V pravljični deželi
Rogner Bad Blumau, najbolj priljubljene toplice naših severnih sosedov
Bad Blumau, majhno mesto v štajerskem okrožju Fürstenfeld blizu Gradca, je še pred dobrim desetletjem veljalo za najbolj zanemarjen in reven kraj v Avstriji. Vse to se je spremenilo, ko je premožen avstrijski gradbinec Robert Rogner st. na pobočju nad mestom kupil 25 parcel v skupni velikosti 40 hektarjev, da bi tam zgradil hotel in toplice. Lokacije ni izbral naključno. Avstrijska naftna družba OMV je že leta 1978 nekaj kilometrov od Rognerjeve parcele pri iskanju nafte po naključju odkrila prvega od treh vrelcev termalne vode. Toda namesto da bi lokalne oblasti vodo izkoristile v turistične namene, so vrelec zabetonirale. Miniti je moralo še nekaj let, da so politiki podvomili o pravilnosti svoje odločitve in se za pomoč obrnili na Rognerja. Ta je pri štajerski deželni vladi izprosil dovoljenje za uporabo termalne vode in vrelec spet odprl. A tu se zgodba šele začne.
Rogner je po nakupu zemljišča k projektiranju zdraviliškega kompleksa povabil razvpitega in kontroverznega avstrijskega umetnika, slikarja in arhitekta Friedenreicha Hundertwasserja, saj je bil prepričan, da bo samo on znal narediti objekt z dušo, ki bo v popolnem sozvočju z naravo. Hundertwasser si je namesto klasičnega hotela zamislil množico manjših objektov, razsejanih po pokrajini tako, da se čim bolj stapljajo z naravo. Nastala je pravljična dežela, nekakšen zdraviliški disney-land z zaobljenimi linijami, s fasadami v živih barvah, pohodnimi travnatimi strehami, z vkopanimi apartmaji, zlatimi stolpiči, s palmami in kar 30 tisoč kvadratnih metrov velikim umetnim jezerom, ki se neprestano napaja s svežo vodo iz enega od treh termalnih vrelcev, zaradi česar vodi ni treba dodajati nobenih kemikalij.
Gradnja se je začela poleti 1993, zdravilišče pa so uradno odprli maja 1997. Čeprav so tri leta pozneje dogradili še tako imenovano kamnito hišo, projekt ni bil nikoli v celoti realiziran, vsaj ne tako, kot si ga je zamislil zdaj že pokojni avtor. Manjkajo tri stavbe, zunanje vodne površine pa so manjše od prvotno načrtovanih. Toda to ne moti nikogar. Turisti od blizu in daleč so ob odprtju množično drli v Bad Blumau, da bi si ogledali to čudo arhitekture, toplice pa so bile deležne številnih priznanj. Tako so že nekaj tednov po otvoritvi dobile posebno avstrijsko priznanje za do okolja prijazen način gradnje, obiskovalci spletnega portala Spa Finder Europe pa so jih leta 2007 razglasili za najbolj priljubljene toplice v Avstriji.
Z leti priljubljenost ni usahnila, saj se hotel lahko pohvali s 70-odstotno zasedenostjo zmogljivosti in 150 tisoč prenočitvami na leto, v termalnem kopališču pa se poleg hotelskih gostov vsako leto razvaja še približno 67 tisoč zunanjih obiskovalcev. Takšen naval dnevnih gostov ne zbuja začudenja, saj vstopnina za termalni del, ki se razprostira na več tisoč kvadratnih metrih in kjer se je mogoče kopati od devetih zjutraj do enajstih zvečer, znaša le pičla dva evra. Zdravilišče ima poleg notranjih in zunanjih bazenov še wellness center, lepotilni center, frizerski salon, številne savne, dvorane za fitnes in zdravilni center, kjer približno 35 terapevtov gostom med drugim ponuja tudi holistično zdravljenje. Za tiste, ki jim vsa ta rekreacija ne zadošča, je v neposredni bližini na razpolago še konjušnica, kjer si lahko najamejo konja za ježo, in pet igrišč za golf, ki pa niso v lasti hotela. Hotel ima pet restavracij, tri bare, kavarno in bistro, pa tudi vrtec. Med gosti prevladujejo Avstrijci, sledijo jim Nemci, Italijani, Švicarji in Madžari, vmes pa se najde tudi kakšen Slovenec in celo Japonec. Za njihovo udobje skrbi 330 zaposlenih.
Poleg gostov, ki toplice obiščejo izključno zaradi sprostitve, je veliko tudi takšnih, ki si hotel s štirimi zvezdicami izberejo za poslovna srečanja ali izobraževalne seminarje. V konferenčnem centru z nenavadnim imenom Bistroumen je šest sprejemnih salonov in sodobno opremljenih konferenčnih dvoran, ki sprejmejo do 250 ljudi.
Čeprav gre za enega večjih hotelov s 312 sobami za skoraj 700 gostov, tega zaradi razpršenosti objektov vsaj na prvi pogled ni opaziti. Vsak objekt ima svoje ime, ki ga je arhitekt izbral glede na obliko stavbe ali material, uporabljen pri gradnji. Tako je na primer kamnita hiša dobila ime po svoji kamniti fasadi, umetnostna hiša pa zaradi podobnosti z umetnostnim muzejem na Dunaju. Posebej zanimive so hiše v obliki priprtega očesa in hiše, zgrajene pod zemljo. Vsi tlaki v objektih so valoviti, na bolj pohodnih delih pa so narejeni kar iz asfalta. Hundertwasserjevo avtorsko delo so tudi pozlačene stenske poslikave.
V nasprotju z bučno dekoriranimi fasadami so sobe in apartmaji opremljeni skoraj špartansko. Za to ni bilo krivo pomanjkanje denarja ali domišljije. Hundertwasser jih je namenoma opremil skromno, da bi gostje več časa preživeli na prostem, v stiku z naravo, pa tudi zato, da bi se odpočili od arhitekture.
»Celoten kompleks ima 2500 oken in niti eno ni enako drugemu,« je povedal vodnik, svetlolas in visokorasel Sicilijanec Alessandro Salsa, ki je v hotelu odgovoren za stike z gosti. Še preden mi je uspelo izustiti navdušeni ahhh, je fotograf zmagoslavno pokazal na dve povsem enaki okni. Sledilo je nekaj zadrege, ki pa je hitro prešla v smeh. Kdo pri zdravi pameti bi se v tisti čarobni pokrajini obremenjeval z nepomembno lepotno napako! Med sprehodom po hotelskem parku sem opazila nasad mladih dreves, pred katerimi so stale manjše table z napisi. Alessandro je pojasnil, da si lahko pari, ki se poročijo v hotelu, v parku posadijo drevo po svoji izbiri. Vodstvo hotela poleg postavi tablo, na kateri sta vpisani imeni mladoporočencev in zraven še datum poroke. Čeprav zamisel ni slaba, je v meglenem in mrzlem jutru vse skupaj bolj spominjalo na primestno pokopališče kot pa na park zaljubljencev. Nekaj korakov stran sem zagledala kamnit steber, enega od 19, ki jih je na izbranih energetskih točkah parka na željo lastnika postavil slovenski kipar in zdravilec zemlje Marko Pogačnik.
V bližini zdravilišča so trije vrelci termalne vode: Melhior, Baltazar in Vulkania. Največji privre na dan iz globine kar 2843 metrov, voda iz njega vre s hitrostjo 60 litrov na sekundo, njena temperatura ob izviru pa je 110 stopinj Celzija. Analize so pokazale, da je voda iz vrelcev zdravilna, zato je ne uporabljajo le za kopanje, pač pa tudi kot sestavino pri izdelavi različnih kozmetičnih preparatov. »Poleg tega s termalno vodo ogrevamo celoten zdraviliški kompleks, iz nje pa proizvedemo tudi tretjino potrebne električne energije.« Tako ozračje na leto razbremenijo štirih milijonov kilogramov ogljikovega dioksida, kar je toliko, kot če bi s cest vsako leto umaknili 2700 avtomobilov. Poleg tega so maja lani z Mednarodno organizacijo za varstvo narave WWF sklenili dogovor, po katerem 0,60 evra od vsake prenočitve namenijo izvedbi programov WWF za ohranitev deževnega gozda. Hundertwasser, ki si je vse življenje vneto prizadeval za ohranitev okolja, bi bil ponosen.
Čeprav Hundertwasser med arhitekturno srenjo nikoli ni užival velikega ugleda, prej zaničevanje in prezir, ima med laično publiko še danes precej privržencev. »Veliko gostov pride k nam prav zaradi arhitekture. Zdi se jim imenitno, da lahko spijo v apartmaju, ki je vkopan v zemljo in iz katerega se pogled odpira v intimni atrij.« Ironično je, da so Hundertwasserjeva izzivalna stališča danes celo aktualnejša, kot so bila takrat, ko jih je izrekel. »Živimo v zmešnjavi ravnih linij, v džungli ravnih linij. Če ne verjamete, se potrudite prešteti vse ravne linije, ki vas obkrožajo. Potem boste razumeli, saj nikoli ne boste nehali šteti,« je zapisal leta 1958 v Manifestu proti racionalizmu v arhitekturi. Eden njegovih bolj znanih citatov je tudi: »Ravna linija je brezbožna.« Ali pa: »V naravi ni nič zlobnega, le v človeku.« In še: »Vizualno onesnaževanje je bolj strupeno od vseh drugih onesnaževanj, saj ubije dušo.« Svoja stališča je v praksi izrazil tako, da je objekte projektiral brez ravnih linij, fasade pa krasil z mavričnimi barvami in ornamentiko. S tem je želel podkrepiti svoje iskreno in odločno nasprotovanje logiki arhitekta Adolfa Loosa, ki je v začetku 20. stoletja ornament razglasil za zločin in s tem zaznamoval cele generacije arhitektov.
Rogner je v Hundertwasserju prepoznal sorodno dušo in poslovno sodelovanje je preraslo v iskreno prijateljstvo. V nasprotju s splošno sprejeto prakso je Hundertwasser gradbene delavce med gradnjo zdraviliškega kompleksa spodbujal k uporabi domišljije. Tako se jim ni bilo treba do zadnje podrobnosti držati načrta, pač pa so lahko kakšen detajl naredili tudi po svoje. Ta, med arhitekti skoraj nezaslišana svoboda, ne bi bila mogoča, če avtor ne bi imel popolne podpore investitorja.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.