Božo Repe

23. 12. 2008  |  Mladina 52  |  Politika

Proletarci vseh dežel, združite se?

Vrnitev klasičnega razrednega boja ni mogoča. Tudi kot posledica gospodarske krize ne.

Dr. Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani

Dr. Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani
© Borut Peterlin

»Mislim, da smo stopili v obdobje revolucije, ki lahko traja petdeset let, preden bo revolucija nazadnje zmagala v vsej Evropi in naposled tudi po vsem svetu.« (Buharin, 1919)
»Vsaka revolucija je grandiozna simfonija,« je leta 1926 zapisal Anatolij Lunačarski, ljudski komisar za izobraževanje in »dobri pastir« ljudske umetnosti, kot ga je označil ruski pisatelj Ilija Erenburg. Izhajal je iz prepričanja, da revolucija silovito priganja k rešitvi socialnih vprašanj, da vsaka revolucija razkriva in riše podobo tistega srečnega sveta, za katerega se bori, da vsaka revolucija z največjim ogorčenjem doživlja zlo, proti »kateremu se dvigajo njeni hrumeči valovi«, in da vsi udeleženci revolucije najgloblje doživljajo nepričakovane obrate v boju. Zgrešeno mnenje o svetovni revoluciji je leta 1920, z ustanovitvijo kominterne, povzročilo delitev delavskega gibanja na komunistični in socialdemokratski oz. socialistični del. Ta delitev je bila presežena šele konec stoletja, s propadom socializma v vzhodni Evropi, ko so se komunistične stranke večinoma znova razglasile za socialdemokratske in sprejele nujnost parlamentarnega boja. V pričakovanem širjenju revolucije na začetku dvajsetih let razen pri redkih izjemah (Rosi Luxemburg npr.) parlament ni bil nekaj, kar bi lahko prineslo zmago. Revolucija je potrebovala vojake revolucije, zbrane v majhnih, elitnih komunističnih partijah, koordiniranih iz enega centra. Zato je bilo med 21 pogoji za vstop v kominterno zapisano tudi, da morata biti program in statut komunističnih partij potrjena na kongresu ali v izvršnih organih kominterne, da so vsi sklepi kongresa kominterne za članice obvezujoči, da morajo članice uresničevati uradne dokumente izvršnih organov kominterne, tiste pa, ki tega ne bodo počele, bodo izključene.
Po drugi svetovni vojni se je politika skoraj povsod obrnila v levo, razen redkih izjem se nikjer niso obdržale stare politične sile, četudi niso neposredno sodelovale z okupatorjem. Nove politične sile so skoraj v celoti izšle iz odporniških gibanj. Desnica je bila na splošno povsod politično poražena in v defenzivi. Čeprav zmagovalec v vojni, je celo Winston Churchill izgubil volilno bitko z laburisti. Dodatni zanos prepričanju, da bo socializem prerasel v svetovni proces, sta dala širitev socializma s sovjetskimi tanki v vzhodnoevropske države in boj proti kolonializmu v državah tretjega sveta, ki je v plemenskih družbah dobival razredne primesi. Zgodovinar Eric Hobsbawm je tedaj zmagoslavno zapisal: »Predstava o družbeni preobrazbi človeštva, ki bi jo prikazali s površino sedanjih socialističnih držav in s številom njihovih prebivalcev, bi bila povsem nepopolna, čeprav bi bila matematično še tako točna. Socializem je kot splošna smer razvoja in gibanja k prihodnjemu in boljšemu zajel ves svet, čedalje manj ga je mogoče označevati z mejami.« No, na koncu »kratkega dvajsetega stoletja«, po padcu komunizma, je Hobsbawm priznal, da je teza o dveh, med seboj izključujočih se svetovih, »kapitalizmu« in »socializmu«, umetna konstrukcija, ki jo je mogoče razumeti le znotraj posebnega zgodovinskega konteksta. Če bi danes hotel biti ciničen, bi zapisal, da sta se oba svetova združila v kitajskem modelu. Neki drug zgodovinar, Francis Fukuyama, je zapisal tedaj kultno tezo o »koncu zgodovine«, ki naj bi ga prinesla zmaga liberalnega kapitalizma, a je tudi ta že po nekaj letih moral revidirati svoja stališča. Fukuyama je pravilno zaznal ključni problem in se danes ukvarja z modeli reševanja tretjega sveta. Skozi današnji, zaradi krize spremenjeni pogled, v katerem so celo najbolj zakrknjeni zagovorniki liberalnega kapitalizma postali privrženci državnega intervencionizma (seveda zgolj prehodno, do »ureditve« razmer), pa je Hobsbawmova teza o enem svetu, ki vsebuje elemente obeh (če si dovolimo nekaj interpretativne svobode), še posebej vredna premisleka.
Na Zahodu so v povojnih desetletjih v strahu pred širjenjem revolucije številne države popuščale organiziranemu delavskemu pritisku za izboljševanje razmer, kar je pripeljalo tudi do t. i. welfare state v skandinavskih državah, v ZR Nemčiji in še kje. V takih državah so vodilno ali pomembno vlogo imele socialistične in socialdemokratske stranke, ki so se v glavnem že po prvi vojni odločile, da ne sprejemajo revolucije (nasilja) kot sredstva razrednega boja, in sindikati. Pri slednjih so vlade poskrbele, da niso postali premočni, pač pa pretežno panožni (t. i. craft union), ki zaradi svoje parcialnosti niso bili nevarni za družbeno ureditev. Ta je bila v Evropi v povojnem obdobju zamajana le enkrat, leta 1968 v času študentskih demonstracij, a vzrok ni bil razredni konflikt, pač pa razočaranje nad okostenelim konceptom klasične liberalne demokracije, ki je temeljila še na predvojnem vzorcu in ni dohajala razvoja civilne družbe. Šlo pa je tudi za generacijski konflikt - premočna vojna generacija je dušila svoje otroke.
V času po padcu Berlinskega zidu, deloma pa že prej, je strah pred močjo komunizma popustil, delavske pravice so se začele krčiti, proizvodnja pa seliti v cenejši in brezpravni tretji svet. Ideološka kritika komunizma (socializma) je bila zreducirana na nasilje, pri čemer so nasprotniki komunizma celo diktatorske postkolonialne režime (nekateri od njih so bili tako rekoč genocidni), ki v resnici niso imeli nič skupnega z marksistično idejo ali s socializmom, mehanično stlačili v »komunistični blok«, kar naj bi seveda pripomoglo k sumarno večjemu številu žrtev in posledično k pošastni nediferencirani podobi komunizma (socializma). Seveda takšni pisci niso merili, in ne merijo, z enakimi merili tudi diktatorskih režimov pod patronatom ZDA in zahodnih držav ali žrtev kolonializma in neokolonializma, tudi svojih lastnih ne, čeprav je v fazi imperializma povzročil milijonske žrtve že v prvi svetovni vojni, ko o komunizmu (socializmu) ni bilo še niti sledu.
Gospodarske krize so od nastanka zgodnjega kapitalizma bolj ali manj ciklične, vendar se do prve vojne niso pojmovale tudi kot krize liberalnega kapitalizma kot sistema. Šele po prvi svetovni vojni in gospodarski krizi konec dvajsetih in v začetku tridesetih let je gospodarska kriza prerasla v splošno in zbudila pomisleke o parlamentarni družbeni ureditvi. Upad držav z liberalnim parlamentarnim sistemom je bil katastrofalen, nadomestile so jih družbene ureditve, ki so temeljile na stanovski ureditvi države, na korporativističnem gospodarskem sistemu in na velikih ideologijah: fašizmu, nacizmu, komunizmu ter raznih izpeljankah iz fašizma, v državah z močno katoliško tradicijo npr. na klerofašizmu, saj je bil katoliški cerkvi zaradi zavračanja razrednega boja tak sistem všeč. Še posebej, če je v njem imela poudarjeno vlogo. Danes smo priča dvomom o liberalnem kapitalizmu ali pač njegovih »deformacijah«, ni pa (še) dvomov o parlamentarizmu.
Ali je možna vrnitev klasičnega razrednega boja, ki bo zbudil dvome o zahodnem konceptu demokracije?
Marx in Engels sta zgodovino človeštva definirala kot zgodovino razrednih bojev. Delavci delajo, a so kljub temu vse revnejši, kapitalisti pa imajo vse večji dobiček, to pa bo pripeljalo do revolucije in uvedbe komunistične družbe, družbe enakih. »Pošast komunizma« je bila rojena. »Vse moči stare Evrope so se zavezale za sveto gonjo proti tej pošasti,« sta Marx in Engels zapisala v uvodu k Manifestu politične stranke iz leta 1848, ki je postal poleg biblije najbolj prevajano in tiskano besedilo na svetu. Vendar Marx in Engels »bližnjega« cilja komunistov nista ločevala od cilja drugih delavskih strank: formiranje proletariata v razred, strmoglavljenje buržoaznega gospostva, osvojitev politične moči za delavski razred. V nasprotju z njuno napovedjo si je delavski razred v razvitih državah ekonomsko na splošno opomogel, ne pa postal revnejši. Zato je revizionist Bernstein razvil še danes aktualno teorijo, ki je preživela Marxa in Engelsa, to je, da je pomembno gibanje za delavske pravice, ne pa cilj, to je komunistična družba. Lenin je šel v drugo smer: če se na delavce ni mogoče zanesti, da bodo izpeljali revolucijo, bodo to v njihovem imenu storili poklicni revolucionarji. Pri tem ne bodo izbirali sredstev, po zgledu državnega terorizma iz francoske revolucije bodo neusmiljeno obračunali z nasprotniki in vzgojili novo generacijo komunizmu privrženih ljudi.
Kako so se ti procesi odrazili v slovenskih razmerah? Če odmislimo predvojno obdobje, ko so bile socialdemokratske in socialistične stranke, prav tako pa ilegalna komunistična partija obrobni politični dejavniki, ter povojno revolucionarno obdobje in posnemanje sovjetske prakse, so se prvi drugačni razmisleki začeli po sporu z informbirojem. Potem ko je jugoslovanska zveza komunistov opustila sovjetski model socializma, se je večkrat spogledovala s socialdemokratskim modelom, a praga zaradi bojazni pred izgubo oblasti nikoli ni prestopila. Najprej je v času t. i. zgodnjega partijskega »liberalizma« Milovan Đilas zagovarjal dvostrankarski socialistični sistem, pri čemer naj bi Socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL) postala neke vrste socialistična stranka. Edvard Kardelj se je večkrat resno ukvarjal z zamislijo, da bi ZKJ postala članica Socialistične internacionale. Navzven je sicer stike s socialisti in socialdemokrati formalno vzdrževala SZDL. V prvi polovici petdesetih let, torej še pred ureditvijo odnosov s Sovjetsko zvezo, se je Kardelj navduševal nad nastajajočim skandinavskim socialdemokratskim modelom države blaginje. Skandinavijo je obiskal leta 1954 in nato zasebno še enkrat leta 1959. Tudi Tito je imel z nekaterimi socialdemokratskimi voditelji (na primer Willyjem Brandtom) odlične odnose. V jugoslovanski zunanji politiki je bilo v načelno zavzemanje za pravico vsake države do lastne poti v socializem vtkano stališče, da je mogoče oblast doseči tudi po parlamentarni poti, z zmago delavskih strank. Jugoslovanski model združevanja obeh svetov naj bi bila družbena lastnina, ki ohranja socializem, in tržno gospodarstvo po kapitalističnih načelih. Najbližje socialdemokratski usmeritvi (seveda v razmerah enostrankarskega sistema) je bilo obdobje druge polovice šestdesetih in začetka sedemdesetih let, čeprav je v zgodovinopisju označeno kot »partijski liberalizem«. Poosebljal ga je Stane Kavčič, ki je na vodilni položaj prišel prav v času postopne emancipacije republik, ko se je prisilna enotnost, temelječa na komunistični ideologiji in ideji socialističnega jugoslovanstva, že začela krhati. Zlasti najrazvitejše republike so se začele postavljati v bran svojim interesom, skušale so delovati kot države znotraj federacije, kar jim je po ustavi tudi pripadalo. Spremembe so spremljali močni nacionalni pritiski, pa tudi izbruhi nacionalizma kot npr. na Kosovu leta 1968 in na Hrvaškem leta 1971, potem intelektualno vrenje (izraženo skozi proteste intelektualcev v šestdesetih letih in skozi študentske demonstracije leta 1968), deloma pa so na spremembe vplivali tudi zunanjepolitični razlogi (»praška pomlad« in okupacija Češkoslovaške, zaradi katere so se jugoslovanski politiki bali, da bo Jugoslavija izgubila sloves najbolj reformne socialistične države). Gledano z današnje časovne distance je Stane Kavčič zagovarjal razvojno usmeritev, kakršno Slovenija skuša uveljaviti danes: izkoriščanje zemljepisne lege in vpetost v gospodarske tokove med vzhodom in zahodom, severom in jugom, usmeritev v promet (gradnja cestnega križa, ki jo je začel), turizem, storitvene dejavnosti, predvsem pa v inovacije in znanje; njegova vlada je bila zagovornica uporabe čistih energij in skrbi za okolje. Med drugim je začela priprave na gradnjo jedrske elektrarne v Krškem. Zagovarjal je tržni koncept (z delničarstvom vred), vendar ob pretežno družbeni lastnini in s socialnim varstvom delavcev in prebivalstva sploh. Tudi njegov pogled nazaj (Dnevnik in spomini) izraža prepričanje, da je pravo pot videl v povezavi kapitala, politične demokracije in socialne države. V tem smislu je za zgodovinarja še vedno izziv zlasti vprašanje, kako »liberalizem« kot razvojno usmeritev, Kavčiča pa kot politika in pisca več teoretičnih del uvrstiti v zgodovino levo-liberalne misli in prakse na Slovenskem.
Socialdemokratska ideja je za komuniste postala znova privlačna šele ob koncu socializma. V ZKS so se z njo previdno začeli spogledovati konec osemdesetih let, a jih je že konec leta 1987 prehitel France Tomšič, ki je ob litostrojski stavki začel ustanavljati socialdemokratsko zvezo. Ta je zaživela šele dobro leto kasneje, februarja 1989. Tomšič je bil tudi edini resnični socialdemokratski predsednik. Pučnik, ki mu je sledil nekaj mesecev kasneje, je bil že precej konservativnejši in je pripadal drugi frakciji, čeprav sta oba sledila nemškemu zgledu. Janša, ki se je znašel v stranki bolj zato, ker je pač neko stranko potreboval, je bil oddaljen še bistveno bolj. Protikomunizem obeh je bil poleg različnih političnih profilov strank tudi ena od glavnih ovir, da ni prišlo do združitve z naslednico zveze komunistov, ki se je le počasi navajala na misel, da je po novem socialdemokratska stranka (prvi »pravi« socialdemokratski program naj bi bili v SD napisali šele leta 1995), Borut Pahor, ki je stranko prevzel dve leti kasneje, leta 1997, pa je bil po miselnosti veliko bližje liberalcem kot socialdemokratom. Kljub temu (ali morda prav zaradi tega, če odmislimo protijanševizem, všečnost in druge vzroke) je socialdemokratom prvič v stodvaj-setletni zgodovini na volitvah uspelo zmagati. To pa še zdaleč ne bo dovolj za to, da bi socialdemokratska usmeritev na Slovenskem tudi v resnici prerasla v večinsko politično silo. Dokaz za to je že obdobje privatizacije v devetdesetih letih, saj je stranka, tako kot vse druge, podlegla zmagoslavju liberalnega (»divjega«) koncepta. Namesto da bi vsaj poskusila vztrajati pri delavskem delničarstvu in participaciji pri upravljanju podjetij, je privolila v t. i. »pidovsko« privatizacijo. Trda preizkušnja bo gotovo reševanje sedanje politične krize, šele po njej bo moč soditi, koliko socialdemokracije v resnici premore Slovenija.
Ali je torej možna vrnitev klasičnega razrednega boja? Odgovor je negativen.
Pri današnjem razmisleku o smislu in funkciji socialistične misli in prakse bi zato veljalo izhajati iz treh postavk.
Prva. Socializem je bil do Marxa pojmovan kot harmonično življenje v majhnih skupnostih, na »mikroravni«, in ne kot svetovna revolucija (svetovni proces). Eksperimentalno se je začel leta 1825 v ameriški divjini v Indiani, potem ko je škotski industrialec Robert Owen tam kupil opuščeno naselje protestantske sekte in ustanovil skupnost New Harmony. Skrajšal je delovnik in priznal bolniške dopuste, prepovedal otroško delo, zapovedal izobraževanje, uvedel enakopravnost, izdal »deklaracijo o delovni neodvisnosti«. Pomemben del Ownovih idej in prakse ni preživel niti njega samega (recimo Institut za vzgojo značaja, ki naj bi oblikoval novega, socialističnega človeka, ki verjame v znanost, je izobražen in privržen egalitarni skupnosti; tudi ideja o skupni lastnini je danes preživeta). Kljub globalizaciji, ali prav zaradi nje, pa je aktualnost Ownovega sporočila v misli, da mora posameznik omejiti svoj egoizem, saj mora majhna skupnost (recimo, da gre v tem primeru za Slovenijo), če hoče preživeti, strniti vrste in izkazati medsebojno solidarnost.
Druga. Prav tako je še vedno aktualna Bernsteinova teorija, da je ključno gibanje za delavske pravice in ne takšen ali drugačen dolgoročni cilj, saj se pod pretvezo krize znova krčijo delavske pravice. Delavci v tistih postsocialističnih državah, ki so dopustile razpad sindikalnega gibanja, so danes v bistveno slabšem položaju, čeprav jih formalno varuje evropska zakonodaja. Ta boj je pomemben predvsem na ravni večjih organiziranih skupin, doma in v Evropski uniji, kar dokaj uspešno prakticirajo tudi slovenski sindikati. Celo v časih razmeroma enovitega delavskega razreda in klasičnih delavskih strank je bilo namreč mogoče računati na skupno strategijo in skupne učinke delavskega boja, saj so tudi lastniki in oblasti v različnih državah ravnali podobno. Ta praksa se ponavlja.
Zadnja. Zaradi razslojenosti (socialna stratifikacija), sprotnega nastajanja novih poklicev, hitrega spreminjanja proizvodnih in informacijskih tehnologij, pritoka tujih delavcev, zelo različnega položaja delovne sile (t. i. »samozaposlitve«, delo za določen čas, študentsko zaposlovanje ...) pa je potrebna tudi izjemna socialna občutljivost za specifičen položaj majhnih skupin in posameznikov, ki jih večja gibanja ne morejo zajeti. To v ospredje postavlja državo in njene institucije, zlasti vlado. Vlado pa danes vodijo socialdemokrati, mar ne?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.