Ko mediji postanejo storitve
Medijem v EU se obetajo dramatične spremembe, ki jih je Slovenija doslej skoraj povsem ignorirala
Multimedijski umetnik Sašo Sedlaček na javni akciji Manifest, ki sta jo skupaj z dr. Sandro Bašić Hrvatin izpeljala v državnem zboru
© Borut Krajnc
Ne zgodi se pogosto, da bi bil državni zbor prizorišče umetniškega projekta. Še redkeje se zgodi, da bi bil umetniški projekt namenjen predvsem poslancem ali pa celo izključno njim. A v ponedeljek se je zgodilo ravno to. Multimedijski umetnik Sašo Sedlaček in profesorica medijskih študij dr. Sandra Bašić Hrvatin sta v avli pred veliko dvorano državnega zbora izvedla javno akcijo z imenom Manifest.
Ta je bila pravzaprav nadaljevanje Sedlačkovega angažiranega umetniškega projekta Infokalipsa zdaj! iz leta 2007, v katerem se je ukvarjal z vprašanjem, kaj se bo zgodilo po letu 2012, ko bodo vse televizije v EU, tudi v Sloveniji, analogni način oddajanja zamenjale z digitalnim. Doba digitalizacije se naj ne bi začela le zaradi boljše kakovosti oddajanja, ampak zato, ker je analognih radiodifuznih frekvenc, ki omogočajo dosedanji televizijski način oddajanja, premalo. Televizije bi po novem torej oddajale digitalno, s tem bi se sprostile njihove »stare« frekvence, prek katerih trenutno oddaja 25 od 70 slovenskih TV-programov, te pa bi na novo razdelili. Ker država takrat še ni sprejela načrta, ki bi določil, komu bodo v prihodnje pripadle »stare« frekvence, je Sedlaček opozarjal zlasti na to, da se jim najverjetneje obeta razprodaja najboljšim ponudnikom, torej velikim medijskih hišam in telekomunikacijskim podjetjem. Projekt je bil nekakšen krik v podporo začetku javne razprave o tej temi. Bil je krik v podporo temu, da bi del frekvenc namenili nekomercialnim projektom. Bil pa je tudi krik v podporo ideji, da bi frekvenčni pas morda uporabili za izgradnjo brezžičnih širokopasovnih internetnih omrežij, ki bi omogočila cenejši širokopasovni dostop do interneta vsem prebivalcem.
Leto in pol kasneje je situacija nespremenjena. Javne razprave še vedno ni, prav tako še vedno ni znana usoda »starih« frekvenc. Na Agenciji za pošto in elektronske komunikacije (APEK) pravijo le, da se pripravlja »tudi možnost namenitve dela radifrekvenčnega pasu, ki je zdaj namenjen televiziji, drugim, predvsem mobilnim storitvam«. Zato se je Sedlačkov projekt iz multimedijskih centrov in galerij v ponedeljek preselil v epicenter moči in odločanja, v parlament, kjer se bo navsezadnje tudi napisala in zapečatila usoda te javne dobrine. Sedlaček je zarolal film Rekviem za umirajoči medij, Bašić Hrvatinova, nekdanja predsednica Sveta za radiodifuzijo, pa je prebrala manifest s konkretnimi navodili, kako naj poslanci ravnajo ob sprejemanju zakonodaje, da bodo imeli korist tudi državljani.
Javne akcije se je kljub temu poleg predsednika državnega zbora Pavleta Gantarja, ki je izrazil upanje, da bodo pobudo upoštevali pri novi medijski zakonodaji, udeležila le peščica poslancev. Sedlaček je kopije manifesta za ostale poslance zato pustil v posebni inštalaciji, ki jo je v avli postavil posebej zanje.
Revolucionarna direktiva
Kot pravi Bašić Hrvatinova, so začeli o usodi analognih frekvenc razmišljati, potem ko so ob obisku ZDA, ki so prototip komercialnega medijskega sistema in kjer bi človek težko pričakoval, da so občutljivi glede zagotavljanja prostora nekomercialnim projektom, ugotovili, kako močne so tamkajšnje nekomercialne pobude. Podpirajo jih celo velike korporacije, čeprav imajo pri tem seveda lastne interese. Prav zato je nenavadno, da se je moralo isto vprašanje pri nas, kjer naj bi bili bolj občutljivi do tovrstnih tem - navsezadnje se je prav v Evropi tudi zaradi pomanjkanja frekvenc uveljavil koncept javnosti zavezanih, nekomercialnih RTV-servisov -, prebiti v parlament s pomočjo umetnosti.
V Sloveniji je tudi sicer celotno vprašanje digitalizacije razumljeno kot tehnološko vprašanje. Veliko pove že podatek, da je bila priprava zakona o digitalni radiodifuziji, ki je bil sprejet leta 2007 in ki je televizijam tudi zapovedal prehod na digitalni način oddajanja (radiem tega za zdaj še ni treba storiti, ker še ni primerne tehnologije), v izključni domeni ministrstva za gospodarstvo. Ministrstvo za kulturo se je samo izločilo iz razprave. »A digitalizacija ni toliko tehnološko kot vsebinsko vprašanje. Digitalizacija ne pomeni le formata, v katerem bomo oddajali, ampak pomeni tudi vse tiste vsebine, ki bodo ljudem na voljo. Ali bodo drugačne, boljše? Bomo dobili le vrsto plačljivih komercialnih vsebin ali tudi vsebine, na katere bodo lahko vplivali tudi posamezniki?« se sprašuje Bašić Hrvatinova in dodaja, da v Sloveniji danes medije še vedno obravnavamo v duhu 19. stoletja. »Govorimo o avtonomiji, o tem, da politika ne sme imeti vpliva nanje, v drugih državah pa se medtem ukvarjajo z vprašanji, ki bodo zaznamovala prihodnost medijskega razvoja. Tudi pri nas bi morali enkrat že obrniti optiko in se začeti ukvarjati s temi temami.«
Čeprav je zaradi recesije trenutno najbolj v ospredju njihov gospodarski vidik, zlasti zaradi zmanjševanja števila zaposlenih, so mediji priča še nekaterim drugim spremembam. Ena pomembnejših, a pri nas precej spregledanih novosti, ki počasi postaja realnost, je direktiva o avdio-vizualnih medijskih storitvah. Naslednico zastarele direktive o čezmejni televiziji, ki je postavila nekatere minimalne standarde glede pravic potrošnikov oziroma gledalcev, omejitev oglaševanja, prostega pretoka televizijskih programov in spodbujanja lastne produkcije, je evropski parlament sprejel konec leta 2007. Zdaj so na potezi države članice EU. Direktivo morajo v nacionalne zakonodaje vključiti najpozneje v dveh letih, torej do 19. decembra letos. Da, letos. A nove predpise v veliki meri za zdaj izvaja le Romunija, v številnih drugih članicah EU poteka javna razprava in ali pa že pripravljajo zakonodajo, v nekaterih državah pa doslej niso storili še popolnoma nič.
Med slednjimi je tudi Slovenija. Kot kaže, je bilo v preteklih letih, ko je ministrstvo vodil Vasko Simoniti, pač pomembneje »uravnoteževati« medije kot pa se ukvarjati s ključnimi vprašanji bodoče evropske medijske politike. Težava sicer ni le v tem, da se Slovenija še ni lotila implementacije evropske direktive, temveč tudi v tem, da je molčala tudi pred njenim sprejetjem. Že takrat namreč ni pripravila javne razprave, javnost pa je ostala praktično brez informacij o tem, kakšna stališča je zagovarjala Slovenija. V. d. direktorja direktorata za medije na ministrstvu za kulturo Adem Skender je na Novinarskih dnevih konec lanskega leta sicer povedal, da je skušala Slovenija uveljaviti nekaj določil na področju zaščite otrok in oglaševanja, pa tudi glede dajanja teže državi izvora medijskih vsebin. Pri slednjem niso bili uspešni, saj so na koncu prevladali interesi velikih držav.
Zdaj je situacija še zoprnejša. Upoštevanje direktive je obvezujoče, s tem pa se je zmanjšal tudi prostor za javno razpravo. Premikati pa se je začelo vsaj na kulturnem ministrstvu, ki ga zdaj vodi Majda Širca. V teh dneh so namreč sestavili ekspertno skupino, ki bo začela pripravljati direktivi podrejene spremembe zakona o medijih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.