O kakšni spravi govorijo?
Slovenski predsednik Danilo Türk ima prav, ko pravi, da ni niti možnosti za spravno srečanje treh predsednikov niti potrebe po njem
Dr. Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani
Kakšno spravo naj bi dosegle Slovenija, Hrvaška in Italija in kakšen naj bi bil njen namen? Prej nedefinirani in verjetno propagandistični predlog kontroverznega hrvaškega predsednika Stjepana Mesića dobiva dodatno razsežnost z njegovo zadnjo izjavo o tem, da so med drugo svetovno vojno Istro vse do Trsta osvobodili hrvaški partizani, medtem ko so se slovenski partizani borili proti fašistom in domačim izdajalcem predvsem na avstrijski meji, in da bi morala biti Slovenija hvaležna za to, saj bi sicer gledala na morje z oddaljenosti 20 kilometrov. Izjava je seveda zgodovinsko izkrivljanje, saj je bila odločilna za osvoboditev Trsta notranja vstaja skupaj s koordiniranim napadom enot 9. korpusa, enote 9. korpusa pa so osvobodile tudi današnja slovenska obmorska mesta (res pa so bile v 4. jugoslovanski armadi, ki je izvajala operacije, seveda tudi hrvaške enote, poleg bosanskih in tistih iz drugih delov Jugoslavije, vendar je bila to tedaj enotna Jugoslovanska armada, operacije pa je ukazal Josip Broz - Tito). Slovenske partizanske enote so že od začetka vojne imele enoten cilj zedinjene Slovenije - to je, osvoboditi celoten etnični prostor. Zato so delovale na celotnem njegovem ozemlju in ob koncu vojne jim je osvoboditev tudi uspela, na Primorskem, s Trstom vred, in na Koroškem ter drugod, vendar so te operacije na Primorskem in na Koroškem izpeljale različne enote slovenske partizanske vojske (tedaj že v sestavi Jugoslovanske armade), seveda v kombinaciji z drugimi enotami Jugoslovanske armade. Zaradi tega je trditev še dodatno provokativna.
Če na podlagi Mesićevih izjav in izjav vodilnih italijanskih politikov skonstruiramo ponujeni pogled na zgodovino, na kateri naj bi se »spravili«, je torej približno taka: italijanska interpretacija zgodovine, kakršna je z lokalne desničarske tržaške ravni prerasla do najvišje, tako rekoč »uradne« politike vseh italijanskih političnih opcij, temelji na »krivični« pariški mirovni pogodbi, na fojbah ter eksodusu Italijanov iz Istre in Dalmacije. V tej interpretaciji se problem nekaj tisoč iz različnih razlogov pobitih v fojbah leta 1943 in 1945, beg dela Italijanov iz Istre in Primorja, predvsem pa izselitev (ki jo je spodbujala italijanska stran) italijanskega prebivalstva na podlagi opcije po sklenitvi pariške mirovne pogodbe leta 1947 označujejo kot etnično čiščenje »slavokomunistov«. V »spravni« interpretaciji naj bi se navedeno izenačilo z italijanskim fašističnim ravnanjem s primorskimi Slovenci, s požigom Narodnega doma v Trstu in z morilskimi pohodi fašističnih skvadristov v slovenske vasi, z obema tržaškima procesoma in bazoviškimi žrtvami, z dveinpolletno okrutno okupacijo tako imenovane Ljubljanske pokrajine, ki se po namenih in ravnanju od leta 1942 ni prav nič razlikovala od nemške, z desetinami italijanskih koncentracijskih taborišč, v katerih je med štiriletno okupacijo trpelo več kot 36.000 Slovencev, umrlo pa jih je vsaj 2200, skupaj z desetinami otrok, z etnocidnimi načrti, ki jih je italijanska vojska tudi konkretno začela izvajati med poletno in jesensko ofenzivo leta 1942 ...
Italijanska zgodovinska anamneza (izvzeti so kritični manjšinski in nekateri italijanski pisci ter redki, predvsem lokalni politiki) je skoraj popolna in je nastajala desetletja. »Ko je v šestdesetih letih delegacija bivših jugoslovanskih borcev prišla v Italijo, da bi počastila spomin na umrle v taborišču Monigo, niti lokalne oblasti niti zveza partizanov niso znale pokazati, kje je taborišče stalo,« je zapisal Carlo Spartaco Capogreco, ki je kasneje ob raziskovanju italijanskih koncentracijskih taborišč v številnih krajih, kjer so taborišča stala, naletel na enake težave. Italijani so v povojnih desetletjih imenitno izkoristili bipolarnost in kot že velikokrat prej in kasneje igrali dvojno igro: leta 1943 so kapitulirali, dobili status »sobojevnice« in spretno gradili (v dobršni meri mitizirano) zgodbo o protifašističnem odporu. Kompromitirano monarhijo, s katero so šli v fašizem, kolonialne morije v Etiopiji in vojno na strani sil osi, so na hitro zamenjali za republiko in se tako »na novo rodili«, s splošno amnestijo so pokrili fašistične zločine. In čakali. Cena, ki so jo morali plačati, je bila nizka. Z Jugoslavijo so poravnali vojne račune in privolili v spremenjeno mejo, vendar šele z osimskimi sporazumi leta 1975. Račun so spretno prikrili pred domačo javnostjo: pogajanja so bila strogo tajna celo za širši politični vrh, kaj šele za javnost. Osimski sporazumi so bili podpisani daleč od diplomatskih odrov in novinarskih fotoaparatov blizu hribovskega mesteca Osimo skoraj štirideset kilometrov od Ancone. Pred nedavnim sem se dodobra namučil, da sem po blatni cesti prišel do dvorca na Monte san Pietro, ki je v zasebni lasti in od koder te naženejo, ne da bi ti dovolili slikati stavbo tudi od daleč. Izjemen zgodovinski kraj, ni kaj!
Z razpadom Jugoslavije se je Italijanom ponudila priložnost. Za najbolj radikalne upanje, da bo mogoče spremeniti meje, za realnejše, da se italijanska različica zgodovine dokončno potrdi tudi v evropskem prostoru, za oboje priložnost za relativizacijo ali (in) rehabilitacijo fašizma, ki sili na dan v novi, »mehkejši« podobi »berlusonizacije« italijanske družbe. Ob različnih spominskih dnevih, množičnih proslavah in od leta 2004 tudi ob vsedržavnem prazniku, poimenovanem dan spomina na fojbe in eksodus. Na ta dan se spominjajo »etničnega čiščenja Italijanov ter genocida nad nedolžnim italijanskim narodom, ki ga je zagrešil slovanski (slovenski) iredentizem«.
Spravna slovesnost, na kateri bi sodeloval najvišji slovenski predstavnik, bi tako italijansko interpretacijo zgodovine zgolj potrdila. Spravno dejanje je predvsem notranje vprašanje Italije: vsaj simbolni pravni obračun z vojnimi zločinci, dostojna označitev taborišč in ohranjanje spomina nanje (posamični župani mlajše generacije to sicer že počnejo), odkrita javna razprava, za kakršno si desetletja prizadevajo Boris Pahor in nekateri drugi posamezniki, priznanje zločinskega ravnanja, predvsem pa prepoznavanje vzrokov in posledic zgodovinskega ravnanja. Ob zmuzljivosti in relativnosti, ki sta - s pomembnimi primesmi dvoličnosti - močna dejavnika italijanskega načina življenja, pa si taki procesi le stežka utirajo pot.
Podobno kot Slovenci lahko odnos do skupne preteklosti definirajo tudi Hrvati, kar je sicer Mesić že večkrat storil, zato je njegova spravna pobuda toliko nenavadnejša - razen v kontekstu iskanja zaveznikov v EU in deklariranja hrvaške »zrelosti« ter pripravljenosti na kompromise.
V čem se imata v zgodovinskem smislu spraviti Slovenija in Hrvaška? Zgodovinski odnosi še zdaleč niso bili tako idealni, kot se občasno prikazujejo za politične potrebe. Niso pa tudi tako obremenjujoči, da bi potrebovali kakšne velike ceremonije. Čeprav kakšno simbolno dejanje ali vsaj odkrita beseda (če že ne obžalovanje) iz ust kakšnega hrvaškega politika ne bi škodila. V ustaškem koncentracijskem taborišču Jasenovac je bilo navsezadnje zaprtih 400 Slovencev, od teh jih je bilo 282 ubitih. Okrog 10.000 Slovencev je bilo izgnanih v Neodvisno državo Hrvaško, kjer so v glavnem (drugače kot v Srbiji) naleteli na sovražen sprejem. Ustaške oblasti so (po hrvaških virih) Neodvisni državi Hrvaški priključile Bregano z zaselki Bregansko selo, Jesenice na Savi, Nova vas, Obrežje in Rajec. Nasilno so hrvatizirale, mučile in pobijale prebivalstvo, o čemer pa lahko pišemo le na podlagi ustnih virov, saj v Hrvaškem državnem arhivu pisnih virov ne hranijo. Res pa je skupno protifašistično gibanje hrvaških in slovenskih partizanov znotraj jugoslovanskega odporniškega gibanja slovensko-hrvaške odnose dvignilo na veliko višjo in dolgoročno pozitivno raven. Zato je toliko bolj neodgovorno, da najvišji hrvaški predstavnik zaradi nepremišljenosti, medijskih učinkov ali kratkoročnih političnih interesov manipulira s to pozitivno zgodovinsko dediščino.
Politično sporočilo, ki ga je mogoče razbrati iz spravne pobude, za Slovenijo ne na hrvaško in ne na italijansko stran ni ugodno. Italijani bi z njim izenačili zgodovinski krivdi, ki nista primerljivi, in zameglili vzročnost in posledičnost dogajanja, kar je njihova desetletna želja. Hrvati spravo po najnovejši interpretaciji, da so oni osvobodili Slovensko primorje in Istro ter Trst, razumejo tako, da moralno dolgujemo mi njim in ne oni nam, in bi jih najbrž zato morali brezpogojno spustiti v Evropsko unijo.
Glede na to, kako se stvari med državama zaostrujejo, bomo morda nekoč v prihodnosti spravno slovesnost celo potrebovali, vendar bi bilo to žalostno. Pri razmerah, kakršne so sedaj, pa ima slovenski predsednik prav, ko pravi, da ni niti možnosti za spravno srečanje treh predsednikov niti potrebe po njem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.