ... no, če želite vedeti, kakšen je bil videti Hitler, vam je treba zgolj pogledati na splet. Edino, kar upravičuje njihov obstoj, je verjetno tradicija. (»Ne, Pinpin, tvojega izuma, ki mu praviš kolo, ne bomo uporabili, ker tradicija veleva, da morajo granitne božje podobe na plečih tovoriti sužnji.«) In tako so v berlinski podružnici muzeja Madame Tussauds kljub glasnemu nasprotovanju javnosti za mizo posadili Hitlerja (za mizo zato, da ga nihče ne bi mogel objeti) ter prelepili stene z oznakami: fotografiranje verboten. Prizor, ki so ga poustvarili kustosi, je bil tako rekoč scena iz filma Propad: poraženi, zagrenjeni Hitler v svojem klavstrofobičnem bunkerju. Vendar ni minil niti en dan, pa je neki obiskovalec, ki je pred tem dolgo postaval pred Marxom, s krikom: »Nič več vojn!« Hitlerjevo lutko meni nič, tebi nič skrajšal za glavo.
Zakaj pravzaprav lutko? Zakaj ni, denimo, med projekcijo Propada z nožem razparal filmskega platna? Zakaj ni sežgal kake Hitlerjeve fotografije? Ali je mogoče, da je na voščenih lutkah kljub vsemu nekaj več: nekaj iz kolektivne podzavesti, česar se je dotaknil, denimo, E. T. A. Hoffmann v svojih tesnobnih pravljicah? Nekakšen vudu? Le da vudu zunaj Haitija ne deluje, iz izkušenj vam pravim: pred leti sem nekega zdolgočasenega popoldneva pridno zabadala bucike v voščeno lutko meni ne ravno najljubšega slovenskega pisatelja, pa mu še danes nič ni. Sicer res slabo piše, ampak to je počenjal že prej.
Zanimivejše pa je vprašanje, zakaj vsi po defaultu, na avtopilotu, avtomatično sovražimo edinole Hitlerja. Pozor! - nikakor ne trdim, da ga ni treba, nasprotno, ker je moj ded preminil v Dachauu, mi boste menda z lahkoto verjeli, da ga v dno duše mrzim. Ampak težava je v tem, da tovrstno sovraštvo pri večini ljudi ni plod treznega razmisleka, omike in razgledanosti, temveč nam ga vcepi okolica. Prav tako bi nas lahko zdresirali, da bi sovražili Cezarja, Aleksandra Makedonskega ali Napoleona, saj je vsem naštetim preprečevalo zagrešiti nezaslišane zločine zoper človeštvo le dejstvo, da bi na znamenito Mao Zedongovo vprašanje: »Koliko divizij imate?« morali pošteno odgovoriti: »Eh, jebiga ... žal manj kot Dolfe.« Da o tehnologiji, s katero je razpolagal Hitler, in tisti, ki je bila na voljo Džingiskanu, ne izgubljamo besed. Na ogenjčku iz konjskih fig je težko koga kremirati.
Ampak človeški možgani potrebujejo bližnjice in eni od bližnjic se reče »grešni kozel«. Očitno je en sam kozel dovolj, pa si že umišljamo, kako dobro razumemo svet, v katerem živimo, in kako znamo razlikovati med dobrim in zlim. To je topla, prijetna utvara. Ko demokratični Američan gleda Schindlerjev seznam ali katerega od neštetih filmov, v katerih se ta ali ona Whoopi Goldberg bori za pravico, da bo v avtobusu sedela tam, kjer se njej sedi, ga greje samovšečna zavest, da je etičen človek, ker po defaultu ve, da se nacisti motijo in da ima Whoopi prav; všeč si je, in ker si je všeč, se mu zdi, da ni treba brskati dalje in se, denimo, vprašati, ali je etično mučiti zapornike v Guantanamu in ali se je etično vmešavati v politiko majhnih držav, kakršna je - kako se ji že reče - Slovakenija. Prav zaradi nuje, da bi odvračali pozornost od Guantanama in intervencionizma, je filmov o tretjem rajhu, ki je mrtev že triinšestdeset let, ter Martinu Luthru Kingu, ki je mrtev že petdeset let, v Hollywoodu vsak dan več. Samo še na filme o Bin Ladnu bo treba počakati, pravzaprav pa je tudi ta že posnet: kar oglejte si Sarumana v Gospodarju prstanov.
Podobno Slovenci avtomatično vemo, da bi se Romi morali »obnašati tako kot mi« (če to pomeni, da bi se morali na javnih mestih na vse grlo dreti, kot se derejo Primorci, so ta pogoj verjetno že izpolnili) in da je resnično grdo od izbrisanih, če od tistih medijsko nenehno poudarjanih »davkoplačevalcev« terjajo odškodnino za prestano gorje. Te etične sodbe zadostujejo, za marsikoga jih je že skoraj preveč, zato se res nima smisla obremenjevati še z dodatnimi ugankami, denimo: ali je etično, da Marjan Podobnik izkorišča Jorasovo stisko za to, da bi se na volitvah skozi zadnja vrata splazil v parlament? Ali je etično, da mariborska škofija z razširjanjem pornografije spravlja šope denarcev v svoj »štumf«? In nazadnje - pazite, tole je res zaguljeno! - ali si je mogoče zamisliti okoliščine, v katerih bi se tudi jaz sam - jaz, Janez, jaz, France, jaz, Barbara, jaz, Dragutin ... obnašal kot tisti, ki jih po defaultu, brez razmisleka obsojamo?
Pokojni dr. Jože Lokar je na predavanjih iz sodne psihopatologije pogosto postregel s to anekdoto: »Pa pride k meni preiskovalna sodnica pa vpraša: gospod doktor, ali mi vi lahko jamčite, da ta človek ni sposoben storiti kaznivega dejanja? Ljuba gospa, ji odvrnem, niti za vas ne morem jamčiti, da niste sposobni storiti kaznivega dejanja.« Dr. Lokar me je naučil ponižnosti. Pozneje sem se vsakokrat ob poročilih o balkanskih spopadih, med katerimi so Srbi Hrvatom iztikali oči in vice versa, zahvaljevala usodi, ker me ni postavila na tiste geografske koordinate - kajti svojo vzkipljivo naravo poznam in ne morem priseči, da tudi sama ne bi zagrešila česa nečednega, če bi le bila prepričana, da je moj cilj plemenit.
Morda bi se moral sleherni človek, zlasti politik, vprašati, kako bi ravnal, če bi imel dovolj divizij in če bi bil obkrožen z »dobronamernimi« svetovalci tipa Himmler, Göring, Keitel, Grims ... pardon, to je bil seveda čisti lapsus, res ne vem, zakaj se mi to kar naprej dogaja, seveda sem mislila Goebbelsa. Domnevam, da večina kljub vsemu ne bi počenjala prehudih svinjarij. Ampak zlezite vase in se skromno vprašajte, ali bi bili res tudi vi med večino; jaz pa grem nazdravit temu, da se mi je končno posrečilo napisati kolumno, v kateri nisem niti z besedo omenila slovenske politike.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.