20. 11. 2008 | Mladina 47 | Politika
Prazne ceremonije
Ni tako presenetljivo, da državljani politične ceremonije doživljamo kot naddržavne, kot osebne happeninge samih politikov, kot še eno priložnost za njihovo medijsko samopromocijo
Dr. Gregor Tomc je sociolog in profesor na FDV
© Borut Krajnc
Moderni ljudje, obsedeni z iskanjem novega, doživljamo ceremonije največkrat kot nekaj dolgočasnega, če že ne povsem nepotrebnega. Vendar pa so lahko obredi in običaji, ki oblikujejo naše obnašanje, tudi zelo koristni. Ceremonija rokovanja z znancem, ki ga srečamo na cesti, utrjuje najino povezavo. To, da se rokujem ceremonialno, ne da bi o tem veliko razmišljal, pa pomeni, da mi za delovanje ni treba potrošiti veliko kognitivne energije. Ceremonija sklenitve zakonske zveze daje dogodku poseben pomen, ki si ga zakonca - z nekoliko sreče - zapomnita za vse življenje. Spet je na delu isto načelo: potrošimo malo energije za potencialno velik učinek. In še zadnji primer. Pogrebna ceremonija, ko na krsto vržemo kepo prsti, pomaga zadržati zli duh pokojnika v podzemnem svetu mrtvih. Tudi ta ceremonija je vredna svojega denarja, saj se z relativno majhnim energijskim vložkom za vedno znebimo neprijetnega problema.
Vendar pa ima ceremonija zaželeni učinek le, če vsi vpleteni verjamejo v vsebino, ki jo oblika vzpostavlja. Tako morata imeti v ceremoniji rokovanja oba udeleženca prijateljske namene, v primeru poroke morata mladoporočenca verjeti v avtoritativno moč matičarjeve besede, v primeru pogreba pa morajo svojci verjeti v zle duhove, ki jih je mogoče zadržati v podzemlju s kepo prsti. V nasprotnem primeru, če verovanja ni, se ceremonija sprevrže v prazno formo, v lupino brez vsebine. Takrat postanejo ceremonije za nas nekaj nesmiselnega.
Razliko med pravo in prazno ceremonijo lahko ilustriramo z verskim obredom. Ko mistični inovator med mašo doživi razodetje ob pogledu na golo Marijo, ki se mu prikazuje, se vsebina in forma prekrivata in ceremonija služi svojemu namenu. Če pa gre človek k maši iz navade, doživlja obred kot družabni dogodek (kot priložnost za klepet s prijateljicami pri ženskah ali kot priložnost za obisk gostilne pri moških). Ceremonija postane čista oblika in služi le še kot izgovor za nekaj drugega. V prvem primeru ceremonija strukturira naše delovanje skladno s prvotno vsebino (tako kot na primer luna strukturira let vešče), v drugem primeru pa se vsebina v celoti izgubi (kot vešča, ki luno zamenja za električno žarnico in leta okrog nje kot blazna do onemoglosti). V primeru krščanstva se ceremonija ohranja še stoletja po tem, ko večina ljudi ne ve in ne čuti več, čemu je namenjena. Je le še žarnica in ljudje vešče, ki se vrtijo okoli nje.
Ali politične ceremonije v Sloveniji danes izražajo patriotična občutenja večine državljanov ali pa jih doživljamo predvsem kot nekaj nepotrebnega, kot izpraznjeno proceduro? Mislim, da večina Slovencev danes politične ceremonije doživlja kot golo formo brez vsebine. Razlogov za to je več. Prvi in po mojem mišljenju najpomembnejši je ta, da imamo svojo državo manj kot dve desetletji. Ceremonije se oblikujejo v času, ko ponavljajoča se delovanja pri sebi in pri drugih prepoznamo, ker vzbudijo v nas določena občutenja. Shranimo jih v spominu, kar pomeni, da bomo drugič, ko se bodo sprožila podobna delovanja, spet doživeli podobne občutke. Da pa vzpostavimo med ceremonijo in osebnim doživljanjem povezavo, je potrebno učenje. Med dražljajem (recimo vojaško parado) in doživljanjem državljana (patriotizem) se mora vzpostaviti povezava. Zdi se mi, da Slovenci, ko gre za politične ceremonije, še vedno hodimo v prvi razred devetletke.
Naša skepsa s političnimi ceremonijami je pogojena tudi s tem, da smo imeli večji del naše državne zgodovine na oblasti levičarje, ki so do nacionalnega vprašanja ... recimo temu mlačni. Pomislimo samo na nedržavotvorno obnašanje pokojnega Janeza Drnovška, ki je na ceremonijah bodisi manjkal ali se obnašal tako, kot da mu je zaradi vsega skupaj malo nerodno. Ne le, da si ni želel predsedniške rezidence, ampak je hotel živeti v koči sredi gozda. Ali pa pomislimo na proslave ob državnih praznikih, ki jih je uprizarjala levica - bolj so spominjali na postmodernistične umetniške inštalacije kot pa na klene državotvorne mitinge. V času dominacije levice se je skratka zdelo, da oblastniki sami ne jemljejo čisto zares političnih ceremonij, ki jih organizirajo. Če bi imeli na oblasti namesto njih predstavnike desne politične opcije, bi stvari danes izgledale bistveno drugače. Ne bi imeli le domovinske vzgoje v osnovnih in srednjih šolah, ampak tudi vojaško parado, portrete Janše in Grimsa v vseh javnih prostorih, obvezno salutiranje zastavi trikrat na dan, prepoved popularne tuje umetnosti kot dekadentne izrojenosti, ovajanje zaradi nepatriotičnih izjav kot obvezo vsakega državljana, uradno različico himne v narodno-zabavni izvedbi itd. To bi bil humus, iz katerega bi vzklilo resno doživljanje političnih ceremonij.
Tretji dejavnik je naša nedržavotvorna, antipolitična drža v drugi Jugoslaviji. Jugoslavija je bila ves čas tekma med Hrvaško in Srbijo o tem, kdo je glavni politični igralec, Hrvati ali Srbi, medtem ko smo Slovenci v nedogled ponavljali oguljene fraze o tem, da smo narod, ki se konstituira s kulturo. Zato ne preseneča, da je naša glavna državna prireditev še vedno sklerotična podelitev sterilnih Prešernovih nagrad.
Verjetno je problem tudi v tem, da smo Slovenci svojo državo ujeli za rep, v neugodnem času, ko okrog nas pospešeno potekajo procesi globalizacije. Naša nacionalna vnema peša, čas čitalnic je mimo, novodobnim Dežmanom bolj zavidamo, kot jih sovražimo. Če bi svojo državo dobili v času prebujanja narodov, bi takrat z veliko vnemo oblikovali svoje politične ceremonije, ki bi jih danes - sicer že malo naveličano, a vseeno nostalgično - ponavljali. Mi pa smo oblikovali svoje politične ceremonije v času, ko pravega občutka že dolgo nismo imeli več. Smo kot Steven Seagal, ostareli akcijski junak, ki mora pred kamerami hliniti moč in vitalnost izpred mnogih let, čeprav se le še s težavo skloni. Steven počne to zaradi denarja, Slovenci pa zaradi zgodovine.
In ne nazadnje: politiki, ki poosebljajo slovensko državo, in politične organizacije, ki jih upravljajo, uživajo med ljudmi zelo nizek ugled. Izvršna oblast se zapleta v sumljive afere, policija jih slabo raziskuje, tožilstvo jih ne preganja in sodstvo jih ne sankcionira. Državljani imamo občutek, kot da so politiki nad državo, da za njih pravila delovanja ne veljajo. Zato niti ni tako presenetljivo, da državljani politične ceremonije doživljamo kot naddržavne, kot osebne happeninge samih politikov, kot še eno priložnost za njihovo medijsko samopromocijo.
Z gasilskimi ukrepi se naš odnos do političnih ceremonij ne bo spremenil. Otroci in mladi ljudje na primer ne bodo postali bolj patriotsko nastrojeni, če jih bodo učitelji v šolah indoktrinirali v nacionalno zavednem duhu. Za njihovo naklonjenost domovini bi naredili veliko več, če bi jim ponudili več možnosti za ustvarjalno preživljanje prostega časa. Prav tako patriotizma odraslih ne bomo spodbujali z obveznim izobešanjem državnih zastav. Bi pa bili lahko kot državljani upravičeno bolj ponosni na svojo domovino, če bi naši politiki zmogli več pobud, kakršna je bila Drnovškova v zvezi z rešitvijo krize v Darfurju. Vendar so za kaj takšnega preveč provincialni.
Če sklenem: problem političnih ceremonij v Sloveniji je, da državljani - iz zelo različnih razlogov - nismo ravno pri stvari.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.