9. 10. 2008 | Mladina 41 | Politika
Najstarejša biblija se “spreminja” v bite
Sinajski kodeks, ki ga bo prihodnje leto mogoče brati v digitalizirani obliki, prinaša kar nekaj presenečenj
Sinajski kodeks (latinsko Codex Sinaiticus) je najstarejši ohranjeni zapis svetopisemske Nove zaveze in eden izmed enajstih v celoti ohranjenih rokopisov Nove zaveze, ki so nastali pred 11. stoletjem. Vsebuje pa tudi večji del besedila Stare zaveze. Spisi so večinoma nastali v 4. stoletju našega štetja v Egiptu. Sredi 19. stoletja je kodeks v knjižnici samostana sv. Katarine na Sinaju, skoraj po naključju, odkril nemški popotnik, paleograf in raziskovalec svetega pisma Konstantin von Tischendorf. Poimenoval ga je »dragulj vseh mojih raziskovanj«, vendar mu ga je uspelo šele po treh potovanjih na Sinaj in po trdih pogajanjih pripeljati v Evropo. Potem je kmalu poskrbel za izdajo kopije celotnega Novega in dela Starega testamenta.
Dolgo časa je bil rokopis hranjen v Ruski narodni knjižnici, danes pa domuje na štirih različnih krajih - fragmenti šestih listov so ostali v ruski Nacionalni knjižnici v St. Petersburgu, 347 listov hrani londonska Britanska knjižnica (The British Library), ki jih je v tridesetih letih 20. stoletja odkupila od Sovjetske zveze za »borih« 100.000 dolarjev, 12 strani in 14 fragmetov je v samostanu sv. Katarine na Sinaju, 43 listov pa v knjižnici leipziške univerze.
Ustanove, ki hranijo Codex Sinaiticus, so se odločile za digitalizacijo originalnega zapisa. Ko bo projekt julija 2009 v celoti končan in dostopen na internetu, bomo lahko vsi primerjali besedila kanonizirane verzije Biblije z vsebino kodeksa. Raziskovalci opozarjajo na tisoče majhnih razlik med besediloma, čeprav so nekatere pomembne samo za profesionalce, pa je mnogo takih, ki bi lahko vznemirile vernike. V Kodeksu, kar velja sicer tudi za druge zgodnje rokopise, na primer ni omembe Kristusovega vnebovzetja, razlike so tudi v opisovanju Jezusovega obnašanja. Po zapisih v Sinajskem kodeksu je bil Jezus »jezen«, ko je zdravil gobavca, v sodobnih variantah pa piše, da je zdravil s »sočutjem«. Manjka tudi zgodba o ženski, ki so jo obtožili prešuštvovanja in jo kanili kamenjati, dokler jih Jezus ni nagovoril z besedami, naj tisti, ki je brez greha, prvi vrže kamen vanjo. V Kodeksu ni tudi odlomka iz Evangelija po Luku, ko Jezus na križu reče: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«
Nova zaveza prinaša še dve knjigi, ki ju ni v kanonizirani verziji Biblije. Gre za knjigo Pastir, njen avtor je rimski pisec Hermes iz 2. stoletja, med cerkvenimi očeti 2. in 3. stoletja pa je bila izmed najbolj popularnih knjig. Druga pa so Pisma Barnabe, ki jih ne smemo povezovati z Barnabovim evangelijem, ki je sicer »dokazano« apokrifen, pa tudi ne z apostolom Barnabo, enim izmed Jezusovih učencev. Neznani avtor teh pisem se je namreč pretvarjal, da je Barnaba, saj je v pismih hudo očrnil Jude zaradi Jezusove smrti. Avtor zatrjuje, da Jezusa niso ubili Rimljani, ampak Judje. Knjiga je polna antisemitskih sporočil, in če bi Barnabova pisma ostala tudi v nadaljnjih različicah Nove zaveze, »bi bilo trpljenje Judov še večje, če je to sploh mogoče«, meni ugledni preučevalec Nove zaveze in profesor Bart Ehrman. Sicer pa Sinajski kodeks ne bo pretresel temeljev krščanske cerkve, saj obstajajo denimo tudi bolj (pre)drzni apokrifni zapisi, kodeks pa ima med takšnimi starodavnimi zapisi posebno mesto tudi zato, ker je nastal v 4. st. n. št., ko se je rojevala kanonizirana verzija Biblije. Bralec bo tako lahko spoznal »napake« in lapsuse pri zapisovanju božje besede.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.