Neotradicionalni jazz na dva različna načina
Vandermark 5 in Atomic na Cankarjevih torkih
Nastop skandinavske jazz zasedbe Atomic je bil brez zadržkov navdušujoč
© Nada Žgank
Minuli torek je superlativna koncertna serialka Cankarjevi torki postregla s pravim malim (triurnim) jazzovskim festivalom. Zagodli sta chicaška skupina Vandermark 5 in skandinavska Atomic, najprej vsaka posamič in nato še skupaj. Na papirju sorodni, v tradicionalni jazzovski idiom zazrti petčlanski formaciji sta v praksi to podobnost povsem razblinili. Kljub isti premisi so muzičarji demonstrirali dva povsem različna načina prečenja tradicionalnih in sodobnih jazzovskih muzik, njihov (ohlapni) skupni jezik pa smo izkusili šele v tretjem, družnem setu.
Pa začnimo pri koncu. Ken Vandermark je ob zadnjem prihodu vseh desetih akterjev na oder ostal ob strani rekoč: “Dajem odpoved. Z vami ne znam igrati.” Izjave seveda ne gre jemati resno, pa vendar bi v njej retrospektivno morda lahko prepoznali celo kanček resnice. Razlika med tem, kar chicaški pihalec počne s svojo zasedbo, in tem, kar počne norveško-švedski kvintet, je kljub tesnim povezavam namreč velika. Pa ne gre za to, da bi bil Vandermark 5 slab, pač pa predvsem za to, da Atomic kar prekipeva od zanimivih zamisli. Nedvomno je to tudi stvar osebnega okusa, pa vendar se zdi, da Skandinavci posegajo po veliko bolj svežih in zvočno zanimivih vsebinah. Deloma pričakovano. Vandermark 5 razmeroma rigidno sledi smernicam kanonskega jazza (to počne izvrstno), Atomic pa skoraj po pravilu uhaja iz teh okvirov. Prvi nagovarja predvsem konvencionalnega, drugi tudi avanturističnega poslušalca. Neatraktivnost Američanov, ki so svoj set pod Vandermarkovo avtoriteto odpeljali razmeroma premočrtno, so Skandinavci povozili že s prvo skladbo. Njihova dinamika prehajanj iz post bopovskih nastavkov v svobodnjaške jazzovske ter povsem nove, odprte forme in nazaj je bila navdušujoča, nič manj pa ni ugajala njihova duhovita, komunikativna medigra. Ta je zaživela skozi nerezerviranost vseh petih glasbenikov, ki so s spretnim izkoriščanjem svojega potenciala sestavljali domišljeno celoto. Med pretanjenimi zatišji in energičnimi postavljanji vrhuncev so se sprehajali lahkotno, že kar igrivo, s tem pa odpirali občutek spontanosti oziroma neprisiljenosti. Skladbe, sicer v večjem delu vzete z albuma Retrograde, so v živi izvedbi le v maločem spominjale na neizrazito zvočno sliko, zajeto v studiu. Najbrž predvsem vsled dih jemajočih ritmičnih ekskurzij neutrudnega bobnarja Paala Nilssena - Lova in vztrajnega basista Ingebrigta Hakerja Flatna ter njune odprtosti za mnogotere vplive, ki so morda celo eden ključnih detajlov v izraznem mozaiku kvinteta.
V tretjem setu je vseh deset glasbenikov družno zavzelo oder, vendar so na njem bolj kot glasbeni presežek iskali sprostitev. Za vrhunec tega res zanimivega večera zato brez večjih zadržkov in slabe vesti razglasimo navdušujoči nastop zasedbe Atomic.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.