Dr. Lojze Ude

 |  Mladina 18  |  Politika

Ulovite “tajkuna”!

Številni politiki in ekonomisti se zgražajo nad razmerji, ki so se ustvarila že leta pred gospodarsko recesijo in so bila takrat očitno v okvirih njihovih moralnih vrednot. Zgražajo se v bistvu nad tistim, kar so ustvarili.

Dr. Lojze Ude, profesor na ljubljanski Pravni fakulteti, nekdanji ustavni sodnik

Dr. Lojze Ude, profesor na ljubljanski Pravni fakulteti, nekdanji ustavni sodnik
© Miha Fras

Večkrat sem že napisal in na različnih srečanjih povedal, da vzrokov za razslojevanje, za obubožanje nekaterih skupin in prekomerno bogatenje drugih, ni mogoče iskati le ali predvsem v kaznivih ali vsaj ne-etičnih ravnanjih posameznikov, temveč v sistemu, ki daje lastnikom kapitala izključno pravico odločanja o primarni delitvi ustvarjenega, delavce pa postavlja v popolni mezdni odnos, tako da jim preostane le boj za vsaj kolikor toliko sprejemljivo plačo in za druge socialne transferje. Kdor sedaj, v času finančne krize in gospodarske recesije, tarna in kritizira ter se zgraža nad tako imenovanimi tajkuni (ta izraz je skovala in uveljavila politika), je ali naiven ali pa išče izgovor za svoja lastna ravnanja in stališča do sistema, kakršnega pač imamo in ki so ga želeli zlasti neoliberalistični »mladi« ekonomisti, da bi zagotavljali »čim večjo konkurenčnost« našega gospodarstva na globaliziranem svetovnem trgu, še bolj zaostriti v smeri prevlade kapitala.
Prišla je kriza, in kot je izjavil predsednik vlade, je za plimo nastopila oseka, ki je razkrila »čeri«. To zadnje seveda drži. Očitno pa še vedno nismo enotni pri odgovoru na vprašanje, »kaj« predstavljajo te čeri: ali so res predvsem nezakonita in neetična ravnanja, ki jih sedaj politiki kar po vrsti in številni ekonomisti (zlasti tisti z »najmodernejšimi« pogledi) naslavljajo na račun nekaterih skupin, posameznikov in institucij (na primer bank), ali pa so posledica uveljavljenega sistema, začinjenega z našimi tranzicijskimi problemi, ko se je na hitro odvijala »primarna akumulacija« kapitala, vendar očitno ne po dovolj natančno opredeljenih pravilih, v obdobju vse agresivnejšega nastopa finančnega kapitala pa kar po pravilih, ki sicer veljajo za že »utrjene« sisteme tržne ekonomije. Oseka je torej po tem drugem mnenju razkrila že obstoječe »sistemske« čeri!
Če so bila nekatera dejanja protipravna, bi jih načeloma morali biti sposobni sankcionirati. Ne na podlagi empiričnih raziskav, temveč na podlagi izkušenj iz prejšnjih obdobij, ko je politika začela preganjati tako imenovane negativne družbene pojave, dvomim o učinkovitosti organov pregona, policije, tožilstev in sodišč. Po mojem trdnem prepričanju pa celo uspešni pregoni kaznivih ravnanj ne bi opravičevali sklepa, da so prav taka ravnanja vzrok za sedanje stanje ali pa celo za »agonijo« večjega števila gospodarskih subjektov.
Neetična, nemoralna dejanja je težje sankcionirati, ker moralna pravila nikoli niso oblikovana tako natančno kot pravna. Pravne sankcije je sicer tudi v primeru neetičnih dejanj mogoče izreči z uporabo - kot pravimo pravniki - generalnih klavzul (splošnih načel), ki se večkrat sklicujejo na uporabo moralnih pravil. Seveda pa se takoj zastavi vprašanje, čigava in kakšne vsebine je ta morala.
Za tržni sistem je odločilna prevlada svobodne gospodarske pobude in zasebne lastnine. Za obstoječ in po mnenju številnih edini učinkovit model kapitalističnega sistema poleg tega tudi odločilen vpliv lastnikov kapitala na primarno delitev ustvarjenega. Številni politiki in ekonomisti se sedaj (vsaj na zunaj) zgražajo nad razmerji, ki so se dogajala že leta pred gospodarsko recesijo in ki so bila očitno v okvirih njihovih moralnih vrednot. Zgražajo se v bistvu nad tistim, kar so ustvarili. Že pred desetletjem je vrednost certifikatov pri sebi akumulirala skupina ljudi, ki se sedaj zgraža nad dohodki nekaterih članov uprav gospodarskih družb. Že desetletje se odvija v začetku po obsegu skromnejše, v zadnjih letih pa vse obsežnejše prevzemanje družb s strani uprav, po enostavnem receptu: za odkup delnic člani uprave najamejo kredit (seveda ne osebno, temveč prek za ta namen posebej ustanovljene kapitalske družbe - svojega osebnega premoženja ne kaže spravljati v nevarnost), odplačevanje kredita zavarujejo s kupljenimi delnicami (ali s klasično zastavo ali sodobnejšimi finančnimi instrumenti), nato pa delijo dobiček tako, da lahko odplačujejo najete kredite. Seveda ima tak sistem tudi dobro posledico, da mora nov lastnik skrbeti za uspešno poslovanje družbe, če želi iz dobička odplačevati kredit. Negativna, včasih celo za gospodarski subjekt usodna posledica takega prevzema pa je, da je dalj časa glavni interes lastnika odplačevanje kredita in ne razvoj gospodarske družbe. Plače delavcev naj bodo po razmišljanjih svečenikov takega sistema pri tem čim manjši strošek! Enako velja tudi za pokojnine in varstvo okolja. Sindikati naj odigrajo svojo vlogo z zavzemanjem za »drobiž« in preživetje delavcev, ki je seveda nujno tudi za preživetje lastnikov kapitala! Oblikovanje takih razmerij se je odvijalo zadnja leta, ko je prišlo tudi v Sloveniji v večji meri kot pred tem na dan prizadevanje čistega finančnega kapitala, da s finančnimi transakcijami, pri nas celo na zunaj jasno povezanimi s političnimi skupinami (ko gledaš »gospodarstvenike«, ki se vsaj na zunaj samozavestno in odločno pojavljajo na ekranih, gledaš najpogosteje bivše politike), obvlada čim večji del trga, gospodarskih subjektov ter s tem dobiček. Katera moralna pravila naj bi sedaj uporabili, da bi sankcionirali škodljiva ravnanja posameznikov in interesnih skupin? Z dosedanjo »moralo« so taka ravnanja v glavnem v skladu. Ali naj na novo ovrednotimo doslej uveljavljeno poslovno moralo?
Naoljeno kolesje takega sistema je zaškripalo, ko se je znižala vrednost delnic, zmanjšalo zavarovanje odplačevanja kreditov in ko so upniki zahtevali nova zavarovanja ali pa celo uveljavili že dana. Odplačevanje kreditov seveda v takih razmerah ni več mogoče v načrtovanem obsegu in v predvideni dinamiki. Izpolnjevanje obveznosti je v takih razmerah mogoče le, če banke privolijo v reprogramiranje kreditov. Preprost človek bi odgovoril, da je nastala idealna priložnost postaviti preveč pogoltne lastnike kapitala na realna tla. Na tako politiko se zaklinjajo tudi nekateri politiki, ki so prej sodelovali pri oblikovanju takega sistema, sedaj pa želijo ugajati potencialnim volivcem. Žal položaj ni tako enostaven. Tudi politiki, ki ta trenutek ostro kritizirajo banke, ki so kredite reprogramirale, to v resnici vedo. Včasih je za banko kot upnico in za gospodarstvo koristneje, da se prenapihnjeni holding ne pusti v stečajni situaciji, ker ima včasih (seveda ne vedno) izvedeni stečaj hujše posledice kot reprogramiranje dolgov, finančna rekonstrukcija gospodarskega subjekta in prisilna poravnava. Seveda pri takem preprečevanju škodljivih posledic nehote (ali hote !) rešuješ tudi »tajkune«. Kljub temu je treba s proučitvijo vsakega primera posebej oceniti, kaj je z narodnogospodarskega vidika najbolje. Enoznačnega odgovora ni! Kolateralna škoda, ki jo pomeni pomoč takim prevzemnikom gospodarskih družb, je včasih žal nujna. Na sploh je pri odločanju o reprogramiranju kreditov in sanacijah gospodarskih subjektov odveč vsako moraliziranje, začinjeno s politično demagogijo ali pa celo z nevoščljivostjo in privoščljivostjo.
Končam lahko z ugotovitvijo: oseka finančne krize in gospodarske recesije ni razkrila (le) čeri gospodarskega kriminala in poslovne nemorale, temveč predvsem vladajoči gospodarski sistem. Potrebna bo razprava o ključnem vprašanju, kdo naj odloča o ustvarjenem, o dobičku. Ali res le kapital s statiranjem države in delojemalcev? Tudi delo je kot storitev v končni konsekvenci lastnina nekoga! Zakaj naj bi bilo delo pri tem vrednotenju podcenjeno? Varstvo okolja pa so nujni stroški vsake dejavnosti, ki se sicer odvija v škodo prihodnjih generacij, pogosto pa že nas samih. Seveda je res, da je taka razprava v majhnem okolju, kot je Slovenija, lahko v razmerah globalizacije boj z mlini na veter. Začeti pa jo je treba in iskati zaveznike tudi v drugih okoljih, kjer je dogajanje podobno in v katerih so vse pogostejša tudi temu razmišljanju podobna mnenja.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.