16. 10. 2008 | Mladina 42 | Kolumna
Prve poteze dobre tolerance
Od novega parlamenta pa do pričakovanja obiska angleške kraljice
© Tomaž Lavrič
Poslanci so na prvi seji izvolili vodstvo parlamenta: predsednik je Pavle Gantar (Zares), podpredsedniki pa Miran Potrč (SD), Vasja Klavora (Desus) in France Cukjati (SDS). Četverica racionalnih mož s precej tolerance tudi do političnih nasprotnikov, toda po svoje je škoda, da ni postal predsednik Miran Potrč. Ta je namreč predsedoval partijski skupščini med leti 1986-1990, tako da bi njegov vnovični primat zaključil simbolni tranzicijski lok od nekoč zveze komunistov postavljenega do danes demokratično izvoljenega predsednika parlamenta.
Če je Pahorjev trojček pred volitvami napovedoval, da bo po demokratičnih standardih vladanja presegel Janševo vladavino, je zatajil že pri prvem koraku. Kar tri od štirih najvišjih funkcij je razdelil potencialnim strankam nove vlade, medtem ko je opozicijo pripustil do ene same. Leta 2004 je vladajoča koalicija prevzela le predsedniško (France Cukjati, SDS) in podpredsedniško mesto (Vasja Klavora, Desus), medtem ko sta bila preostala dva podpredsednika iz vrst opozicije: Marko Pavliha (LDS) in Sašo Peče (SNS).
V opoziciji bo sicer po dolgih letih spet SLS. Potem ko je kazalo, da bo stranka zastavila novo politiko pod popularnim Radovanom Žerjavom, je večina funkcionarjev podprla Bojana Šrota, tako da do volilne izbire med dvema protagonistoma sploh ni prišlo. Res je, da je že pred časom, ko je bil za predsednika izvoljen Šrot, umanjkal akt demokratičnosti volitev. Volilni dvoboj med starim predsednikom Janezom Podobnikom in izzivalcem Bojanom Šrotom je nadomestil zakulisni pakt, po katerem je Šrot brez volilne tekme postal predsednik, Podobnik pa podpredsednik.
Ta strankarska nesposobnost, da bi kadrovske odločitve razrešili na strankarskih volitvah, je sicer splošni slovenski hendikep. Največjo farso si je privoščil Zares, ko je pred enim letom izvedel volitve med Gregorjem Golobičem in njegovim najmočnejšim tekmecem Ivanom Cencljem, predsednikom Društva brezposelnih Slovenije. Premočno je zmagal Golobič, ki je od 191 volivcev prejel 186 glasov. In kakšna je bila usoda nekoč drugega moža stranke Zares? Koliko glasov je gospod Cencelj prejel na parlamentarnih volitvah? Nič, ker sploh ni kandidiral. Že januarja 2008, tri mesece po ustanovnem kongresu, je namreč izstopil iz stranke nezadovoljen, ker stranka ni izpolnila obljube, da bo vodil njen odbor za socialno politiko.
Zadnja poteza Janševe vlade, ki je za veleposlanika na Dunaju predlagala zunanjega ministra Dimitrija Rupla, je iz predvolilno tolerantnih strank LDS in Zares izvabila ostre in jezne reakcije, ki jim je pritegnil tudi starosta SD Miran Potrč. Ta je dejal, da je reč sicer formalno OK, da pa on česa takega ne bi napravil, medtem ko se je prvak Zaresa doslej najostreje javno zoperstavil potencialnemu mandatarju Borutu Pahorju, ki ga je zaradi podpore Ruplu degradiral kot »enega predsednika ene stranke«.
Gospod Rupel je dejansko večni funkcionar: od leta 1990 je krožil kot zunanji minister v Peterletovi vladi, potem kot zunanji minister v Drnovškovi vladi, zatem kot poslanec LDS pa ljubljanski župan, nato kot ambasador v ZDA, zatem spet zunanji minister v Drnovškovi vladi, zunanji minister v Ropovi in spet v aktualni Janševi vladi.
Toda biti večni funkcionar ni poseben greh, to je prav modus političnih veljakov: od legendarnega Ivana Hribarja pred prvo in Antona Korošca pred drugo vojno, Edvarda Kardelja in množice tovarišev po njej, pa tja do številnih politikov demokratičnega obdobja.
A ta hiperdemokratična subtilnost, s katero nasprotujejo Ruplovemu imenovanju navzlic formalno korektnemu postopku, se razblini v trenutku, ko se pogled obrne stran od Rupla. Največje Ruplovo samodrštvo sega v drugo zgodbo v leto 1995. Ko je bil kot poslanec hkrati izvoljen za ljubljanskega župana in je nonšalantno obdržal obe funkciji. Tedanja vladajoča LDS, ki ji je pripadal tudi vrh sedanjega Zaresa, je to jemala kot nekaj nedolžnega. V »Mladini« sem sam sistematično iz tedna v teden ironiziral in sarkastično obdeloval dvojnega Dimitrija, vpeljal celo posebno rubriko seštevanko, ki sem jo končal šele pri seštevku 154 dni. Več kot pet mesecev je moralo preteči, preden se je Rupel odpovedal poslanski funkciji in začel profesionalno županjevati!
Danes sta v istem dvojnem položaju kranjski župan Damjan Perne (Zares) in njegov novogoriški kolega Mirko Brulc (SD), toda ni bilo še slišati poslanca Potrča, da bi rekel, da on tega ne bi tako počel, niti kritik voditeljev Zaresa. Klasični primer licemerne nenačelnosti.
Sam nisem navijač Dimitrija Rupla, zaradi njegove tiskovne tožbe sem bil celo obsojen na zaporno kazen in se nekaj let boril na sodiščih, dokler je Vrhovno sodišče ni razveljavilo, toda da bi mu odrekal diplomatske izkušnje in primernost za veleposlanika???
Poskus njegove diplomatske anihilacije, ki jo vodi del zmagovitega trojčka, je lakmusov papir tolerantnosti novih oblastnikov do političnega nasprotnika. Trenutni zastavek se torej glasi: če pripada establišmentu nasprotnega tabora, bomo storili vse, da ga onemogočimo.
Slovensko medijsko mnenje je sicer mojster v poantiranju ničevosti. Zadnje dni mediji kar tekmujejo s protokolarnimi finesami obiska britanske kraljice. Gledamo prispevke o številu natakarjev, ki ji bodo stregli, o pravilih nošenja rokavic in klobučkov dam, ki bodo prihajale v stik z njo, krog predsednika Danila Türka je dogodek izrabil celo za agitacijo za predsedniško rezidenco.
Potem ko je Slovenija gostila ameriškega in ruskega predsednika, papeža in vodila vrh EU, nam zdaj pripovedujejo, da brez rezidence Slovenija ne more biti prava država. V času komunistične vladavine je imel predsednik Tito v vsaki republiki sanjsko rezidenco. Toda, ali je bil to čas prosperite demokracije in gospodarstva Jugoslavije?
V Angliji se skupina okoli Johna Corsellisa, skoraj devetdesetletnega starca in pisca znamenite knjige »Slovenija 1945«, tudi ukvarja z obiskom kraljice Elizabete II. v Sloveniji. Le da tema ni protokolarno pohištvo in klobučki, ampak poskus, da bi pojasnili angleški monarhinji, da so britanske vojaške oblasti maja 1945 na avstrijskem Koroškem predale več kot 10.000 vojnih ujetnikov Titovi vojski, ki jih je potem brutalno pomorila in zagrebla po breznih na Kočevskem. Vendar ne z namenom, da bi kraljica obsodila titoistične poboje, ampak da bi izrekla obžalovanje zaradi tragičnih dogodkov, ki so tudi zaradi ravnodušnosti britanskih generalov pogubili številno množico deportirancev in fatalno onesrečili deset tisoče bližnjih in sorodnikov žrtev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.