2. 10. 2008 | Mladina 40 | Politika
Pohlepni upokojenci
Kaj je nevarnejše, globalno segrevanje ali upokojenci?
Dr. Jože Mencinger, Katedra za pravnoekonomske znanosti Pravne fakultete v Ljubljani, Ekonomski inštitut Pravne fakultete
© Borut Krajnc
Uspeh stranke DeSUS na volitvah in omenjanje 1000 evrov pokojnine sta spodbudila razprave o »bremenu«, ki ga povzročajo upokojenci. Ne gre za novo, ampak le za oživljeno razpravo o prihodnosti pokojninskih sistemov v svetu in pri nas. Nanjo je močno vplivala objava znamenite študije Svetovne banke »Averting the Old Age Crisis«. Dejstvo, da je nastala v ustanovi, katere uslužbenci ne plačujejo davkov, zelo hitro »zaslužijo« pokojnino in v lastni menzi jedo močno subvencionirano kosilo, ni zmanjšalo pomena publikacije in njene verodostojnosti. Še več, publikacija je bila odločilna za uveljavitev ideje o nujni privatizaciji pokojninskih sistemov in je močno vplivala na pokojninske reforme v svetu, še posebej v večini nekdanjih socialističnih držav. Na zlom javnih financ zaradi pohlepnih upokojencev kar naprej opozarja Evropska komisija, posebno komisar Almunia. Njene »rešitve« problema, objavljene v različnih dokumentih Evropske komisije, je mogoče razvrstiti v tri skupine: demografsko, lizbonsko in finančno.
Demografske rešitve so dveh vrst: povečanje števila rojstev in migracije. Toda, celo če pustimo ob strani najbrž zanemarljiv vpliv države na »veselje do življenja«, ne gre spregledati, da bi povečano število rojstev kar četrt stoletja povečevalo »mladostno odvisnost« in šele nato začelo zmanjševati starostno. Z migracijami je še slabše. Starostne strukture prebivalcev držav EU se le malo razlikujejo, migracije, ki naj bi zmanjševale demografske probleme v razvitih delih EU, bi jih povečevale v manj razvitih delih, ti bi z njimi izgubljali sposobnejši del prebivalstva, ostajal pa bi jim samim sebi prepuščen starejši del prebivalstva. Mimogrede, tri baltiške države so po tranziciji izgubile že 15 odstotkov prebivalstva; najbrž najbolj sposobnega. Tudi migracije iz ostalega sveta v EU niso rešitev, če upoštevamo, da so poceni »delovna sila« v resnici ljudje.
Še bolj irelevantne so »lizbonske« rešitve, ki naj bi ustvarjale polno zaposlenost in družbo znanja, ta pa naj bi znanje prodajala drugim delom sveta. Najbrž vsaj zdaj že ni nobenega dvoma, da lizbonske mantre ne ustvarjajo ne delovnih mest ne družbe znanja. Malone vsa nova delovna mesta po sprejetju prve verzije lizbonske strategije so nastala na področjih, ki s strategijo nimajo nič opraviti. Prav tako je očitno, da nove in nove mantre prenovljene lizbonske strategije ne morejo preprečiti zdajšnje recesije in zagotoviti gospodarske rasti; bolj relevantno vprašanje je, kako dolgo recesijo Evropska unija sploh lahko preživi.
Med finančne rešitve sodita spreminjanje dokladnega sistema v naložbeni, oziroma povečevanje drugega stebra na račun prvega, ter privatizacija pokojninskega sistema. Prva prinaša le prerazdelitev na škodo solidarnosti in ima še vrsto drugih negativnih učinkov: visoke stroške, oscilacije in negotovost. Daleč najbolj usodno pa bi bilo »reševanje« problema pokojnin z zasebnimi pokojninskimi skladi. Prav pokojninski skladi so bili pomemben in stabilen vir dohodkov za ustvarjanje finančnih produktov in milijonske zaslužke prodajalcev finančne megle; zato je razumljivo, da so ga zagovarjali predvsem finančniki. Privatizacija ni nevarna le za upokojence, enako nevarna je za državne proračune, saj upokojencev, ki so izgubili privarčevano, država ne more pustiti umreti.
Kakorkoli, edini pokojninski sistem, ki lahko deluje, je takšen, kakršnega imamo, torej sistem medgeneracijskega finansiranja, bolj poznan kot sistem »pay as you go«. Trditi, da tu ni problemov, je narobe, a mogoče jih je reševati le s spremembami sistema, ne pa z njegovo odpravo.
Razprave o neizogibnem zlomu sistema »pay as you go« se običajno začnejo s podatki o povečani starostni odvisnosti - razmerju med številom ljudi, starejših od 65 let, in številom ljudi med 15. in 64. letom; slednji naj bi preživljali prve. Povečevanje razmerja je nesporno, definicija pa je nesmiselna. Meja dejanske starostne odvisnosti se s staranjem prebivalstva dviguje, saj se povečuje sposobnost delati dalj, posebno še, ker je težkih fizičnih del vse manj. Zato so zaposleni morda naveličani, ne pa izčrpani. Še bolj pomembno in hitrejše od spreminjanja starostne odvisnosti je dviganje meje dejanske mladostne odvisnosti; najbrž ni veliko tistih, ki se zaposlijo pred 25. letom starosti. Premikanje te meje zmanjšuje ponudbo dela, kar sicer v veliki meri nevtralizira tehnološki napredek. Drži tudi, da je efektivna doba upokojitve še mnogo nižja od meje formalne starostne odvisnosti, vendar se postopoma pomika navzgor; temeljni problem je torej, kako zagotoviti dovolj dela za mlade in stare, kar se rešuje z izmišljanjem novih storitev.
Pokojnine naj bi pomenile srž problema, a rast deleža pokojnin v bruto domačem produktu v državah EU se je v zadnjem desetletju zaustavila; rast povprečne pokojnine pa zaostala za rastjo BDP. Razlike med članicami EU so velike. Delež pokojnin v BDP je sicer odraz pokojninskega sistema, vendar ga je mogoče dobro pojasniti s starostjo prebivalstva, razmerjem med pokojnino in plačo ter stopnjo razvitosti, ki delež pokojnin v BDP povečujejo, dviganje let za upokojitev pa ga znižuje. Gospodarska politika more vplivati na razmerje med plačo in pokojnino ali na starost ob upokojitvi. Že velike razlike med državami EU po deležu pokojnin v BDP - 14 % v Italiji in samo 5 % na Irskem, kažejo, da v največ državah povečanje deleža pokojnin v BDP ne bi povzročilo finančnega zloma. Če drži, da je gospodarska rast neskončna, o čemer so prepričani predvsem tisti, ki verjamejo v finančni zlom, potem za normalno delovanje zadostuje zadržati zdajšnje deleže. Največ možnosti za zadržanje zdajšnjih deležev pokojnin v BDP daje podaljševanje delovne dobe, saj podaljšanje zaposlitve za leto dni poveča prihodke in za leto dni zmanjša število let prejemanja pokojnine.
Slovenija po deležu pokojnin v BDP zaostaja za povprečjem EU; delež se je kljub za dve leti podaljšani dobi prejemanja pokojnine s šestnajst na osemnajst let zmanjševal predvsem z zaostajanjem povprečne pokojnine za povprečno plačo. To zaostajanje je doseglo spodnjo mejo, večje zaostajanje povzroča vse več socialnih problemov. Preostaja popravljanje razmerja med upokojenimi in zaposlenimi s podaljševanjem zavarovalne dobe oziroma dviganje starosti ob upokojitvi, pa tudi zaustavljanje rasti dejanske mladostne odvisnosti, to je z zaposlitvami za nedoločen čas namesto z mantrami o fleksibilnosti trga dela, ki delavce spreminja v dninarje. Trditve o neprožnem trgu dela pri nas so nesmiselne, zaposlitve za nedoločen čas so redke, študentsko delo pa je tudi v svetovnem merilu najbrž najbolj fleksibilna oblika trga dela. Kakorkoli, finančnemu zlomu, ki bi ga povzročili pohlepni upokojenci, se da izogniti, za globalno segrevanje pa ne vem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.