13. 5. 2009 | Mladina 18 | Politika
Popolna zmešnjava
Dobrodošli v deželi, kjer upokojenec dela, da preživlja brezposelnega otroka, študent, da pomaga brezposelnim staršem, sistem pa vse skupaj le še stimulira
Dr. Valerija Korošec, sociologinja
© Borut Peterlin
Dr. Franc Križanič, minister za finance, je med govorjenjem o varčevalnih ukrepih že vsaj dvakrat omenil možnost odprave »zastonj vrtca za drugega otroka«, državna sekretarka na istem ministrstvu Helena Kamnar pa na enem od omizij tudi možnost odprave univerzalne pravice dijakov, torej »zastonj dijaške malice«.
Morda je tema dvema ukrepoma res mogoče kaj očitati. Ob ukrepu »zastonj vrtca za drugega otroka« so diskriminirani starši otrok, ki otroka ne morejo ali nočejo vpisati v vrtec; diskriminirani so starši otrok, ki so imeli že prestare otroke; ob odpravi pa bi bili dodatno diskriminirani tisti, ki otrok še niso imeli ali so bili ti premladi. Ob ukrepu »zastonj dijaške malice« pa gre predvsem za vprašanje neenakosti dijakov, saj so šole različno dobro poskrbele za izvajanje tega zakona.
A hkrati sta ta dva ukrepa vsaj delno rešila problem »predragih« vrtcev in problem neke vrste diskriminacije dijaške mladine v primerjavi z osnovnošolsko in študentsko populacijo.
Res pa je, da bi bila za rešitev takšnih težav uvedba temeljnega državljanskega dohodka primernejša. Večina otrok že sedaj prejema otroške doklade. Leta 2007 je bilo otrok, starih od 0 do 19 let, 395.649 (SURS). Istega leta je bilo 379.108 upravičencev do otroških doklad. Uvedba temeljnega državljanskega dohodka bi dosedanji sistem poenostavila in pocenila, ne bi pa pomenila bistvene razlike, kar zadeva število upravičencev - popravila bi »nepravičnost izbiranja« med revnimi in bolj revnimi ter pomagala vsem družinam z otroki.
V teh časih moramo imeti neprestano pred očmi, da so otroci vedno prve in največje žrtve družinskih in družbenih kriz. In glede na to, da se v razpravi o temeljnem državljanskem dohodku večkrat omenja možnost postopnega uvajanja tega, bi bil zdaj pravi trenutek za uvajanje temeljnega državljanskega dohodka za otroke in mladostnike. Ali povedano z ekonomskim izrazjem: v teh časih je smiselno najprej vlagati v »najbolj propulzivno panogo«, saj bi imelo to vsaj toliko pozitivnih sinergičnih učinkov kot npr. vlaganje v gradbeništvo; v skrbi za otroke so največji razvojni potenciali in treba je pomagati tistim, ki so pokazali pogum za »razvojne investicije« tudi v teh težkih časih. (Včasih se zdi, da te, če ne govoriš tega »novoreka«, nihče ne razume.)
Sicer pa skoraj ni mogoče verjeti, da naši voditelji mislijo resno, da bi začeli varčevati ravno pri najmlajših. Prej se zdi, da v javnost mečejo kosti za glodanje: upokojeni pa otroci itd. A čisto mogoče je, da mislijo resno. Kajti predlog ima iz zornega kota politike neko logiko: najlaže je vzeti tistim, ki nimajo volilne pravice; gerontokratska miselnost (vladanje starih) pa postaja v tej družbi prav strašljivo dejstvo. Logika vladajočih, da izigravajo eno skupino revežev proti drugi, prav tako. Gre za načelo deli in vladaj. Gre pa tudi za to, da si družba kot celota žaga vejo, na kateri sedi - to je nepojmljivo za zdravo družbo. Ampak za našo družbo in državo nič nenavadnega. Poglejmo primer.
Leta 2008 je bilo v Sloveniji 115.445 študentov. (Samo za občutek: leta 2007 je bilo v starostni skupini od 20 do 24 let 135.638 posameznikov). Lani npr. je izobraževanje po srednji šoli nadaljevalo 60 odstotkov generacije, kar je skoraj trikrat toliko, kot je veljalo za generacijo staršev letošnjih brucev. Po učinkovitosti študija smo na repu EU. Kot eden temeljnih razlogov za neučinkovitost se navaja fiktivni študij študentov, ki jim je samo do statusa, zaradi pridobitve pravice do študentskega dela. Po zatrjevanju študentov je mogoče »redni študij« brez enega samega izpita podaljšati na pet let ... (povzeto po Delu, 29. septembra 2008).
Posledice študentskega dela so za sedanjo ureditev trga dela večkratno negativne. Zaradi študentskega dela študentje študirajo dlje in manj zavzeto. »Fiktivno« vpisovanje pomeni še dodaten pritisk na trg izobraževanja - ta pa je spričo prehoda na »množično proizvodnjo« tako ali tako v težavah. Študentje so kot »rezervna delovna sila« omogočili, da so delodajalci še bolj pritisnili na »redno« zaposlene - z zmanjševanjem pravic in povečanim obsegom dela oziroma z zmanjšanjem »standardov zaposlovanja«. Za zdaj je to najopaznejše v poklicih, kot sta natakar in trgovec. Otroci se na te smeri poklicnega izobraževanja ne vpisujejo. Ko so jih spraševali, zakaj se ne odločijo za poklic trgovca ali natakarja, so rekli, da zato, ker so tam razmere za delo slabe (delovni čas), pa tudi, da lahko to tako ali tako dela vsak. Po tem, kar vidimo okoli sebe, se res zdi, da je tako. Sicer pa je »študentska delovna sila« povsod. Delodajalci so v študentih prepoznali idealnega zaposlenega: je mlad, poln energije, časovno fleksibilen, brez družinskih obveznosti, pripravljen delati tudi več kot osem ur na dan, delovno razmerje se prekine kadarkoli delodajalcu to ustreza in v primerjavi s stalno zaposlenim je cenejši.
Ampak kaj se je zgodilo? Študentje so si sami zažagali vejo, na kateri so sedeli, saj bi zdaj delodajalci imeli samo še take zaposlene. Zakaj bi redno zaposlili npr. diplomiranega komunikologa z majhnim otrokom, če imajo množico študentov, ki lahko delajo namesto njega? Posledica je popolna erozija zaposlitvenih standardov za mlade. Ob tem pa se že pojavlja tudi problem izgorelih tridesetletnikov: po desetletju, v katerem so študirali in delali, doma pa morda skrbeli še za brezposelne starše na antidepresivih, ki so jim z lastnim delovanjem na trgu dela manjšali možnosti za delo, in potem še po letih začasnih zaposlitev so pri tridesetih preutrujeni, da bi razmišljali o samostojnem življenju, kaj šele o ustvarjanju družine.
Hkrati imamo pritisk na zaposlene, ki ga pomenijo upokojenci; leta 2008 je bilo 227.764 upokojencev, mlajših od 65 let, in 326.848 upokojencev, starejših od 65 let. Veliko jih dela honorarno, pogodbeno ali kar na črno. Tudi oni so bolj zaželena delovna sila kot redno zaposleni. Manj zapletov. Tudi oni so bolj »fleksibilni« kot redno zaposleni. V naši družbi ni nič nenavadnega, če upokojeni oče »honorarno« dela po osem ur, doma pa žalostno gleda brezposelnega sina, ki se tolaži z alkoholom. In kaj naj stori oče? Konec koncev mora brezposelnega sina tudi preživljati; in če on ne bo delal, zato sin še ne bo dobil službe - jo bo pa dobil kak drug upokojenec ali študent.
Ali je kateri od teh posameznikov kriv? Ne. Gre za sistemsko anomalijo, ki se vleče že tako dolgo, da je popolnoma deformirala trg dela v Sloveniji.
Zato je potrebna sistemska sprememba. Takšna sistemska sprememba bi bila uvedba državljanskega dohodka v višini minimalnih eksistencialnih potreb. Brez dvoma bi državljanski dohodek zmanjšal anomalije na trgu dela (začasna delovna razmerja, študentsko delo, delo na črno, nespoštovanje delovnopravne zakonodaje), prav tako pa bi (sinergično) pozitivno vplival tudi na druge družbene podsisteme, kot je npr. izobraževalni sistem. Obdavčitev študentskega dela ni rešitev. Potreben je kompleksnejši pogled na problem - ki pa presenetljivo vodi k enostavni rešitvi, vodi k uvedbi temeljnega državljanskega dohodka.
Temeljni državljanski dohodek bi študentom omogočil, da bi najprej študirali in se potem zaposlili. Temeljni državljanski dohodek bi končno vzpostavil »enakopraven sistem« za iskalce zaposlitve, ki niso študentje ali upokojenci. Če bi postopno uvajali temeljni državljanski dohodek, bi morala biti uvedba za študente in brezposelne na drugem mestu (nujna je sočasna uvedba za ti dve družbeni podskupini). Sledila bi uvedba temeljnega državljanskega dohodka za zaposlene.
Nazadnje bi bilo smiselno v ta novi sistem socialne varnosti vključiti tudi upokojence. Temeljni državljanski dohodek bi upokojencu odvzel skrb za preživljanje brezposelnega otroka. Temeljni državljanski dohodek bi tudi preprečil, da bi upokojenci postali »vzdrževalci«, včasih pa celo trpinčene žrtve svojih brezposelnih in eksistenčno ogroženih otrok. Se bodo pa morali upokojenci odločiti, ali želijo sodelovati pri oblikovanju novega medgeneracijskega dogovora ali ne.
Nobenega dvoma ni, da temeljni državljanski dohodek pomaga vsem družbenim podskupinam: otrokom, dijakom, študentom, (ne)zaposlenim, delodajalcem, upokojencem, pa tudi državi in družbi kot celoti - in to brez izigravanja ene skupine proti drugi. S temeljnim državljanskim dohodkom bomo na boljšem čisto vsi. Ideja državljanskega dohodka v temeljih spreminja sistem družbene moči in družbenih odnosov. Posledice uvedbe državljanskega dohodka je mogoče primerjati s posledicami uvedbe družbene lastnine ali ponovne uvedbe zasebne lastnine. Ampak v tem primeru ne gre za dilemo komunizem ali kapitalizem, to je dilema industrijske družbe in moderne dobe. Temeljni državljanski dohodek to dilemo presega, temeljni državljanski dohodek nas vodi v postmoderno dobo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.