7. 5. 2009 | Mladina 18
Policijska vsevednost
Sporna izdaja plačilnih nalogov na podlagi naknadno zbranih dokazov
Kdo na sliki je storil prekršek?
© Arhiv Mladine
Policisti ob prekrških storilcem izdajajo dve vrsti plačilnih nalogov. »Navadnega« izdajo takrat, ko so prekršek videli s svojimi očmi oziroma so ga »neposredno zaznali«, posebni plačilni nalog pa policisti izdajo, kadar prekrška niso videli, ko so torej dokaze zbrali šele pozneje.
Takšno izdajanje nalogov povzroča težave. Policija je voznika K. M. 20. maja 2008 blizu Strunjana kaznovala zaradi napačnega prehitevanja, zaradi katerega naj bi se bila zgodila nesreča. Ne presojamo o krivdi voznika. Policisti so dokaze zbirali pozneje, s pogovori s pričami, izdali pa so plačilni nalog, utemeljen »s posredno zaznavo policista na podlagi razgovora s pričami«. S tem, kaj so povedale priče, domnevni storilec ni bil seznanjen, pač pa so policisti dokumente poslali le sodišču. Če gre za takšne nepravilno izpeljane postopke, to lahko reši le vrhovno sodišče na predlog vrhovnega državnega tožilca. Vrhovno sodišče je zato zasuto z zahtevami po varstvu zakonitosti, kar potrjujejo tudi podatki iz letnega poročila o poslovanju kazenskega oddelka, ki kažejo, da prav zahteve po varstvu zakonitosti v zadevah prekrškov najhitreje naraščajo.
Za pojasnilo smo zaprosili ministrstvo za notranje zadeve in vodstvo policije. Leon Keder, predstavnik policije za odnose z javnostmi, je potrdil, da se nepravilnosti pri izdajanju plačilnih nalogov res dogajajo. »Na generalni policijski upravi skozi pritožbe in pisma različnih pobudnikov ugotavljamo, da posamezni policisti občasno ravnajo nepravilno in plačilne naloge izdajo tudi za prekrške.« Zato naj bi bila že dana pobuda za spremembo zakona.
Toda ali so policisti za svoje naloge sploh dovolj usposobljeni? Ana Koman, sodnica višjega sodišča v Ljubljani, pravi, da je bila »sama ves čas proti temu, da bi prekrškovni organi odločali o prekrških, ki jih osebno ne zaznajo. Kajti če uradna oseba kršitev osebno vidi, potem res skoraj ne more biti dvoma, da se je prekršek zgodil. Če pa prekrškovni organ ugotavlja dejstva šele kasneje, po dogodku, potem imamo tu že opraviti s tehtanjem dokazov. Presoja o tem je zahteven postopek. Pri pretepih je sploh tako, da imate o dogodkih dve nasprotni zgodbi, priče pogosto ne želijo vedeti ničesar, policist pa mora nato odločiti, kdo je kriv.« Med sodniki, ki se ukvarjajo s prekrški na višjih stopnjah, zato prevladuje mnenje, da je eden od razlogov za takšen položaj morda neustrezna reforma prekrškovne zakonodaje, s katero so bile vse enote sodnikov za prekrške priključene rednim sodiščem.
Med sodniki, ki se ukvarjajo s prometnimi prekrški, pa kot anekdota, ki dobro ponazarja absurdne razmere pri kaznovanju prekrškov, kroži izjava policista, ki je na vprašanje sodnika o tem, kako vendar lahko čisto sam razsodi v nekaterih zelo težkih primerih, preprosto dejal: »Ja, če ne vem, kdo je kriv, kar obema dam plačilni nalog.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.