31. 7. 2008 | Mladina 31 | Politika
Tajkuni v parlamentu
Še ena izredna seja o Bošku Šrotu
Inkriminirajoča fotografija
© Gregor Katič / Celjan
Janšev spopad s tajkuni naj bi bil pozitivna stvar. Nobeni demokratični deželi pač ne more biti v ponos, če parafraziramo predsednika vlade, da velika podjetja na nepregleden način pokupijo posamezniki, ki so prek politično-prijateljskih povezav prišli na vodstvene položaje teh podjetij. Nelegalne prevzeme nekoč družbene lastnine bi morali učinkovito preganjati nadzorni organi države, politika pa je tista, ki naj bi za pregon gospodarskega kriminala pripravila zakonodajno podlago.
V Sloveniji je drugače. Del politike ne podpira pregona, pač pa vodi preganjanje domnevnih tajkunov. Nova izredna seja parlamenta o koncentraciji kapitala je namreč minila v že nekajkrat slišanem obtoževanju Boška Šrota in njegovih, minila je v napadu na sodstvo, informacijsko pooblaščenko, nekdanjega tožilca Boštjana Penka, napadu na rdeče medije, komunistične občinske komiteje. Vrh vsega prerekanja o tem, kdo je ustvaril in kdo izkorišča tajkune, je bila psihološka analiza fotografije Gregorja Katiča z letošnje prireditve Pivo in cvetje, na kateri Boško Šrot žuga Borutu Pahorju. »Vidimo osebo, ki v očeh javnosti zdaj pooseblja slovensko tajkunstvo v izrazito dominantni poziciji, ki daje navodila, ki daje zelo jasen argument in po drugi strani izrazito obrambno pozicijo neformalnega 'liderja' opozicije, ki je na nek način skoraj prestrašena, ki govori sama zase,« je dejal Branko Grims. Podobno je razmišljal tudi Miro Petek: »Ta kazalec lahko kaže, poleg tega, da gre za pomanjkanje osnovne olike in bontona, tudi nek znak grožnje gospodu Pahorju. Ali pa je to nekakšen pedagoški kazalec, češ, treba bo ravnati po mojih navodilih.«
Pahorju se zdi sklicevanje na fotografijo smešno. »Vsako leto se udeležim tega festivala in ni bilo nobenega razloga, zakaj se ga letos ne bi. Z Boškom Šrotom sva se naključno srečala, izmenjala nekaj besed, on se je pogovarjal v svojem stilu. Midva sva se politično razšla in na tem naključnem srečanju seveda nisva hvalila drug drugega, pač pa sva si izmenjala nekaj besed, ki si jih do sedaj še nisva. A simptomatično je nekaj drugega - izpostavljanje te fotografije kaže na 'formo mentis' ljudi na oblasti, ljudi, ki mislijo, da bodo lahko s takšnimi triki zameglili prave probleme. Sam s privatizacijo nisem imel nič, drugače pa je z vlado, ki bo morala za svoje poteze poravnati še prave račune.«
Pravi paradoks političnega prerekanja pa ni v tem, da tisti, ki so avgusta 2005 s prodajo Mercatorja tajkune soustvarili, te ljudi danes preganjajo. Izmenjujoče se vojne in premirja med kapitalom in politiko se dogajajo tudi drugje po svetu. Politični napad na netransparentne kapitalske prevzeme podjetij je pravzaprav medvedja usluga nadzorstvenim organom. Namesto da bi ti strokovno preverili morebitne kršitve, delujejo pod pritiskom političnih pričakovanj in zaradi tega njihove poteze izgubljajo legitimnost ali vsaj vtis legitimnosti. Rešitev problema je preprosta. Urad za varstvo konkurence in Agencija za trg vrednostnih papirjev bi lahko politike spomnila, kakšne so njune pristojnosti, postopki, kaj preiskujeta. Podobno bi lahko naredili tudi na tožilstvu in policiji. Ker tega niso storili, molče dopuščajo, da je njihovo delo postalo del predvolilnega boja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.