Jure Erznožnik

 |  Mladina 18  |  Svet

Sarkozyjevi dve leti

Predsednika naj bi podpirala le še četrtina državljanov. Nekateri nestrinjanje izražajo z državljansko nepokorščino, analitiki pa se ukvarjajo z vprašanjem, kdo bi ga utegnil naslediti.

Te dni minevata dve leti, odkar so Francozi s 53 odstotki proti 47 odstotkom, kolikor jih je v drugem krogu predsedniških volitev zbrala nekdanja Mitterrandova stažistka, socialistka Ségolène Royal, za pet let izvolili Nicolasa Sarközyja de Nagy-Bócsa, notranjega ministra dotedanje desničarske vlade Dominiqua de Villepina in oportunista, ki se je v karieri znotraj desnice udinjal že skoraj vsem pomembnejšim figuram političnega in gospodarskega sveta. Ljudje v svobodnih poklicih, levica, priseljenci in srednji sloj nasploh so se njegove izvolitve bali, saj si je nacionalistično retoriko neredko sposojal tudi z vrta nestrpnega skrajnega desničarja Le Pena in napovedoval, da bo vnesel znatne spremembe v do tedaj nedotakljivi 35-urni delavnik ter »opravil« z nezakonitimi priseljenci; Francijo naj bi vrnil na »pravo pot«. Kot da bi jo bil njegov predhodnik, sicer član iste svetovnonazorske družine Jacques Chirac, v dvanajstih letih predsedovanja povsem zavozil! Kandidat Sarkozy je obljubljal tako imenovano »novo politiko«, konec večnih delitev na levico in desnico, pa tudi korenite spremembe davčne in delavske zakonodaje, racionalizacijo državne administracije, zdravstvene reforme, več skrbi za starejše in še in še. Sprva je bilo videti, da skuša volk zlesti v ovčji kožuh, za hip se je celo zdelo, levica tega sicer ni nikoli verjela, da bi utegnil postati najbolj socialno naravnan desničarski predsednik Pete republike. Takoj po prevzemu pooblastil pa je s svojim odnosom in z javnim nastopanjem potrdil napovedi kritikov, da bo uvedel popolno egokracijo, da bo z institucijami Republike ravnal kot svinja z mehom in da bo opozicijo povsem odrinil od sodelovanja pri sprejemanju zakonodaje. Danes vemo, da président prav po putinovsko ljubi oblast, v vladi marionetnega premiera Françoisa Fillona ministre namreč nastavlja, kakor se mu zljubi. Reže tudi tiste, ki jih je še nedavno koval v zvezde - pravosodno ministrico Rachido Dati, denimo, ki se je skuša elegantno znebiti tako, da jo kandidira za poslanko v evropskem parlamentu. Veliko več, kot je bilo znanega pri predhodnikih, vemo tudi o zasebnem življenju predsednika in članov njegove družine; o prijateljevanju s številnimi bogataši, vplivneži in prostozidarji, o nedavni sinovi poroki z 20-letno dedinjo imperija verige trgovin z gospodinjskimi aparati Jessico Sebaoun-Darty ter o številnih kočljivih poznanstvih in povezavah. Ni pa znano, s čim je mali mož, ki ga, računa-joč na benevolentnost reporterjev, ni sram stopiti na prste ali na banalen rekvizit, da bi bil na fotografijah videti višji, omrežil svoje presenetljivo čedne in zanimive žene, ki so si povrhu še prav strašljivo podobne - prvo, Marie-Dominique Culioli, s katero naj bi bil stopil pred oltar izključno zaradi političnih apetitov; drugo, Cécilio Ciganer-Albeniz, ki jo je pravzaprav speljal družinskemu prijatelju; in tretjo, ki naj bi nekdanjim ljubimcem iz sveta estrade in politike ter italijanskim rojakom hotela dokazati, da lahko, če hoče, postane tudi prva dama Francije.
In čeprav je Carla Bruni ob poroki zatrjevala, da novega albuma med predsedniškim mandatom svojega moža ne bo izdala, je to kmalu storila in - prelomila obljubo. To pa v Elizeju - v časih, ko se vanj in iz njega skoraj vsak teden selijo suverenovi sinovi, njihove polsestre, tete, pa še matere, očetje in sestre vsakokratnih žena - sploh ni nič nenavadnega. Francozi so bili vajeni diskretne drže predsednikov Mitterranda, Giscard d''Estainga ali Chiraca, ki se v večernih poročilih skoraj niso pojavljali, Sarkozy pa je v dveh letih v domove rojakov zlezel skozi vrata in pod njimi, pa tudi skozi okna, line, dimnike in pisemske reže na vratih. Zdaj se zdi, da bodo v času gospodarske krize in poslabšanja socialnega položaja v zameno za takšno uzurpacijo zahtevali bodisi izpolnitev obljub ali pa njegovo kožo. Zadnje javnomnenjske raziskave inštituta TNS Sofres so neusmiljene: kar dve tretjini vprašanih naj bi bili ra-zočarani nad njegovim načinom vodenja države.
Maj 2009?
Francozi niso narod, s katerim bi se dalo pometati. To so v preteklosti izkusili številni voditelji. Spomnimo se socialističnega premiera Pierra Beregovoya, ki je leta 1992 poskušal uvesti kazenske točke v vozniških dovoljenjih, a so se mu po robu postavili avtoprevozniki; zasedli so ceste in vso državo štirinajst dni držali v šahu. Premier je svoje nazadnje sicer dosegel, a za ponovno vzpostavitev oskrbe mest in vasi s hrano in z življenjskimi potrebščinami je moral uporabiti vojaške tanke. Na naslednjih volitvah so socialisti pogoreli, predsednik Mitterrand se je znašel v kohabitaciji z desnico, trmasti nekdanji premier pa se je maja 1993, sicer domnevno iz drugih razlogov, ustrelil. Tudi premier De Villepin je konec leta 2005 doživel socialne nemire, kakršnih večina evropskih držav ni doživela že od leta 1968 - ali pa sploh še nikoli. Zažiganje avtomobilov, napadanje pripadnikov varnostnih sil ter razbijanje izložb trgovin je trajalo tri tedne, po vsej državi je bilo uničenih 10 tisoč avtomobilov, materialna škoda je presegla vrednost 200 milijonov evrov. Zaradi bojazni pred ponovitvijo izgredov je moral predsednik vlade leta 2006 na poziv predsednika Chiraca umakniti predlog zakona o prvi zaposlitvi, ki je med študenti sprožil vsesplošno negodovanje. Pomenljivo je, da zdaj prav de Villepin Sarkozyja opozarja na možnost obsežnih delavskih vstaj.
Večini vlad se torej ni treba bati tako skrajnih odzivov, francoski politiki pa morajo z njimi računati; predlagatelji zakonov se zavedajo, da bodo morali, če bo odpor prizadete skupine državljanov prehud, besedilo umakniti za ceno izbruha vsesplošne anarhije. Francozi ne gredo na referendum, če se s kakšnim predlogom ne strinjajo. Namesto tega na ulicah zastonj, a učinkovito soustvarjajo družbeno ureditev. V njihovi kulturi nasilni demonstrant, če ga je v nasilništvo »prisilila« država, v očeh rojakov ni kriv, kriva je država in mora za to nositi vso odgovornost, njeno sodstvo pa mora demonstranta oprati vsake krivde. Postaviti barikade in se upirati z vsemi sredstvi je legitimno in samoumevno, za preprečitev uveljavitve zakona so protestniki pripravljeni tvegati vdihe solzivca, posnetke policijskih kamer in, navsezadnje, sodni pregon. A tudi sodstvu ni vseeno za pritisk javnosti, saj bi prav »nepravična« obsodba lahko povzročila še hujše nemire. Republiko, res publico, torej de facto soupravlja ljudstvo; samovoljnemu predsedniku, ki mu številni evropski kolegi priznavajo domiselno lotevanje reševanja krize, doma skoraj vsak dan grozijo z giljotino. Prav te dni so zaradi napovedanih reform tik pod vreliščem univerze (oboji, študentje in učitelji), zdravstvo, predvsem javne bolnišnice, Sarkozyju je na ulice uspelo prignati celo 60-letne raziskovalce svetovnega slovesa, ki še nikoli v življenju niso protestirali. Na drugi strani mu pesti enkrat kažejo delavci gumarskega giganta Continental, takoj nato ga k odgovornosti pozovejo velike ladjarske družbe, češ da ne morejo izpluti, ker so lokalni ribiči z barkačami zaprli pristanišče, tretjič ga iz pregretih pisarn preklinjajo obupani člani uprav, ki so jih delavci v tovarnah vzeli za talce in jih tudi več dni ne spustijo domov. Zaradi obljub, ki jih niso mogli izpolniti, zaposleni zdaj zahtevajo njihovo osebno odgovornost. Tudi Sarkozy je pred volitvami napovedoval znatno povečanje kupne moči in izboljšanje vrednotenja dela. Prihajajoče recesije sicer ni mogel predvideti, a delavci, ki jih je še v začetku leta opogumljal, zdaj ne morejo sprejeti tega, da so se, namesto z večjim zaslužkom v denarnicah, znašli na cesti.

Nepokorščina po francosko

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.