15. 1. 2009 | Mladina 2
Bojkotirajte, ne poslujte, kaznujte
Čas je za bojkot Izraela. Čas je za gospodarski bojkot. Če tega ne zmoremo, potem lahko govorimo tudi o sokrivdi.
Naomi Klein, vodilna svetovna politična analitičarka, kolumnistka časnikov Nation in Guardian, avtorica uspešnice Doktrina šoka
© Debra Friedman
Napočil je čas. Že zdavnaj. Vse bolj krvavo okupacijo v Gazi bi najuspešneje ustavili tako, da bi Izrael postal tarča podobnega svetovnega gibanja, s kakršnim so odpravili rasno razlikovanje v Južnoafriški republiki.
Julija 2005 je številčna koalicija palestinskih organizacij izdelala načrt prav za takšno gibanje. Ljudi z vestjo z vsega sveta so pozvali, naj bojkotirajo Izrael in prekinejo poslovne stike z njim, kot se je to zgodilo z Južnoafriško republiko v času apartheida. Tako se je rodila kampanja Bojkot, dezinvestiranje in sankcije (BDS).
Z vsakim dnem, ko Izrael tolče po Gazi, se tej kampanji pridružujejo novi spreobrnjenci. In zagona jim ne vzamejo niti pogovori o prekinitvi ognja. Gibanje so začeli podpirati celo izraelski Židi. Sredi napada je okoli 500 Izraelcev, med njimi tudi več deset znanih umetnikov in mislecev, vsem tujim veleposlanikom, ki službujejo v Izraelu, poslalo pismo, v katerem jih je pozvalo k sprejetju takojšnjih ukrepov ter sankcij zoper Izrael. Samo dogajanje v pismu primerjajo z bojem proti rasnemu razlikovanju. »Bojkot Južnoafriške republike je uspel, z Izraelom pa delamo v rokavicah ... Mednarodne podpore mora biti konec.«
Kljub nedvoumnim pozivom se jim mnogi izmed nas ne zmoremo pridružiti, jih ne zmoremo podpreti. Razlogi so zapleteni, čustveni in razumljivi. A ti naši razlogi in zadržki preprosto niso dovolj dobri. Gospodarske sankcije so najučinkovitejše orožje iz nenasilne orožarne. In če bi se jim odpovedali, bi skoraj lahko govorili o sokrivdi. Naštela bom štiri najpomembnejše in najbolj izpostavljene pomisleke proti kampanji BDS, sledijo jim štirje protiargumenti.
1. Zaradi kazenskih ukrepov bi se Izrael še bolj osamil, namesto da bi popustil.
Svet je poskusil s tako imenovanim »tvornim sodelovanjem«. Vendar je propadel na celi črti. Izrael od leta 2006 nenehno stopnjuje kršenje zakonov in dogovorov: širi naselja, začel je nezaslišano vojno proti Libanonu in z brutalno blokado kaznoval vso Gazo. Kljub temu Izraela niso doletele kazni - celo nasprotno. Orožje in tri milijarde dolarjev letne pomoči, ki jo Združene države Amerike pošiljajo Izraelu, so šele začetek.
V tem pomembnem obdobju je namreč Izrael občutno izboljšal diplomatske, kulturne in trgovinske odnose z vrsto zaveznikov po vsem svetu. Leta 2007 je tako postal prva država zunaj Latinske Amerike, ki je podpisala sporazum o svobodni trgovini z združenjem Mercosur, ki združuje države Latinske Amerike. V prvih devetih mesecih 2008 se je na primer izraelski izvoz v Kanado povečal za 45 odstotkov. Z novim trgovinskim sporazumom med Izraelom in Evropsko unijo se bo izraelski izvoz predelane hrane v Evropo povečal za dvakrat. Poleg tega pa so 8. decembra lani evropski ministri »nadgradili« pridružitveni sporazum med EU in Izraelom, za kar so si v Jeruzalemu res dolgo prizadevali.
In to so okoliščine, v okviru katerih so izraelski voditelji začeli najnovejšo vojno, prepričani, da cena ne bo omembe vredna. Neverjetno, a po sedmih dnevih trgovanja v vojni se je vrednost indeksa najboljših delnic na borzi v Tel Avivu zvišala za 10,7 odstotka. Ko korenček ne deluje, je torej potrebna palica.
2. Izrael ni Južnoafriška republika.
Seveda ni. A Južnoafriški primer je pomemben zato, ker dokazuje, da je taktika BDS učinkovita, ko odpovedo mlačnejši ukrepi (protesti, peticije, lobiranje). Na okupiranih ozemljih je resnično mogoče zaznati skrb zbujajoči odmev južnoafriškega apartheida: osebne izkaznice različnih barv, dovoljenja za potovanje, podrti domovi in prisilne izselitve, ceste, namenjene samo naseljencem. Znani južnoafriški politik Ronnie Kasrils je dejal, da je segregacijski ustroj, kot ga je videl na Zahodnem bregu in v Gazi, neprimerno hujši kot rasno razlikovanje. In to je izjavil leta 2007, torej še preden je Izrael začel vojno proti zaporu na prostem, Gazi.
3. Zakaj izpostavljati Izrael, če pa ZDA, Velika Britanija in druge zahodne države isto počno v Iraku in Afganistanu? Bojkot ni načelo, je taktika. Strategijo BDS bi proti Izraelu morali uporabiti iz praktičnih razlogov: ker gre za majhno državo, odvisno od trgovine, bi morda celo delovala.
4. Bojkoti otežijo sporazumevanje, mi pa potrebujemo več pogovora, ne manj.
Na ta pomislek odgovarjam z zasebno zgodbo. Moje knjige v Izraelu že osem let izdaja komercialna založba Babel. Ko sem izdala knjigo Doktrina šoka, sem želela spoštovati bojkot. Po nasvetu aktivistov omenjene kampanje, med njimi tudi čudovitega avtorja Johna Bergerja, sem stopila v stik z majhno založbo Andalus, ki je dejavno vključena v gibanje proti okupaciji in je edina izraelska založba, ki se posveča prevajanju arabskih del v hebrejščino. Sestavili smo pogodbo, po kateri bi bil ves izkupiček namenjen delovanju založbe, ne meni. Povedano drugače, bojkotiram izraelsko gospodarstvo, ne pa tudi Izraelcev.
Zaradi neznatnega založniškega načrta je bilo potrebnih nekaj deset telefonskih klicev, elektronskih in neposrednih sporočil, ki so potovali vse od Tel Aviva in Ramale do Pariza, Toronta in Gaze. Povedati hočem, da je dialoga nemudoma mnogo več, ko začneš spoštovati bojkot. In zakaj ga tudi ne bi bilo? Za začetek gibanja je nujno neskončno sporazumevanje, česar se spomnijo mnogi, ki so sodelovali v boju proti rasnemu razlikovanju. Trditev, da bo s podporo bojkotu med nami zrasel zid, je metanje peska v oči, če upoštevamo, koliko poceni informacijske tehnologije imamo na dosegu roke. Utapljamo se v možnostih sporazumevanja prek meja in ni bojkota, ki bi nas lahko ustavil.
Prav zdaj mnogi ponosni sionisti zajemajo sapo, da bi me z užitkom zatrli: mar ne vem, pravijo, da mnogo najsodobnejših tehnoloških igračk prihaja prav iz izraelskih ra-ziskovalnih parkov, ki so na področju informacijske tehnologije vodilni na svetu? Drži, a čisto vse niso od tam. Več dni po napadu Izraela na Gazo je Richard Ramsey, direktor britanskega telekomunikacijskega podjetja, ki je specializirano za glasovne storitve prek interneta, izraelskemu tehnološkemu podjetju MobileMax poslal elektronsko sporočilo: »Zaradi dejanj izraelske vlade v zadnjih nekaj dnevih ne moremo več poslovati z vami in drugimi izraelskimi podjetji.«
Ramsey pravi, da njegova odločitev ni politična, temveč je tako ravnal, ker noče izgubiti strank. »Ne moremo si privoščiti odhoda naročnikov,« pojasnuje, »torej je šlo za povsem poslovno obrambno taktiko.«
Prav zaradi takšne trezne poslovne računice so se mnoge družbe pred dvema desetletjema odpovedale sodelovanju z Južnoafriško republiko. In prav takšna računica zbuja največje upanje, da bo Palestina končno deležna pravice, ki ji jo že tako dolgo odrekajo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.