Jure Erznožnik

27. 11. 2008  |  Mladina 48  |  Svet

Maldivi kupujejo Indijo

Ker vlada ne bo mogla preprečiti učinkov podnebnih sprememb, namerava ozemlja za naselitev prebivalcev začeti kupovati drugje

Po točno tridesetih letih vladavine Maumoona Abdula Gayooma na sanjskem otočju Maldivih je oktobra na prvih demokratičnih volitvah s 54 odstotki glasov zmagal 41-letni Mohamed Nasheed, soustanovitelj in voditelj Maldivske demokratske stranke, azijski politični up, ki so mu na otočju dali vzdevek Anni in ga marsikje primerjajo z Nelsonom Mandelo. Svojemu političnemu nasprotniku, diktatorju Gayoomu, ki je skoraj 400 tisoč sunitskih muslimanskih prebivalcev te otoške državice v Indijskem oceanu s trdo roko vodil od leta 1978, je odpustil, da ga je dal večkrat zapreti in da je zaradi njega za rešetkami prebil vsega skupaj skoraj šest let.
Zaradi nedovoljenega političnega delovanja se je Nasheed leta 2003 sprva umaknil na Šrilanko, kasneje pa v Veliko Britanijo, katere nekdanja kolonija je bila današnja republika do leta 1965, tam je dobil celo status političnega ubežnika. Leta 2005 je maldivski diktator končno spoznal, da bo moral naposled omogočiti večstrankarsko ureditev in svobodne volitve, zato se je Nasheed vrnil v domovino in zmagal na letošnjih volitvah. Le dan, preden je uradno prevzel predsedniška pooblastila, je dejal, da mora njegova vlada takoj začeti razmišljati, kam se bo preselilo prebivalstvo, ko bo zaradi globalnega segrevanja začela naraščati gladina svetovnih morij, torej tudi Indijskega oceana.
Dejstvo je, da leži kar 80 odstotkov ozemlja tega turističnega paradiža, ki se razteza na vsega 300 kvadratnih kilometrih na 1192 koralnih otokih, le meter nad gladino oceana, najvišja točka v državi pa je z 2,4 metra nad njo na nekem otoku v najjužnejšem atolu Adduju. Decembra 2004 je Maldive prizadel cunami; po mnenju Azijske banke za razvoj je najbolj prizadel prav storitveno dejavnost, ki ustvarja dve tretjini bruto domačega proizvoda, poleg tega je poškodoval zelo ranljivo vodovodno omrežje za pitno vodo in povsod z otočja odplaknil deponije odpadkov. Te so nato vode oceana naplavile na peščene plaže razkošnih turističnih naselij. Od enega do pet metrov visoki valovi so uničili na tisoče domov, po navedbah vlade menda še danes skoraj 10 tisoč prebivalcev živi v šotorih, razseljeni so po vsem arhipelagu. Znatno škodo so pretrpele tudi obdelovalne površine, saj jih zaradi soli in erozije nekaj časa ne bo mogoče uporabljati, utopila se je skoraj vsa živina. Čeprav so se ob katastrofi hitro odzvali Združeni narodi in nekatere države, nevarnost ostaja; niti vlada, še manj pa prebivalci ne morejo storiti tako rekoč nič, da bi se obvarovali pred morebitnimi novimi tragedijami.
Predsednik Nasheed se je zato odločil pripraviti program, s katerim bi država del milijarde dolarjev, kolikor znaša letni priliv od turizma, kanalizirala v poseben sklad, s prihranki pa v državah, ki imajo podobno podnebje, kulturo in kulinariko, kupovala zemljo za naselitev svojih prebivalcev. Dogovarjal naj bi se bil že z bližnjima Indijo in Šrilanko, ki naj bi bili takšnim načrtom naklonjeni. Kot možnost je omenil tudi znatno bolj oddaljeno Avstralijo. S tem načrtom želi jasnovidni predsednik obvarovati prebivalce otočja, da ne bi bili, kot podnebni begunci z nekaterih otočij v Tihem oceanu, prisiljeni še desetletja živeti v šotorih v predmestnih odplakah večjih mest v novih domovinah, ko naj bi se gladina oceana vztrajno dvigala in do konca stoletja dosegla kar 60 centimetrov višjo raven, domače otočje pa bi medtem za vselej izginilo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.