2. 10. 2008 | Mladina 40 | Svet
Se bojite Avstrije?
Vsega je kriva velika koalicija. Če bi se manj prepirala, bi se skrajni desničarji zdaj manj veselili.
Resni avstrijski politični tednik Profil je članek o izidu volitev naslovil »Sieg...!« (Zmaga...!). Šlo je za jasen namig na »Sieg Heil!«, nacistični pozdrav.
Resni avstrijski politični tednik Profil je članek o izidih volitev naslovil »Sieg...!« (Zmaga...!). Šlo je za jasen namig na »Sieg Heil!«, nacistični pozdrav. So mar nacisti tik pred prevzemom oblasti?
Na prvi pogled bi lahko rekli, da je res tako. »Zavezništvo za prihodnost Avstrije« (BZÖ) Jörga Haiderja in Svobodnjaška stranka (FPÖ) njegovega zavrženega pastorka Heinza Christiana Stracheja sta dobili tretjino glasov. To pa je precej.
Haider je v devetdesetih letih hvalil esesovske veterane, Strache pa se je takrat z neonacisti v maskirni uniformi plazil skozi grmovje.
Oba desna populista sta v tem volilnem boju uporabljala do tujcev sovražna gesla.
Haider je kar čez noč skupino čečenskih beguncev z avtobusom poslal iz države, ker jih je imel za kriminalce (kot se je izkazalo zdaj, so bili prosilci za azil v resnici nedolžni, med njimi pa so bili tudi otroci).
Strache je svojčas zahteval, naj si tujci ustanovijo svojo bolniško blagajno, na primer zato, da ne bi mogli takoj dobiti dragih kolčnih protez. To so rasistične fantazije, ki so naredile vtis tudi na vladajoče krščanske demokrate. Obotavljivo so posnemali radikalne, do tujcev sovražne parole. In jim je z njimi spodletelo.
Bi moralo to pri avstrijskih sosedih zbujati strah, zlasti pri Slovencih, ki jih v Avstriji vedno znova ponižuje Haiderjeva politika v zvezi s krajevnimi napisi? Za histerijo je prezgodaj, saj Avstrija ni nacistična država. Je pa precej razlogov za skrb. V primerjavi z Nemčijo se Avstrija ne razvija dobro. Zakaj?
Prvič: Avstrija ima šibke velike stranke. Osemnajst mesecev je v Avstriji vladala velika koalicija socialdemokratov in konservativcev. Socialdemokratski kancler Alfred Gussenbauer je na volitvah leta 2006 stavil na izobraževanje in socialne ter evropske teme in bil zaradi tega izvoljen. Krščanski demokrati pa »Gusija«, kakor ga imenujejo, niso mogli trpeti. Zaletavali so se vanj, kadarkoli so le mogli. Gusenbauer je imel premalo moči in voditeljskih sposobnosti, da bi se uveljavil. Avstrijci so imeli pred sabo samo sprto krdelo politikov in jim je bilo tega teatra dovolj. Glavni razlog za to, da so volili »desne«, je bilo po mnenju analitikov volitev razočaranje nad veliko koalicijo. Zdaj se znova napoveduje vlada, sestavljena iz socialnih demokratov in krščanskih demokratov, a z novimi obrazi na vrhu. Če bo tudi tej koaliciji spodletelo, se bodo desničarji na prihodnjih volitvah nevarno približali absolutni večini.
Drugi razlog: Avstrija se še vedno boji tujcev. Avstrijski politiki, zlasti tisti na desni strani političnega spektra, so včasih prikrito, včasih pa očitno sovražni do tujcev. To ni pretiravanje, temveč je vidno tudi na predvolilnih plakatih. Sovraštvo do tujcev tako rekoč ni več tabu, ravno nasprotno.
Strahove razpihuje predvsem največji avstrijski časopis Kronen Zeitung.
Kako naj si to razložimo? Z odpiranjem države, ki mu številni Avstrijci še niso kos, čeprav imajo od tega koristi. Avstrija je bila desetletja na obrobju Evrope. Na vzhodu je bila železna zavesa, na zahodu meja z Evropsko unijo.
Številni politiki še ne razumejo, da se morajo za blaginjo države zahvaliti predvsem odprtju meja. Tudi zaradi slovenskih medicinskih sester, turških gradbenih delavcev in vzhodnonemških natakarjev Avstrija bogati.
To nas pripelje k tretjemu vzroku za zmago desnice, k sovraštvu do Evrope.
Nobena država članica ni tako kritična do EU kakor Avstrija. To zbuja začudenje. Od odprtih meja imajo korist zlasti gradbeništvo, zavarovalništvo in banke. V nekdanjih državah cesarsko-kraljeve Avstrije kujejo mastne dobičke. Vrednost tujih naložb v avstrijsko gospodarstvo se je v enem letu podvojila s 40 na 80 milijard evrov. Multinacionalni koncerni, ki želijo poslovati na Vzhodu, odpirajo sedeže prav na Dunaju. Cvetijo zlasti podjetja v bližini meje.
Politična elita tega državljanom ne razlaga dovolj in se dela, kakor da je Avstrija še vedno avtohtona alpska trdnjava. Tukaj v igro znova vstopa Kronen Zeitung, neznansko vplivno množično glasilo, ki ga vsak dan berejo trije od osmih milijonov Avstrijcev. Njegov ostareli založnik Hans Dichand že leta in leta hujska proti »bruseljskim birokratom«. Novi šef socialdemokratske stranke Werner Faymann, dolgoletni Dichandov prijatelj (kliče ga »stric Hans«), je v pismu, ki ga je napisal skupaj s kanclerjem Gusenbauerjem, Dichandu napovedal radikalno spremembo odnosa stranke do EU in je zato od njega dobil medijsko podporo. O evropskih pogodbah, ki bistveno zadevajo Avstrijo, naj bi prebivalci glasovali na referendumu. Avstrija je zdaj malce podobna Irski. Tudi tam je do EU kritični multimilijonar državljane in politike naščuval proti Evropi na škodo EU. Sovražno razpoloženje desničarjev so torej zdaj prevzeli socialdemokrati.
Vzpon desničarjev pojasnjujeta še dva manjša vzroka - Koroška in Srbija.
Na Koroškem je gibanje Jörga Haiderja kljub njegovi do Slovencev sovražni politiki dobilo več kot 30 odstotkov glasov. V nekaterih občinah je dobilo celo absolutno večino. Haiderja je okrepila mešanica ponosa na domovino, strankarske politike, radodarnega razdeljevanja denarja in sovraštva do Slovencev. Zdaj se bodo na Dunaj preselili tudi njegovi koroški zavezniki. Na zvezni ravni pa njegovo sovraštvo do Slovencev ni igralo nobene vloge. Kljub temu so se na Dunaju sprijaznili z njegovim zavračanjem pravic slovenske manjšine.
Šef svobodnjaške stranke (FPÖ) Heinz Christian Strache je posnemal Haiderjeva predvolilna gesla. Na Dunaju je hujskal proti muslimanom in afriškim prosilcem za azil. Eni od narodnih skupnosti pa se je prilizoval - približno 300.000 v Avstriji živečim Srbom. Na volilnih plakatih je Strache nosil celo srbski molek, s patriarhi srbske pravoslavne cerkve je prirejal tiskovne konference.
Pripadnikom FPÖ in srbskim nacionalistom je skupno sovraštvo, saj ne eni ne drugi ne marajo Turkov in Američanov, oboji pa prisegajo na ultranacionalizem. Nič čudnega torej, da je Strache s posredovanjem srbskega »pesnika« Petra Milatovića Ostroškega potoval celo v Beograd. Ostroški rad pove, da imajo njegovi otroci slavnega krstnega botra - šefa Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja, ki sedi v Haagu.
Na Dunaju je torej vse precej zapleteno. Še bolj nepregledno pa postane, če pogledamo mlade volivce. K Stracheju se zgrinjajo predvsem mlajši od 30 let. Obiskuje jih namreč v disko klubih, pred kamerami se ženskam podpisuje na prsi. Kot bi bil pop zvezdnik.
Politiki, ki spretno hujskajo, širijo predsodke in sklepajo protievropska zavezništva z dvomljivimi osebki, v Avstriji zmagujejo na volitvah in pritegujejo mlade. Tega pa je kriva predvsem velika koalicija. Če bi se manj prepirala, bi se skrajni desničarji zdaj manj veselili.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.