13. 5. 2009 | Mladina 18 | Politika
Kaj smo sploh praznovali 1. maja?
Vedno znova, ko uporabim izraz “delodajalci” ali “delojemalci”, moram razmisliti, kdo je kdo v tem paru
Dr. Igor Pribac, docent za socialno filozofijo in filozofijo zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani
© Miha Fras
Zalotil sem se, da si moram vedno znova, ko uporabim izraz »delodajalci« ali »delojemalci«, vzeti hip za razmislek, kdo je kdo v tem paru. Zadeva je postala tako moteča, da sem se vprašal, zakaj se mi to dogaja. Prišel sem tudi do odgovora: zato ker se beseda ne lepi na stvar.
Če sledimo logiki besed, se zdi vse kristalno jasno: eni delo dajejo, drugi ga jemljejo. Ker ni mogoče dajati tega, česar nimaš, imajo delodajalci - če verjamemo, da je beseda »delodajalci« umna tvorba - delo, ki ga »dajejo«, že preden ga dajejo. Kar dobijo od delavcev, torej gotovo ni delo. Tega jemljejo. Ali delavci sploh kaj dajejo? Zakaj jih plačujejo?
Ta vprašanja se morda zdijo plod prenapetega spekulativnega duha, ki se ubada s samoumevnostmi in ne zna živeti z ustaljenimi jezikovnimi rabami. Res je namreč, da ustrezna parna izraza nikakor nista slovenska posebnost in ju najdemo tudi v drugih evropskih jezikih. Smo torej v varnem objemu ustaljene evropske jezikovne prakse in kaže, da je za večino, ki se nikoli ne zmoti pri rabi teh dveh besed in si ne postavlja teh vprašanj, to zadosten argument, da nad tem zamahne z roko. Jasno naj bi bilo, da ko v tej zvezi govorimo o delu, mislimo na zaposlitev oziroma službo. Toda delo kot zaposlitev ali služba je v SSKJ šele šesti (!) opis gesla »delo«, ne njegov prvi. Si to zamenjavo prvega pomena izraza »delo« za šestega lahko privoščimo brez škode za samo razumevanje dela in ohranitev dela kot ene najpomembnejših družbenih vrednot, ki jo slavimo z državnim praznikom? Sam sem prepričan, da ne. Če slavimo delo in delo razumemo kot zaposlitev, v resnici slavimo delodajalce, tiste, ki delo domnevno imajo in so zaslužni, da ga bodo nekateri drugi dobili. Z drugimi besedami: 1. maj, praznik dela, bi po tej logiki slavil lastnike kapitala, ne delavce.
Če hočemo stvari priti do dna, moramo odgovoriti na vprašanje, kaj sploh je delo. V ta namen bo zadostoval že prvi opis, ki ga za geslo »delo« daje SSKJ. Opis se ujema s tradicijo, ki od Aristotela prek Marxa sega v naš čas in ne pozna resnih ugovorov. Delo je »zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin« ali, drugače, je delovanje, ki je usmerjeno v dosego nekega cilja. Če še bolj poenostavimo, lahko rečemo, da delo obsega dva elementa: delovanje in cilj (idejo izdelka). Če naj bi torej delodajalci zaslužili status, ki jim ga daje to poimenovanje, bi morali imeti oboje, idejo izdelka in izdelovanje tega, že na voljo. Na dlani je, da vsaj slednjega nikakor nimajo in prav zato najemajo delavce. Brez njihovih prizadevanj in naporov izdelka ne bi bilo. Že ta ugotovitev pojmovni par »delodajalci in delojemalci« razglasi za neumnost.
Toda to še ni končna bilanca. Ogledati si moramo še, kako je z vizijo izdelka oziroma s ciljem proizvodnega procesa. Je vsaj ta v izključni domeni delodajalcev? Ne. Če delodajalca razumemo, kakor bi ga navsezadnje morali razumeti, namreč kot lastnika kapitala, je edini cilj, ki mu ga lahko pripišemo, ustvarjanje dobička. Ta cilj pa še zdaleč ni enak ideji cilja nekega proizvodnega procesa. Cilj ustvariti dobiček sam na sebi ne ponuja odgovora na vprašanje, kako ga doseči. Prav mogoče je, da odgovore na ta vprašanja poda najeta oseba, ki je, idealnotipsko, nekakšen prvotni delojemalec, začetek dolge hierarhične verige drugih delojemalcev. Med njimi posebej pomembno mesto zavzemajo menedžerji in drugi kreativci, saj ni dvoma, da pomembno določajo konkretne cilje bodoče proizvodne dejavnosti. Ta skupina priča o tem, da tudi načrtovanje ni v izključni domeni delodajalcev.
Ugovori tistih, ki se opirajo na miselne okvire ustaljene jezikovne rabe in v tej skupini vidijo delodajalce, so v osnovi zgrešeni. Res pa je, da sta v njihovi zmoti dve zrni resnice. Res je, da jih poseben status menedžerjev, zaščiten z individualnimi pogodbami, pogosto zbližuje z interesi lastnikov kapitala in da jih temu ustrezno tudi dojemamo. Drugo zrno resnice v tem dojetju je, da ta skupina dejansko neprimerno bolj vpliva na cilje proizvodnje kot drugi delojemalci.
Toda to, da so načrtovalci delovnega procesa, jim ne odvzame statusa delavcev, nasprotno: so (le) vodilni delavci. Med njimi in drugimi delavci je ločnica le v večji ali manjši upravljavski razsežnosti njihovega dela, ki pa tu ni odločilna. Poleg tega je arbitrarna. Kam, na primer, uvrstiti srednji menedžment? In ali zaposleni na nižjih delovnih mestih res samo robotsko izvršujejo delovne naloge, ne da bi pri tem pokazali trohico ustvarjalnosti? Razglašanje uprave podjetij za delodajalca ima smisel le, če po eni strani v pojmu dela absolutiziramo njegov načrtovalski element in povsem zanemarimo materialno realizacijo, po drugi pa nižjim zaposlenim odvzamemo vsako ustvarjalnost. Takšna ostra delitev na ustvarjalce in poustvarjalce v delovnem procesu odseva hierarhične sheme klasične industrijske organizacije, ki ni znala produktivno zajeti vseh delovnih zmožnosti zaposlenih in v kateri je bila ustvarjalnost zaposlenih na nižjih delovnih mestih celo nezaželena. Današnja realnost najbolj propulzivnih delovnih okolij ni več takšna in to ne more biti, če si želimo delovnih mest z visoko dodano vrednostjo.
Dozdeva se mi, da se bodo moje težave z »delodajalci in delojemalci« nadaljevale.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.