21. 8. 2008 | Mladina 34 | Kolumna
Svet medijev
Kaj vse postane dogodek
© Tomaž Lavrič
Med starimi Grki so bile olimpijske igre tako svečan dogodek, da so v njihovem času grške državice začasno prekinile vojne med seboj. Danes vpliva na vojno in mir sicer nimajo, imajo pa moč, da vzamejo lesk začetku predvolilne kampanje. V primerjavi z olimpijskimi tekmami je tekma med političnimi strankami komaj opazna, pa naj se srečata celo glavna tekmeca, kot sta Janez Janša in Borut Pahor.
Eden večjih spopadov je sicer boj za Drnovškovo dediščino, politično kajpak. Ko je župan Zagorja Matjaž Švagan odkril spominski kip Janezu Drnovšku, je to storil mimo želje pokojnikove družine. Volja svojcev je resda pomembna, pa vendar lahko ljudje častijo ali pa bentijo čez pokojnega predsednika, ki je z odhodom v politiko pač zapustil intimni svet družine.
V začetku osemdesetih so ljubljanski tožilci začeli pregon zoper študentski list »Tribuno«, ker se je norčevala iz preminulega sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva. V intervjujih s pouličnimi pasanti je namreč nekdo dogodek pokomentiral z verzom: danes bo srečen dan, to sem začutil že zjutraj. Brežnjev, ki je poslal tanke nad Prago 1968 in vkorakal v Afganistan 1979, je bil pri jugoslovanskem sodstvu zaščiten kot severni medved celo še po svoji smrti. Danes lahko seveda briješ norce iz Busha, Sarkozyja ali kogarkoli, ki ti pade na misel, tako lahko slaviš tudi Drnovška mimo volje njegovih bližnjih. Seveda vsakdo, ki postavlja pokojniku spomenik, to počne tudi zato, da z njegovo pomočjo povzdigne še samega sebe. V danem času kajpak predvolilna investicija.
Čas volitev je sicer obdobje, ko mediji definitivno pretiravajo s svojimi poudarki. Ena pomembnih vesti je bila, da je minister Andrej Vizjak obiskal lokalni vrtec v Brežicah, ki mu je v imenu krajevne SDS podaril bon za 1.500 evrov. S protestom se je že čez nekaj ur odzval nekdanji vodja LDS Jožef Školč, češ da je to zlorabljanje vrtcev v volilni kampanji. - ? Stranka je vendar prispevala pomoč, ki je za deco blagodejna. Konec koncev si tudi podjetja s slabim imidžem kupujejo odpustke, ko finančno podprejo olimpijsko reprezentanco in to obesijo na medijski zvon. Toda Školču velja vseeno pritrditi, da je zloraba vrtca za promocijo najmanj neokusna. SDS bi svojo dotacijo lahko izvedla že aprila, ko bi ji ne šlo za samopromocijo pred volitvami.
Vendar pa ta humanitarna gesta, ki je končala kot politična reklama, ni problem, ki zadeva ravnanje političnih strank, ampak je posledica frenetičnosti medijev, ki opuščajo osnovno refleksijo. Kako lahko tako banalen dogodek, kot je predaja malega čeka, sploh postane pomembna medijska vest? Na Hrvaškem je odjeknila vest, da so gradbinci porušili 83-letni hrast, nakar pa je iz ogorčenja 83-letni državljan ustrelil samega sebe; z orjaškim drevesom je rasel od malih nog, zanj je dal dobesedno svoje življenje, saj je bil ob svojega mladostnega prijatelja.
Vrednote krajevne politike, ki je dala speljati cesto prek hrastovega trupla, so šle kot buldožer nad Boga svojega krajana. S podobno lahkoto tudi ljubljanski župan napoveduje nove devastacije vrtičkov v Črnučah, ker si je pač tako zamislil, ne oziraje se na stotine vrtičkarjev, ki jim je vrtnarjenje njihovo dnevno veselje in eden smislov bivanja.
Če so v primeru Vizjaka mediji naredili dogodek iz drobca, so ga v primeru Janković naredili dobesedno iz nič. Osrednji dnevnik je namreč posvetil enega udarnih člankov zgodbi, da se Zoran Janković še ni odločil, katero stranko bo na volitvah podprl!!!!!!!!? Kaj pri Zevsu pa je tu omembe vredno? Saj ljubljanski glavar ni špartanski kralj, ki s celo vojsko čaka in tuhta, ali bi priskočil na pomoč Atencem v vojni s Perzijci.
Medijski princip skoka na prvo žogo mojstrsko izkorišča božanstvo SCT-ja Ivan Zidar. Zadnjič je končal na naslovnicah dnevnikov, ki so ga navdušeno poslikale, kako se gunca pred novo stavbo pediatrije. Kaj je bil tam dogodek: otvoritev nove moderne bolnišnice, na katero množice obolelih čakajo že več kot desetletje, ali guganje direktorja na gugalnici?
Edini, ki se je na dogodek pripravil kefalno, je bil kajpak Zidar, ki je zaradi sramotne gradnje šentviškega predora in kazenskih ovadb zaradi svojih rabot, iskal priložnost, da skozi medije pošlje odmevno pozitivno fotko. Premislil je, kaj nenavadnega naj stori, da ga bodo mediji ovekovečili, pa je skočil na gugalnico, kar od njega ni nihče pričakoval. In končal na naslovnicah!
Češko-francoski pisatelj Milan Kundera je v romanu Počasnost napisal ironijo na medijsko frenetičnost.
Poslanec Duberques in intelektualec Berck sta v znameniti pariški restavraciji sedla h kosilu s skupino obolelih za aidsom; hoteč izkoristiti sleherno priložnost je poslanec Duberques k sladici povabil še televizijske kamere. Brž ko so se snemalci prikazali, je stopil k najbližjemu bolniku in ga poljubil na usta, še vsa polna čokoladne kreme. Bercka je zadelo kot strela z jasnega. V hipu mu je postalo jasno, da je v soju kamer Duberquesov poljub postal nesmrten. Vročično je razmišljal, ali naj tudi sam poljubi katerega izmed navzočih aidsarjev. Ostal je na mestu in se bebavo smehljal predse. A teh nekaj trenutkov omahovanja ga je drago stalo, zakaj cela Francija je mogla prebrati zadrego na njegovem obrazu in se valjala od smeha. Riž zbirajoči otroci za somalske lakotnike so mu prišli kot naročeni. Odšel je v Afriko in se pustil fotografirati z umirajočo črno deklico, ki so ji muhe lezle po obrazu. Fotografija je postala slavna širom sveta, veliko bolj kot Duberquesov poljub za aidsom obolelega, zakaj umirajoči otrok po vrednosti odtehta umirajočega odraslega. Duberques ni vrgel puške v koruzo in je ob naslednji priliki pozval Parižane, naj se s svečo v roki podajo na ulice in v znak solidarnosti s trpečimi otroci krenejo nad Pariz. Berck je lahko odgovoril samo z drznim in nepričakovanim dejanjem in se je odločil poleteti proti neki azijski deželi, kjer se je ljudstvo upiralo zatiralcem, in jasno in glasno stopiti na stran zatiranih. Žal je bil zemljepis od nekdaj njegova šibka točka, in tako je pristal v neki povsem drugi, na smrt dolgočasni in mirni deželi, ki je imela povrh še letališče visoko v gorah; osem dni je moral čakati, preden ga je, sestradanega in vsega gripoznega, naslednje letalo pripeljalo v Pariz.
Soočanja v volilnih kampanjah so pravzaprav celo zgled medijske racionalnosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.