Intervju / »Za vodo sploh ne bi smeli plačevati«
V Istanbulu poteka peti Svetovni vodni forum, na katerem korporacije skupaj s podporo Svetovne banke in zahodnih vlad še naprej razširjajo idejo o vodi kot ekonomski dobrini in ne kot človekovi pravici
Erik Valenčič
MLADINA, št. 11, 19. 3. 2009
Satoko Kishimoto, predstavnica inštituta TNI
Istanbul od 16. do 22. marca gosti peto zasedanje Svetovnega vodnega foruma (World Water Forum), na katerem poteka razprava o mednarodni politiki do vode. Predstavnik Svetovne banke Philippe Marin je prvi dan konference predstavil poročilo svoje ustanove, ki s previdno izbranim besednjakom priznava, da privatizacija vode ni bila »magična formula«, kot je to v prejšnjem desetletju prikazovala Svetovna banka. Kljub temu je končni sklep poročila ta, da bi nadaljnje privatizacijske reforme še vedno lahko in morale prispevati k zagotavljanju dostopa do vode. V Istanbul so se po pričakovanjih zgrnile tudi množice predstavnikov civilne družbe iz vsega sveta, ki že dolgo časa opozarjajo, da je privatizacija vode ter vodovodnih storitev predvsem v nerazvitem svetu vodila v prave katastrofe za lokalno, v glavnem revnejše prebivalstvo. Ena izmed aktivistk, ki se udeležuje vzporednega Ljudskega vodnega foruma (People's Water Forum) v Istanbulu, je Satoko Kishimoto. Slednja je članica mednarodnega raziskovalnega ter analitičnega inštituta Transnational institute (TNI), ki na globalni ravni povezuje različne strokovnjake ter predstavnike civilne družbe. Znotraj TNI Kishimotova vodi projekt Water Justice, ki redno objavlja knjige in publikacije na temo privatizacije vode. V času našega pogovora z njo sta bila iz Turčije izgnana dva tuja člana organizacije International Rivers zaradi sodelovanja v mirnem protestu. Okoli 20 turških aktivistov pa so zaprli.
Kaj sploh je Svetovni vodni forum? Kdo ga vodi?
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Erik Valenčič
MLADINA, št. 11, 19. 3. 2009
Satoko Kishimoto, predstavnica inštituta TNI
Istanbul od 16. do 22. marca gosti peto zasedanje Svetovnega vodnega foruma (World Water Forum), na katerem poteka razprava o mednarodni politiki do vode. Predstavnik Svetovne banke Philippe Marin je prvi dan konference predstavil poročilo svoje ustanove, ki s previdno izbranim besednjakom priznava, da privatizacija vode ni bila »magična formula«, kot je to v prejšnjem desetletju prikazovala Svetovna banka. Kljub temu je končni sklep poročila ta, da bi nadaljnje privatizacijske reforme še vedno lahko in morale prispevati k zagotavljanju dostopa do vode. V Istanbul so se po pričakovanjih zgrnile tudi množice predstavnikov civilne družbe iz vsega sveta, ki že dolgo časa opozarjajo, da je privatizacija vode ter vodovodnih storitev predvsem v nerazvitem svetu vodila v prave katastrofe za lokalno, v glavnem revnejše prebivalstvo. Ena izmed aktivistk, ki se udeležuje vzporednega Ljudskega vodnega foruma (People's Water Forum) v Istanbulu, je Satoko Kishimoto. Slednja je članica mednarodnega raziskovalnega ter analitičnega inštituta Transnational institute (TNI), ki na globalni ravni povezuje različne strokovnjake ter predstavnike civilne družbe. Znotraj TNI Kishimotova vodi projekt Water Justice, ki redno objavlja knjige in publikacije na temo privatizacije vode. V času našega pogovora z njo sta bila iz Turčije izgnana dva tuja člana organizacije International Rivers zaradi sodelovanja v mirnem protestu. Okoli 20 turških aktivistov pa so zaprli.
Kaj sploh je Svetovni vodni forum? Kdo ga vodi?
Temu pa nasprotujejo predvsem ZDA in EU. Zakaj?
Kakšna je vloga Evropske unije pri privatizaciji svetovnih virov vode?
Zagotovo so znotraj EU mnenja različna, vendar je tu predvsem zelo zgovorno prepletanje politike in interesov zasebnega kapitala na najvišji ravni Unije. Kako gledate na to?
Kakšna so stališča držav v razvoju na Svetovnem vodnem forumu?
Privatizaciji vode in vodovodnih storitev nasprotujejo predvsem lokalne skupnosti ter civilno družbene skupine po vsem svetu. Iz česa izhaja ta odpor?
In torej ni čudno, da se v svetu nasploh širijo nasprotovanja tovrstnim privatizacijskim politikam?