16. 10. 2008 | Mladina 42 | Družba
Paul Krugman
Tisti ekonomist, ki je natančno predvidel sedanjo finančno krizo, a ga je ta vseeno pretresla, ker si ni mislil, da bo tako huda
»Moral bi jo videti prihajati. Očitam si, da obsega tega finančnega domino učinka prej nisem razumel. Videl sem, da bo ta špekulativni balon počil, videl sem tudi, da bo veliko tožb, nisem pa videl, kako velik obseg bodo imele. Od krize sem popolnoma pretresen, čudim se, kako smo lahko bili ekonomisti in politiki tako slepi. Nastal je finančni sistem, ki ga z mehanizmi, ki so nastali v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ni več bilo mogoče nadzirati. Kljub temu so le redki ljudje predvideli krizo,« je ameriški ekonomist Paul Krugman (55 let) v ponedeljek zvečer razlagal na eni od ameriških radijskih postaj. Takrat je že vedel, da je letošnji Nobelov nagrajenec za ekonomijo za svoje znanstveno delo o svobodni trgovini in globalizaciji.
Za New York Times je povedal, da je Nobelova nagrada za vrhunskega ekonomista potrditev, ni pa novica. »A če sem popolnoma iskren, sem mislil, da bo ta dan enkrat prišel,« je v svojem slogu še pristavil. Eden od njegovih sodelavcev je menda še prejšnji teden godrnjal, da se Krugman v zadnjem času tako rekoč ne ukvarja več z raziskovalnim delom, ampak objavlja samo še v medijih in na svojem blogu. Ugledni ekonomist z univerze Harvard Edward Glaeser je potem, ko je izvedel, kdo je letošnji Nobelov nagrajenec za ekonomijo, v New York Timesu napisal, da doslej najbrž nihče še ni bil pred podelitvijo tako popularen kot Krugman.
A ni razvpit kot ekonomist - ampak kot kolumnist. Od leta 2000 je kolumnist uglednega dnevnika New York Times in oster kritik politike sedanjega predsednika Georgea Busha. Bil je tudi oster kritik politike Billa Clintona. Tarča njegovih kritik je bil zlasti trgovinski minister Jeffrey Garten. Krugman je bil zanj zaradi tega »nekdo, ki ima velik kompleks«.
Svoje kolumne objavlja dvakrat na teden pod naslovom Vest levičarskega liberalca. Ni bil še star 50 let, ko se je odločil, da bo kot vrhunski strokovnjak pomagal soustvarjati javno mnenje. Pred tem je objavljal knjige, v katerih je obračunaval s teoretiki iz obdobja predsedovanja Ronalda Reagana, obračunaval je s politiki, za katere je ugotovil, da niso najbolj bistri, tudi za medijske komentatorje, ki svojemu delu niso bili kos, mu ni bilo težko napisati, da so bedaki oziroma šušmarji. Da podpira demokratsko stranko, se je uradno opredelil, odkar piše za New York Times in nastopa v raznih televizijskih oddajah. Prvič je sicer skočil v politiko leta 1982, ko je bil eno leto član gospodarskega sveta predsednika Ronalda Reagana. Leta 1992 je bil tik na tem, da postane član kabineta v administraciji Billa Clintona, toda po predstavitvenem pogovoru se je odločil, da ponudbe ne bo sprejel. Po poročilu Newsweeka je bil razlog za zavrnitev »predolg jezik«. Priznal je, da »zaradi svojega temperamenta za takšno mesto ni primeren, ker se je treba ugrizniti v jezik, ko ljudje govorijo neumnosti«.
Pri bralcih je priljubljen, ker zna v eni sami kolumni s preprostimi besedami razložiti, v čem je bistvo - na primer sedanje finančne krize. Nobelove nagrade ni dobil za tovrstne zapise, ampak za svoje raziskovalno delo o globalizaciji in svobodni trgovini. Odbor za Nobelovo nagrado je posebej izpostavil njegovo novo teorijo trgovine in razvoj nove gospodarske geografije. Oboje se med seboj prepleta, Krugman pa zna to bolje znanstveno razložiti kot drugi ekonomisti in hkrati poljudno pojasniti bralcem svojih kolumen in bloga.
In zakaj države med seboj trgujejo? Do sedemdesetih let prejšnjega stoletja je veljalo, da vsakdo dela tisto, kar mu dovoljujejo razvitost, delovna sila, surovine, ki jih ima na voljo, in oprema. Zaradi tega razvite države prodajajo stroje, revne pa kmetijske pridelke. Šele Krugman je z ekonomskimi modeli razložil, zakaj cveti trgovina med enako razvitimi državami. Z novo teorijo trgovine je dokazal, da velika industrijska podjetja lahko toliko uspešneje poslujejo, kolikor večji trg oskrbujejo. Zaradi tega se Toyoti izplača avtomobile prodajati tudi v Nemčiji, Mercedesu pa na Japonskem. V svojih znanstvenih publikacijah je Krugman večkrat opozoril, da vsakega teoretičnega primera iz njegovih učbenikov ni mogoče smiselno uporabiti v praksi. Ima tudi vrsto objav v najboljših akademskih revijah, čeprav so mu uredniki na začetku kariere marsikateri članek tudi zavrnili.
Sicer pa je bil, kot kaže, rojen za akademsko kariero. Odraščal je v družini z judovskimi koreninami na Long Islandu pri New Yorku. Študiral je na univerzah Yale, MIT, Berkeley, Stanford, London School of Economics. Zdaj je profesor ekonomije na univerzi Princeton.
Preden je postal kolumnist New York Timesa, je pisal eseje za Fortune, Slate, Foreign policy, Harper's, Harvard Business Review in revijo Economist. Zaradi svojega ostrega jezika mu nasprotniki očitajo »pop internacionalizem«. Krugman jim odgovarja, da hoče samo laikom učinkovito in zanimivo predstaviti zapletene stvari. Čeprav je imel pogosto drugačno mnenje od večine ekonomistov, je prvi kritiziral novo ekonomijo in napovedal propad internetnih podjetij. Kritiziral je tudi tečajno politiko azijskih držav, ki se je leta 1997 končala s krizo. Ni pa pravočasno opazil problemov družbe Enron - za to družbo je kratek čas delal kot svetovalec -, čeprav so ga bralci v svojih pismih nanje opozarjali, »a njihovih opozoril žal nisem jemal resno«. Je pa že leta 2003 v svoji knjigi Velika razprodaja, v kateri je zbral svoje kolumne, napovedal velike posledice Busheve zgrešene gospodarske, finančne in zunanje politike. Busha je kritiziral že takrat, ko to še ni bilo v modi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.