Igor E. Bergant

7. 8. 2008  |  Mladina 32  |  Družba

Katoliška poroka ali pakt s hudičem

Romantično-pravljično srečanje mladine sveta ali komercialno-politični dogodek kot ceneno razvedrilo

Če na sodobne olimpijske igre gledamo z obeh skrajnih polov, sta možna dva pogleda: z ene - kritične in cinične - strani kaže, da gre za komercialno-politični dogodek, na katerem tekmujejo športniki, ki so večinoma pod vplivom najrazličnejših prepovedanih medicinskih preparatov. Skratka, festival multinacionalnih podjetij, brezobzirnih režimov in pohlepnih športnikov, trenerjev, medicinskih strokovnjakov in funkcionarjev (pri čemer je slednjim menda prav malo mar za šport in športnike).
Druga skrajnost je romantično-pravljična zaljubljenost v miroljubno srečanje mladine sveta, ki se - namesto da bi se pobijala za preživetje, moč ali sprevržene ideale (kot večji del človeške zgodovine) - med seboj meri na plemenitem tekmovanju. Povsod plapolajo zastave živih barv in vsi so srečni - športniki, prireditelji, milijarde gledalcev na prizoriščih in pred televizorji, pa tudi plemeniti borci za zdrav in čist šport. Celo velika podjetja, ki s pokroviteljstvom sodelujejo pri oblikovanju edinstvenega človekoljubnega sporočila, so se pripravljena odpovedati brezsramnemu oglaševanju na prizoriščih in športnih oblačilih tekmovalcev.
Jasno je, da so (tudi) olimpijske igre kompromis. Ključno vprašanje je samo, kakšen. Je na sončni strani morale ali pa ga je že dodobra načela gniloba, zaradi katere so začeli trohneti še zadnji upi na boljši olimpijski svet?
V zvezi s poletnimi olimpijskimi igrami v Pekingu se od začetka, torej od leta 2001, ko je Mednarodni olimpijski komite končno uslišal kitajske želje po prireditvi (tik pred odločitvijo so po pričevanju nekaterih dobro poučenih sodobnikov sicer zvenele že kot grožnje), v svetovni javnosti postavlja predvsem vprašanje kakovosti omenjenega kompromisa s »kitajskega« vidika. Kako bodo olimpijske igre vplivale na razplet dolgega pohoda veledežele na čelo sveta? Bo to končno pravi veliki skok naprej (prvi se je pred pol stoletja končal s katastrofo neslutenih razsežnosti)? Nedvomno je, da razvoj Kitajske na življenje sveta, z nami vred, že zdaj bistveno vpliva. A vprašanje je, ali igrajo olimpijske igre v Pekingu pri tem kaj več kot le simbolno vlogo.
Pekinške igre so bistveno bolj pomembne za nadaljnji razvoj športa. Vse to, kar bomo (ali česar ne bomo) videli v prihodnjih štirinajstih dneh, bo bržkone usodno vplivalo na prihodnjo podobo te dejavnosti, ki je vendarle ena izmed ključnih vej industrije zabave. Ko govorimo o industriji zabave, pa smo že pri medijih, prek katerih dojemamo svet. Domače predvolilno igračkanje v medijskem peskovniku se v tem delu globalne vasi sicer zdi hudo pomembno, a na našo ljubo Slovenijo, kakor jo je imenoval naš veliki olimpijski junak Leon Štukelj, bodo bržkone celo bolj vplivale svetovne medijske usmeritve, ki se bodo utrdile ali oblikovale v Pekingu.
In kakšni so kompromisi pri tem? Kdo bo iz vsega tega izplaval kot zmagovalec, kdo se bo utopil v razburkanih vodah globalne bitke za nadzor nad informacijami? In kdo bo kolateralno izplaknjen iz toka, ki poganja največje, najmočnejše in najvplivnejše?
Odgovor na ta vprašanja je mogoče poiskati v - olimpijskem plavalnem bazenu, obkroženem s številnimi televizijskimi kamerami.
Vplivni član Mednarodnega olimpijskega komiteja, Izraelec Alex Gilady, je pred šestimi leti v intervjuju za britansko strokovno revijo Sports, Culture & Society povezanost med športom in televizijo slikovito opisal kot »najlepšo in najbolj katoliško poroko na svetu«. »Mi (televizija) potrebujemo šport, šport potrebuje nas,« je dodal Gilady.
V Teheranu rojeni Gilady je prav v času omenjenega intervjuja vlekel niti največjega posla v zgodovini olimpizma. Ker je vpliven član Mednarodnega olimpijskega komiteja (kot prvi Izraelec) in eden izmed ključnih ljudi njegovega odbora za radio in televizijo, se je za omenjeni posel pogajal tako rekoč sam s seboj. Gilady je namreč od leta 1981 podpredsednik športnega oddelka ameriške televizijske korporacije NBC, odgovoren za t. i. globalne operacije. Rezultat: leta 2003 je NBC z Mednarodnim olimpijskim komitejem za ZDA sklenil pogodbo o odkupu medijskih pravic za zimske igre v Vancouvru leta 2010 in poletne 2012 v Londonu za dve milijardi ameriških dolarjev. A to še ni vse. Sočasno je ameriški velekoncern General Electric (GE), ki je - kako prikladno - 80-odstotni lastnik televizije NBC, z Mednarodnim olimpijskim komitejem sklenil še 200 milijonov dolarjev vredno pogodbo o pokroviteljstvu.
NBC je tako samo potrdil mesto prvega vlagatelja v svetovni olimpizem. Pred Giladyjevim prihodom k ameriški televizijski korporaciji NBC leta 1981 je bila ta v (olimpijski) senci konkurentov ABC in CBS. Z Giladyjem se je to spremenilo: kmalu po njegovem prihodu je NBC prvič pridobil pravice za olimpijske igre, in sicer za poletne igre leta 1988 v Seulu (za 300 milijonov dolarjev). Odtlej je v ZDA nepremagan, tudi zaradi neprestanega višanja cene - za pekinške igre so pri televizijski hiši NBC odšteli 893 milijonov, vrednost paketa za London so ocenili na 1,181 milijarde dolarjev. Če seštejemo: odkar je Gilady pri družbi NBC, je ta ameriška televizijska korporacija za pravice za poletne igre (1988-2012) odštela več kot tri in pol milijarde dolarjev, če prištejemo še zimske igre od leta 2002 do 2010, pa že pet milijard in pol.
In kakšno zvezo ima Gilady z olimpijskim plavanjem?
Tako rekoč neposredno: plavanje je v Pekingu postalo poligon za preizkušanje medijske moči korporacije NBC. Čeprav noče tega uradno nihče potrditi, je prav NBC boter nenavadne spremembe olimpijskega plavalnega urnika v Pekingu. Plavalni finali bodo na sporedu dopoldne po pekinškem času, točneje od desete ure, kar je silno nenavadno. Razlogi niso niti podnebni (prizorišče tekmovanj je supersodobna dvorana z imenom Vodna kocka) niti praktični - siceršnji termini olimpijskih plavalnih finalov pozno popoldne se doslej niso križali s termini drugih elitnih panog, na primer atletike. Dejanski razlog je en sam: interes NBC, ki bi želel v ZDA izjemno priljubljena plavalna tekmovanja prikazati v do gledalcev najprijaznejšem času - zvečer. Deseta ura dopoldne v Pekingu je namreč sedma zvečer (dan prej) v Los Angelesu, deveta v Chicagu in deseta v New Yorku. Če bi bili plavalni finali ob šestih zvečer po lokalnem času, bi večina neposrednih plavalnih prenosov željnih Američanov morala prebedeti noči. Zlahka bodo preboleli, da bodo predtekmovanja v Pekingu popoldne po lokalnem času (torej ponoči po ameriškem). Pomembni so (v Ameriki večerni) finali!
Ravnanje Mednarodnega olimpijskega komiteja (ki je prireditelj iger) in pristojne mednarodne športne zveze - plavalne zveze FINA - v tem primeru ni bilo v skladu z javno izraženo zavezanostjo preglednosti in odzivnosti. Pristojni funkcionarji s predsednikom Mednarodnega olimpijskega komiteja dr. Jacquesom Roggejem vred se ves čas izmikajo obrazložitvi spremembe urnika, ki je bil prvič potrjen pred dvema letoma. FINA je urnik potrdila ne glede na proteste zvez in predvsem plavalcev, Mednarodni olimpijski komite pa je zavrnil vse pritožbe televizijskih partnerjev iz Evrope, Afrike, Azije in Avstralije. Ti so bili seveda ogorčeni, saj so plavalni finali kar nenadoma pristali v sila neprimernih časovnih pasovih: v Evropi in v plavanju močni Južni Afriki ponoči, v plavalni velesili Avstraliji in hitro razvijajoči se Aziji pa dopoldne. Navsezadnje olimpijske igre tudi za ta ozemlja niso zastonj: Združenje evropskih radiodifuznih organizacij (EBU) je za vseevropske televizijske pravice za igre v Pekingu Mednarodnemu olimpijskemu komiteju plačalo 443,4 milijona ameriških dolarjev, šopek japonskih televizij 180 milijonov, avstralski Channel 7 pa 73,5 milijona. Veliko, a še vedno manj od družbe NBC.
Argument opeharjenih neameriških televizijskih združenj, da bi moral biti tekmovalni program prilagojen športnikom in kot tak naravna danost, ki jo pač sprejemajo televizije (enkrat je ugodna, drugič manj), se zdi sicer logičen, a je naletel na gluha ušesa in sprenevedajoče se glave. Učinkovito ni bilo niti sklicevanje na statistiko, ki jasno kaže, da predvsem evropske televizije olimpijskim igram namenjajo sorazmerno in absolutno bistveno več programskega časa kot NBC, predvsem ko gre za neposredne prenose. A to je račun brez vse pomembnejšega dejavnika: posredovanja slike prek medmrežja. Poročanje družbe NBC iz Pekinga je najobširnejše doslej, saj vključuje vse predvajalne možnosti (tudi kabel in plačljivo televizijo) v angleščini in španščini (Telemundo), obsega pa še neposredne spletne prenose. Vse to naj bi bistveno vplivalo na prihodnje gledalske navade bitij, ki se jim je nekoč reklo gledalci, zdaj pa jih čedalje pogosteje imenujejo kar - potrošniki. Pomenljivo je tudi to, da so se pekinški prireditelji hitro strinjali z zahtevo televizije NBC in tako pokazali, da jim diktat kapitala nikakor ni tuj. Morda pa jim nevarni precedens celo ustreza? Nekoč naj bi ritem sveta tako in tako določali na Kitajskem.
Je torej prav, da največji plačnik določa pravila (olimpijske) igre? Je prav, da se temu - hočeš nočeš - morajo prilagoditi tudi plavalci in plavalke, ki so glasno negodovali nad do organizma neprijazno odločitvijo? A tudi oni, vsaj najboljši, zaradi vsega tega boljše živijo. In kaj bi lahko storili plavalci in tudi evropski, južnoafriški, japonski in avstralski televizijci? Bi lahko bojkotirali nastope ali prenose? Sodobni športni svet je ustrojen tako, da lahko sodeluješ le, če sprejemaš pravila. Ta pa najpogosteje sestavljajo drugi.
V tem primeru NBC. Kompromis, pač.
Zanimivo je tudi, da je NBC že pred natančno dvajsetimi leti, ko je prvič obširno poročal s poletnih olimpijskih iger (iz Seula v Južni Koreji), prav tako poskušal z bolj ali manj odkritim diktatom urnika. Nemški športni zgodovinar Karl Lennartz je nedavno v časniku FAZ opozoril na skoraj pozabljeno epizodo, ko je bil - prav zaradi zahtev »televizije« - start finala moškega teka na 100 metrov predviden ob šestih zjutraj po lokalnem času. A svet tedaj še ni bil pripravljen na tako norost, z dopingom nabiti Kanadčan Ben Johnson in Američan Carl Lewis sta tako startala ob 13.30. A vsaj pri plavanju je bil (Giladyjev) NBC delno uspešen: dva tekmovalna dneva so plavalci za kolajne plavali dopoldne po korejskem času.
Razvpiti Alex Gilady je nekoč vpliv televizije na komercialno zanimive športne panoge označil za »nič kaj pomembnega«, a sled njegovega dejanskega delovanja je vidna: od leta 1985 je predsednik televizijske komisije Mednarodne atletske zveze IAAF (ta je med drugim v zadnjih dvajsetih letih sprejela številna do televizije prijaznejša pravila, skupaj s takojšnjo diskvalifikacijo tekmovalcev v drugem ponovljenem startu), že dolgo pa je bil vpliven pri košarki (in menda zelo pomemben člen pri olimpijski zaroki družbe NBA), navsezadnje je tudi predsednik televizijskega odbora Mednarodne košarkarske zveze FIBA. Dejstvo pa je, da ni kriv za uvedbo podaljšanih iger (tie-break) v tenisu in opoldanske tekme na svetovnem nogometnem prvenstvu v Mehiki leta 1970, ki tudi pričajo o neposrednem vpletanju interesov televizij.
Za notorične ljubitelje teorij zarot, posebej domnevnih judovsko-ameriških (priljubljenih na Bližnjem vzhodu, kakšni primerki pa bi se našli tudi v Sloveniji), je Gilady lahko dobrodošel opomnik. V resnici pa je Gilady, ki je kariero začel kot športni reporter, kasneje, leta 1977, ko je bil producent izraelske televizije, pa je poskrbel za prvo neposredno javljanje z mirovnih pogajanj v Egiptu (bil je prvi človek, ki je z izraelskim potnim listom dopotoval v to arabsko državo), samo najznamenitejši predstavnik novega obdobja. A je seveda še toliko bolj zvit, da ne želi delovati preveč očitno: jutranja ali dopoldanska finalna atletska tekmovanja bi bila v Pekingu tudi leta 2008, torej dvajset let po prvem seulskem poskusu, preveč. A kako dolgo še?
Glede na pomen, ki ga NBC pripisuje plavanju, seveda ni čudno, da bi prav tekmovanja v Vodni kocki utegnila biti medijski vrhunec iger. Zato ne preseneča, da bo na Kitajskem plavalec iz Baltimora Michael Phelps skušal vsaj izenačiti nepozabni dosežek rojaka Marka Spitza, ki je na igrah v Münchnu leta 1972 osvojil sedem zlatih kolajn. V Atenah jih je »samo« šest, ob tem pa še dve bronasti. A ameriška javnost je v zadnjem času še bolj vznemirjena zaradi vrnitve 41-letne Dare Torres, ki bo v Pekingu poskušala osvojiti svojo prvo posamično zlato kolajno na olimpijskih igrah, in sicer na 50 metrov kravl. Kot članica štafet na 4 krat 100 metrov kravl je bila uspešna že na igrah v Los Angelesu (1984), Barceloni (1992) in Sydneyju (2000). Torresova je pri 41 letih in po porodu pred dvema letoma boljša kot kadar koli prej, k medijski slavi pa sta pripomogla njeno manekenstvo in televizijsko delo - tudi na televiziji NBC. Sploh pa se zdi po dopinški umazaniji, ki je očrnila ameriško atletiko, plavanje še najprimernejši ameriški olimpijski športni poligon. Konkurenca je globalna, skupaj s slovensko, ki jo pooseblja nadobudna Sara Isaković, a vendarle tudi barvno uravnotežena (ko gre, na primer, za zmagovalce, v nasprotju z atletiko).
Skratka, najboljši plavalci bodo v Pekingu za kolajne plavali dopoldne, mediji, z evropskimi vred, jih bodo neposredno prikazovali na televiziji in na medmrežju. Kitajci bodo zadovoljni s celostno podobo, Mednarodni olimpijski komite je že bogatejši, NBC je že zmagal ...
Zmagovalni val pa naj bi h končnemu uspehu ponesel še nekoga: tik pred začetkom iger je demokratski kandidat za predsednika ZDA Barrack Obama sklenil največji politično-oglaševalski posel v zgodovini olimpijskih iger. Za pet milijonov dolarjev je postal sopokrovitelj olimpijskega poročanja televizijske hiše NBC, kar mu omogoča hkratno promocijo v vseh 50 zveznih državah. Še en kompromis ...
Kompromis je lahko tudi združitev cinizma in romantike, ki jo pooseblja nemški kabaretist Werner Schneyder, nekoč televizijski komentator boksarskih dvobojev. V intervjuju za julijski Spiegel je med drugim menil, da bi morali težnjo k samouničenju prav tako razumeti kot človekovo pravico. Po njegovem se dogaja prav to: (medijski) šport s pretiranim obsegom ponudbe postaja povsem nepregleden in uničuje samega sebe. Tako kot ceneno razvedrilo. Troši se več, kot je na razpolago. »V zakonodaji se temu reče goljufivi bankrot,« ugotavlja Schneyder.
Morda pa srečna, katoliška poroka, o kateri je govoril Gilady, ni kompromis, pač pa nič drugega kot pakt s hudičem?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.