21. 8. 2008 | Mladina 34 | Družba
Globalno + lokalno = fenomenalno
Če bi sodili po nastopih slovenskih športnikov na poletnih olimpijskih igrah, so ti na izzive globalizacije pripravljeni. Vsak(a) na svoj način.
Sara Isaković s srebrom
© Borut Krajnc
Težko bi bilo trditi, da obvladovanje logistike za družino Isaković nikoli ni pomenilo problema. Nasprotno. A v reševanju tovrstnih vprašanj so mojstrstvo pripeljali tako rekoč do skrajnosti. Še posebej, ko je šlo za podporo otrokoma - dvojčkoma Galu in Sari, rojenima leta 1988. Izhodišča so bila idealna: mati Rebeka, rojena Porenta, je kot nekdanja plavalka zveznega ranga prispevala odločnost, vztrajnost in tankočutnost. Oče Nenad, naslednik pilotske družinske tradicije, je k natančnosti prispeval še sproščenost in neuničljivo dobro voljo. Življenjski ritem razseljene družine, razpete med športne ambicije otrok, želje staršev po kar najboljši izobrazbi in pilotski karieri očeta, je v najbolj občutljivih najstniških letih otrok zahteval dobre živce in še boljšo organizacijo: zgodnji jutranji trening v Radovljici, transport na ljubljansko Gimnazijo Bežigrad, transport nazaj, kosilo, popoldanski trening, domače naloge, spanje. In tako znova, vsak dan, razen ob koncih tedna, ko so bila tekmovanja. Med tem ko je mati Rebeka, nekdanja stevardesa pri Adrii Airways, skrbela za blejski del zgodbe, je oče Nenad, praviloma z boeingom 777 družbe Emirates, letel po svetu. Ali pa v izobraževalnem centru dubajske družbe kot višji inštruktor letenja poučeval druge pilote. Odločitev o nenavadnem življenju, razpetem med Bledom, Ljubljano in Dubajem, je bila pred šestimi leti neposredno povezana s plavanjem: Sara in Gal Isaković sta za tekmovalni napredek potrebovala razmere, ki jih Dubaj - kjer je družina bolj ali manj stalno prebivala pred tem - ni mogel nuditi. Slovenija jih je lahko.
Pot Primoža Kozmusa (letnik 1979) je bila manj spektakularna, vsaj navidez se je vse vrtelo, tako kot tekmovalec s kladivom na krogu za izmet, okrog Brežic. Petnajstletnika iz Presladola so na atletski stadion privabili radovednost, veselje do gibanja in starejša sestra Simona, ki se je že ukvarjala z atletiko. Primož Kozmus je sprva treniral skok v višino, saj se je za 68-kilogramskega mladeniča to zdelo še najbolj primerno. Toda Primož je zavrtel tudi kladivo, ki ga je metala njegova sestra, kar je opazil tudi trener Marjan Ogorevc. Zaznal je njegov občutek za arhaično atletsko orodje. Primož je začel spoznavati tehniko meta in krepiti telo. Po pol leta treninga je leta 1995 postal državni prvak za mlajše mladince. Do Pekinga 13 let kasneje je bila sicer še dolga pot, a najtesnejši spremljevalci so že družno krenili nanjo: Ogorevc in njegov tedanji varovanec in najboljši slovenski metalec kladiva Vlado Kevo. Slednji je kmalu postal Kozmusov trener, Ogorevc pa je prevzel novo vlogo.
V času, ko je Kozmus v Brežicah še spoznaval predmet, s katerim si je priboril kasnejšo olimpijsko slavo, so Isakovićevi še krožili po globusu. Bolje rečeno, sledili so zahtevam očetove pilotske službe. Ustalili so se šele kasneje, ko sta se otroka že šolala, v mednarodni šoli v Dubaju, kjer sta se med drugim naučila angleško, francosko in arabsko. Oba, deset minut starejši Gal in Sara, sta medtem že plavala (po mami, pač). Ker v bliskovito razvijajočem se emiratu ni bilo ustreznih strokovnjakov, je mati Rebeka v Dubaju izvajala vadbeni načrt mladega radovljiškega trenerja Mihe Potočnika. Slovenski know-how na daljavo torej, ki pa je v Dubaju kmalu naletel na meje. Bazen na mednarodni šoli v Džumejri je bil za plavalne ambicije otrok neprimeren - beri: premajhen. Dobre zveze Isakovićev so jim kasneje omogočile vadbo v zasebnem klubu s posebnim dovoljenjem dubajskega šejka Mohameda Bin Rašida Al Maktuma (podpredsednika države in predsednika vlade). V šejkovem klubu Zabil so imeli vsaj olimpijski bazen, ki pa so ga morali za treninge ohlajati. Voda je bila za tekmovalne plavalce pretopla ... Ne glede na ustrežljivost gostitelja se je za Isakovićeve v danih razmerah ponudila le ena rešitev: mati se je z otrokoma vrnila na Bled, oče pa je ostal v Dubaju. V Radovljici sta imela za trening boljše razmere kot v Dubaju (vključno s prisotnostjo trenerja), za šolanje pa so Isakovićevi izbrali najzahtevnejši program: mednarodno maturo na sloviti bežigrajski gimnaziji, ki ne upošteva posebnih zahtev športnikov. Dolgo časa sta v plavalno-izobraževalnem pogonu vztrajala oba otroka, dokler se Gal plavanju ni odpovedal v prid karieri pilota (tretje družinske generacije: poleg deda Miroslava je - za krmilom jadralnega letala - sedela tudi babica Biserka, piloti pa so vsi trije njuni sinovi) in odšel na šolanje na Dansko. Sara se je po uspešno opravljeni maturi lani poleti končno posvetila le plavanju - za eno, olimpijsko leto 2008.
Primož Kozmus se je medtem razvil v najboljšega slovenskega metalca kladiva dotlej. Najprej je presegel svojega trenerja Vlada Keva, ki je prvi v Sloveniji premagal mejo 70 metrov. Že leta 2000 v Sydneyju je bil olimpijec, a je kot najmlajši udeleženec tekmovanja (pričakovano) tekmovanje končal po kvalifikacijah. Postajal je močnejši in težji, pa čeprav je bil v nekoč s tako imenovanim dopingom dramatično okuženi disciplini v primerjavi s tekmeci še vedno videti suhljat. Tudi po zaslugi tehnike mu je leta 2003 uspel preboj: svoje orodje je začel metati še čez 80 metrov, s petim mestom na svetovnem prvenstvu v Parizu pa se je dokončno prebil tudi med najboljše na svetu.
Poti Primoža Kozmusa in Sare Isaković sta se prvič križali na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004. Mlada plavalka je na odprtem plavalnem bazenu še nabirala olimpijske izkušnje, nedaleč (prav nekje med njunima usodnima razdaljama, se pravi 80-200 m) pa je Kozmus na olimpijski tekmi osvojil sedmo mesto. Po odmevni diskvalifikaciji Madžara Adriána Annusa (ki je s posebno napravo in prek umetnega penisa lovce na kršitelje dopinških pravil skušal pretentati z urinom druge osebe) je naš atlet pridobil še eno mesto. Šesto mesto: tako visoko pred njim na olimpijskih igrah ni bil še noben slovenski metalec.
Že pred igrami v Pekingu sta Kozmus in Isakovićeva veljala za velika olimpijska upa. V družini plavalke so - skupaj s trenerjem Miho Potočnikom - smiselno načrtovali tekmovalno pot, ki je trenutni vrhunec dosegla z naslovom evropske prvakinje na 200 m kravl spomladi v Eindhovnu. Tudi izobraževalni cilji so bili odločeni vnaprej: Sara je sprejela povabilo slovite kalifornijske univerze v Berkeleyju, ki ima odlične razmere za športno vadbo, vključno s plavanjem. Minuciozno načrtovanje je doseglo vrhunec prav v Pekingu, kjer je Sara Isaković v predtekmovanju odplavala olimpijski rekord, v finalu pa si je drugo mesto zagotovila z neverjetnim časom, minuto in 55 sekund, ki je bil boljši od svetovnega rekorda. Globalni značaj njene kariere, ki bo na Berkeleyju dobil novo razsežnost, je postal viden že nekaj sekund po njenem tekmovalnem uspehu. Vsule so se čestitke z vsega sveta, kjer živijo njeni nekdanji sošolci in sošolke ter sotekmovalke in sotekmovalci. Da sorodstva niti ne omenjamo v podrobnostih. Slavo so ji zapeli tudi dubajski mediji, niti hudo zaposleni šejk Mohamed, ki se v redkih trenutkih oddiha posveča svojim dirkalnim konjem (ima najdražji hlev te vrste na svetu), ni spregledal uspeha nekdanje dubajske deklice. Govoriti, da je Sara Isaković postala »everybody's darling«, bi bilo v plazu olimpijskih junakov bržkone pretirano. A tako mednarodnih, tako rekoč globalnih dobitnic olimpijskih medalj je bilo tudi v Pekingu, ki je svetu želel podariti najbolj globalne igre doslej, bolj malo.
Primož Kozmus je deloval bolj lokalno, a zaradi tega nič bolj naivno. V Pekingu ga je spremljala celotna ekipa, ki jo je okrog sebe sestavil v letih uspehov. Poleg trenerja Keva je bil tam njegov prvi atletski učitelj Marjan Ogorevc, ki se je medtem razvil v iskanega strokovnjaka za bioterapijo. Enako velja tudi za Khalida Nasifa, fizioterapevta arabskega rodu, pa tudi za Kozmusovega maserja in hkrati svetovalca za prehrano Severina Lipovška. »Team Kozmus« je bil v Pekingu edinstven primer slovenskega odgovora na zahteve svetovnega tekmovanja, ki išče tudi inovativne ter običajne kulturne vzorce presegajoče rešitve. Kozmusu je k dosežku pomagala tako navezanost na domače okolje kot umirjanje in osredotočanje s pomočjo tai-čija.
A tudi drugi slovenski dobitniki medalj so dodali svoje rešitve k skupnemu vzorcu uspeha: srebrni jadralec Vasilij Žbogar, ki je leta načrtnih priprav (tudi pod vodstvom irskega trenerja Trevorja Millarja) v odločilnih trenutkih kronal z briljantno kombinacijo dirkaške zvitosti in diplomatske spretnosti. Enako pa velja tudi za bronasta Rajmonda Debevca, poosebljeno modrost izkušenega športnika s tesnimi mednarodnimi zvezami, ki zna z dosežki izzvati še tako neverjetno tekmovalno srečo, in judoistko Lucijo Polavder, ki je - nikakor ne brez pomislekov - pomagala uresničiti fantastično vizijo fanatičnega trenerja Marjana Fabjana ... In naših zgodb, ki naposled niso bile poplačane s pekinškimi medaljami, je bilo še nekaj.
Poti do dosežkov Sare Isaković, Primoža Kozmusa in še nekaterih slovenskih reprezentantov so si zelo različne, a imajo poleg trdega treninga in zastave, pod katero so bili nagrajeni, še eno skupno točko: ne glede na lokalne posebnosti so tako rekoč radikalno odprte navzven, v krut in neusmiljen svet, v katerem sta zaslepljenost z navidezno veličino ali samopomilovanje nad majhnostjo pogubna. Svet je, navsezadnje, njihova edina arena.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.