Kreditna kriza in jaz

Svojo vojno proti kreditni krizi sem šele začel, pa se že počutim zelo krepostnega. Le kaj še bo?

Tadej Zupančič, novinar, kritik in publicist, živi in dela v Londonu. Besedilo je bilo prvič objavljeno na blog.siol.net.

Tadej Zupančič, novinar, kritik in publicist, živi in dela v Londonu. Besedilo je bilo prvič objavljeno na blog.siol.net.

Konec kapitalizma? Kakor za koga. Meni, recimo, nihče ne bo dal 180 milijard dolarjev premostitvenih kreditov za »povečanje likvidnosti«, ki so jih v krizo prejšnji četrtek vložile centralne banke. Prav tako me nihče ne bo nacionaliziral, kot je ameriška vlada zavarovalnico AIG; ZDA so po novem itak največja socialistična država na svetu. Prav tako pa se ne morem zapreti za tri dni, kot so se ruske borze. Res je tudi, da se ne spoznam na terminske prodaje brez pokritja. Za nameček pa tudi nobena vlada nima namena prevzeti mojih toksičnih dolgov, zaradi česar bi se vrednost mojih delnic - končno! - vsaj malo dvignila. Kaj mi torej preostane? Še posebej, če hočem - poleg vsega - živeti vsaj malo zeleno in okoljsko? In prav tu je kleč. Kaj sem torej (že) naredil? Podobno kot Erich Kästner sem se zapodil v predale in začel iskati kaj koristnega; Kästner je po vrnitvi iz predalov objavil Pujsa pri brivcu, jaz pa sem našel kupon za »dodatnih 25 točk pri nakupu bio sadja«, ki mi jih bodo vknjižili na kartico zvestobe v Tescovih trgovinah in ki sem ga hranil za deževne dni, kot se reče. V Waitrose, najbolj buržoazni od vseh britanskih špecerij, sem nehal kupovati že pred časom, v glavnem zato, ker njihovo sadje nikoli ni bilo kaj prida, brez njihove posebne klobase pa tudi lahko živim. Sirenski klic najcenejših, diskontnih trgovin, predvsem Lidla - enega imamo na Seven Sisters Road - in Aldija, me še ni premamil, čeprav naj bi, kot je dejal Ian Jack, njihova slava že »začela perkolirati v zaskrbljeni srednji razred«. Ko sem bil pred tednom dni v Lidlu, me je popolnoma šokiralo, kako razmetavajo s plastičnimi vrečkami in embalažo: vsak izdelek je v plastiko zavit kot kakšna mumija, to pa nekako ni v skladu z mojo siceršnjo obsedenostjo z recikliranjem in reševanjem sveta. Hrana: res lahko cenejše, vendar pa je vedno problem, ko kuhaš za enega (zadnjič sem v roke dobil ponatis knjižice Preprosta kuharica za delavski razred, ki jo je napisal kuhar kraljice Viktorije in bi sicer lahko bila koristna, vendar pa so vsi recepti za šest oseb). V predalih sem sicer odkril še nekaj starih računov iz knjigarne Blackwell's na Charing Cross Road, kjer sem tudi zbiral čebelice z njihovo kartico zvestobo (tam bom zdaj »zlat«, kar pomeni, da bom dobil kar deset funtov popusta pri naslednjem nakupu). Knjige! Res je, da dobim tudi kakšen recenzijski izvod, vendar pa to ni dovolj. Ker pa jih vseeno ne morem kupovati na kupe, sem se, prvič po sto letih, včlanil v knjižnico. Našo lokalno, čez cesto. Res je, da izbor ni nič posebnega, vendar pa so precej hitri. Bomo videli. Proti višjim cenam plina in elektrike se bom boril z novimi okni z dvojno zasteklitvijo - »Investicija v prihodnost,« sem prepričal očeta - to pa je, za zdaj, tudi vse. No, ne ravno. Koncerti. Koncerti. O njih bom še razmislil. Mogoče kakšen manj? Ali pa več cenejših? (To je, menda, tako kot z restavracijami. »Čeprav so se cene v londonskih restavracijah dvignile, to ne pomeni, da so prazne ... Zaradi večjega števila cenejših gostišč je 43 odstotkov vprašanih Londončanov dejalo, da več hodijo v restavracije, in samo osemnajst jih je odgovorilo, da manj,« je za Guardian dejal Tim Zagat, soustanovitelj vodiča, ki »v celoti temelji na poštenih mnenjih tisočev ljudi, kot ste vi, ki želite z nami deliti svoje izkušnje«.) Tudi snemanje muzike z interneta mi ne leži; doslej sem ilegalno posnel eno samo samcato pesem, pa še to sem hitro zbrisal, ker mi je bilo nerodno; zato pa si lahko veliko večino muzike sposodim od Philipa, ki ima rad »artefakte« in plošče kupuje ves čas. Ali pa je tudi to vprašljivo? Potem telefonija: ponudniki cenejših klicev so res cenejši od British Telecoma (kar ni zelo težko), zdaj pa je mogoče res čas za Skype, čeprav mi gre na živce njihov lastnik. Aja, pa tudi avtobusi so cenejši kot podzemna. Tudi če hočem biti ciničen, je vse skupaj manj kot rožnato: v Britaniji se je brezposelnost dvignila na 5,5 odstotka, inflacija pa na 4,7 odstotka (kar je največ v zadnjih šestnajstih letih). Takole je: svojo vojno proti kreditni krizi sem šele začel, pa se že počutim zelo krepostnega. Le kaj še bo?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.