Staš Zgonik

 |  Mladina 34

Bitka s predpisi

Je konstrukcija stare galerije brez protipožarne zaščite sploh varna?

Požarni test v šentviškem predoru. Ob morebitnem požaru na cisterni z gorivom bo nekajkrat huje.

Požarni test v šentviškem predoru. Ob morebitnem požaru na cisterni z gorivom bo nekajkrat huje.
© Borut Krajnc

Odkar je padla odločitev, da je treba z obeh galerij predora Šentvid odstraniti ves protipožarni omet, je glavna tema, ki zanima odgovorne, ali lahko predor odprejo tudi brez protipožarne zaščite. To je po besedah projektanta predora Angela Žigona iz podjetja ELEA-IC »vprašanje za milijon dolarjev«. Ali ne bi s tem Slovenija kršila evropske direktive o minimalnih varnostnih zahtevah za predore? Bo tudi brez te »izolacije« konstrukcija zdržala predpisanih 90 minut?
Evropska direktiva iz leta 2004 namreč določa, da morajo biti predori, daljši od 500 metrov, odprti po 1. maju 2006, ustrezno protipožarno zaščiteni, pri čemer je v prilogi direktive tudi točka, ki posebej opredeljuje, da mora biti »glavna struktura vseh predorov, pri katerih bi lahko lokalno zrušenje strukture povzročilo katastrofalne posledice, npr. predori pod vodo ali predori, ki lahko povzročijo zrušenje pomembnih sosednjih objektov (npr. železnice ali telovadnice nad staro galerijo op. a.), zagotavljati zadostno raven požarne odpornosti«. Kakšna je zadostna raven odpornosti, ni določeno. Po prepričanju ljubljanskega mestnega svetnika in nekdanjega ministra za okolje in prostor Mihe Jazbinška pa gre vsebinsko »za višjo raven požarne odpornosti kot drugod v tunelu, ki mora biti predpisana s predpisom, zato tudi »zadostna raven« pomeni zadostiti strožjim kriterijem na lokaciji potencialne katastrofe«. Odpustki, o katerih govorijo odgovorni in ki naj bi veljali do leta 2014 (iz česar lahko sklepajo, da protipožarna zaščita še ni potrebna), pa v skladu z 11. členom direktive veljajo le za že pred letom 2006 uporabljane predore.
Predor Šentvid bi lahko obravnavali po dveh členih direktive. Deseti člen govori o predorih, katerih projektno zasnovo je odgovorni organ potrdil pred majem 2006, vendar takrat še niso bili odprti za promet. Člen določa, da mora v tem primeru upravni organ oceniti skladnost predora z zahtevami direktive; če ugotovi, da stanje v predoru ni skladno z direktivami, obvesti upravitelja, da je treba sprejeti ustrezne ukrepe za povečanje varnosti. Težava pa je, ker »zadostna zaščita« v slovenski zakonodaji ni nikjer opredeljena, torej je tudi skladnost z direktivo prepuščena precej svobodni interpretaciji.
Jazbinšek je prepričan, da bi morali šentviški predor obravnavati na osnovi 9. člena direktive, ki velja za predore, katerih projektna zasnova do maja 2006 še ni bila odobrena. Ti morajo po tem datumu izpolnjevati vse zahteve direktive. Po njegovem mnenju namreč »projektna zasnova«, kakor so v slovenščino prevedli besedo »design«, v slovenskem pravnem redu sploh ne obstaja, saj poznamo le »idejno zasnovo« ali samo »zasnovo«. Ustrezen prevod bi bil po njegovem prepričanju samo »načrt« ali pa »projekt«. Kot pojasnjuje, je »v slovenskem pravnem redu odgovorni organ za odobritev projektov državnega značaja ministrstvo za okolje in prostor, ki v ta namen izdaja odločbe o gradbenem dovoljenju«. Projektna zasnova, ki jo potrdi odgovorni organ, je torej po njegovem prepričanju gradbeno dovoljenje, ki pa ga Dars za rekonstrukcijo stare galerije sploh ni pridobil.
Vendar je v primeru predora Šentvid mogoče najti »luknjo«, prek katere bi lahko oba člena direktive obšli. Tako na Darsu pravijo, da je stara galerija že obstoječ objekt, saj ima uporabno dovoljenje že od leta 1986. Tudi na Inšpektoratu za okolje in prostor pravijo, da je stara galerija objekt, zgrajen že več let, da torej ne gre za predor, ki je zdaj v postopku tehničnega pregleda in izdaje uporabnega dovoljenja. Zato, pojasnjuje tiskovna predstavnica Inšpektorata Helena Lovše Vrhovec, za izvedena sanacijska in vzdrževalna dela v območju galerije, vključno z nanosom novega protipožarnega ometa, investitor ni potreboval dovoljenj po predpisih s področja prostora in graditve objektov. »Tovrstna dela se izvedejo kot vzdrževalna in podobna dela na podlagi določb zakona o javnih cestah.«
Kot pred majem 2006 obstoječi objekt bi lahko stara galerija brez ustrezne požarne zaščite ostala do leta 2014. Taka interpretacija je zelo na meji, priznava projektant predora Angelo Žigon. »Stara galerija je obstoječi objekt, cel predor pa je v bistvu kot enovita enota (dolga 1490 m, op. a.) nov objekt.« Prav tako je uporabno dovoljenje, izdano za staro galerijo, sporno, saj, kot pravi Jazbinšek, skozi galerijo do letos sploh nikoli ni tekel promet. »Stari galeriji bi bilo lahko izdano kvečjemu uporabno dovoljenje za skladišče.« Pred vhodom v staro galerijo je, poudarja, več let celo rasla trava. Tudi Angelu Žigonu ni jasno, kako je stara galerija dobila uporabno dovoljenje. »To ni nikomur jasno, ampak to je dejstvo. To je bilo delano v drugih časih in investitor to uporabno dovoljenje ima. Strinjam se s tem, da je to zelo mejna zadeva in da je treba predor gledati kot enovito celoto
Za vnovično odprtje predora pa je kritična tudi odpornost betonskega zaščitnega sloja jeklene armature v stropni konstrukciji. Ta mora namreč zdržati 90 minut požara, ki bi nastal ob morebitni nesreči cisterne z gorivom. Kot nam je povedal projektant Žigon, bi izvajalec študije požarne varnosti (Izolirka - požarni inženiring) staro galerijo po splošnem »receptu« označil za varno, če bi bila debelina zaščitnega sloja najmanj 2,5 centimetra. Vendar pa se je pri meritvah izkazalo, da je debelina sloja med 0,8 in približno 1,8 centimetra. »To je malo,« pravi Žigon, ki pa še vedno verjame, da zaščitni sloj ustreza zahtevam 90-minutne odpornosti. »Po enostavni metodi ne moremo reči, da to ustreza. Zdaj je treba ugotoviti, ali lahko vzdržljivost zaščitnega sloja dokažemo z alternativnimi izračuni.« Kot pojasnjuje, obstajata dve alternativni metodi izračuna, ki sta po njegovem mnenju celo bolj zanesljivi; ena je že pokazala zadostno odpornost ometa, na rezultate temeljitejših in zahtevnejših izračunov pa še čakajo.
Tretja težava, na katero nas je opozoril vodja požarnega laboratorija na Zavodu za gradbeništvo Milan Hajdukovič, pa je vlaga v betonu. Po njegovih besedah je namreč precej verjetno, da je v betonskem zaščitnem sloju vsebnost vlage večja od treh odstotkov; to pomeni nevarnost ekspanzijskega razpada ometa v primeru požara, kar bi se lahko zgodilo »prej kot v pol ure«. Če bi se ob tem razgalila jeklena armatura v nosilcih, je to velika nevarnost za trdnost konstrukcije, hkrati pa verjetno tudi za telovadnico in železnico nad galerijo. Po Hajdukovičevih besedah sicer analize vlažnosti betonskega sloja na stropnih nosilcih ni izvedel ali naročil še nihče, sam pa ima podatke iz meritev v stenah, kjer je vlažnost presegala zgornjo dopustno mejo.
Ko smo na to opozorili projektanta Angela Žigona, nam je naslednji dan poslal pojasnilo. Po njegovih besedah gre za znani problem eksplozivnega luščenja vrhnje plasti betonskega sloja. »Luščenje se dogaja v krovnih plasteh betona, in sicer med površino betona in armaturo. To je značilen pojav, ko med požarom temperatura betona narašča in s tem tudi vode, ki je vezana v betonu. Ko se voda upari, se njen volumen veča in hkrati uhaja prek por v betonu na prosto. Ko poroznost betona ne zadošča več za naraščajoč volumen uparjene vode, pride do povečanja pornih tlakov v betonu, in sicer do te mere, da beton na teh mestih eksplodira in se odlušči. Ta proces se odvije samo v krovnem delu. Ker je beton relativno dober izolator, osrednji del ob tem ostaja neprizadet. Sam proces ne bi bil nevaren, če ne bi ob odpadanju krovnega sloja prišlo do izpostavitve armature direktnim vplivom požara.« Ob tem dodaja, da je težava značilna za betone visokih trdnosti, ki pa v času gradnje stare galerije še niso bili na voljo. »Problem nam je znan in bo upoštevan v sklopu študije odziva nosilca na požarno obremenitev,« nas je pomiril. A žal nas po tem poletju ni več tako lahko pomiriti.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.