13. 5. 2009 | Mladina 18
Študent naj bo!
40 let Radia Študent, prvega evropskega neodvisnega radia, skozi oči nekdanjih in zdajšnjih sodelavk in sodelavcev
2009: Generacija RŠ danes
© RADIO ŠT
Povedano najpreprosteje je Radio Študent otrok študentskih nemirov, ki so leta 1968 zajeli tako rekoč vso Evropo in na obeh straneh t. i. železne zavese povezali mlade v obsojanju in jasnem zavračanju takšne in drugačne družbene uniformiranosti. Na demonstracijah, ki so zajele tudi Ljubljano, so študentje opozarjali na to, da jugoslovanski socialistični režim ne prakticira niti svojih lastnih deklaracij, in protestirali proti slabšanju svojega socialnega položaja. To se je kazalo v krčenju možnosti za pridobitev štipendije ali prostora v študentskem naselju, kar je vse bolj ogrožalo predvsem socialno šibkejše sloje prebivalstva pri pošiljanju otrok na fakultete. Epicenter slovenskega upora je bila Filozofska fakulteta v Ljubljani. Na njej se je pokazala odločenost za razširjanje zunajparlamentarne opozicije, t. i. nove levice. In prav zaradi tega ljubezenskega razmerja med družbeno kritiko in zahtevo po novih oblikah študentskega organiziranja je 9. maja 1969 na svet prijokal Radio Študent.
Luka Škoberne je bil eden izmed glavnih pobudnikov ustanovitve Radia Študent in njegov prvi odgovorni urednik v letih 1969-70. Danes se spominja: »Oktobra 1968 smo imeli predstavniki univerzitetne študentske organizacije (ŠOU) skupaj z dekanom Filozofske fakultete in nekaterimi rektorji sestanek na temo, zakaj je prišlo do študentskih protestov. Dosegli smo konsenz glede obsodbe kakršnega koli političnega vmešavanja v avtonomnost univerze, hkrati pa smo se strinjali, da je splošna informiranost študentov zelo slaba. Tako je nastala pobuda, da se ustanovi študentski medij, konkretno radio. Najprej je bilo mišljeno, da bo to zgolj nekakšna razglasna postaja v Rožni dolini, toda mi smo hoteli imeti pravi radio. Imeli smo svoje ideje in poglede na svet in z njimi smo hoteli iti v eter.«
Tako je četica navdušencev z vizijo potrkala na vrata predsednika ŠOU Jožeta Šlandra. »K meni so prišli po podporo in v bistvu ni bilo potrebnega veliko lobiranja. Vsi smo vedeli, da je to treba izpeljati,« pripoveduje Šlander. »Takrat je pod vodstvom Ljuba Dobrečeviča deloval študentski radioamaterski krožek, ki je izdelal oddajnik. Nato smo v kleti osmega bloka v študentskem naselju v Rožni dolini uredili studio, nakupili opremo, nekaj nam je je donirala tudi RTV, ki je nazadnje opravila še meritve oddajnika, in po prejetju soglasja za oddajanje smo začeli pripravljati program.« Kot pravi uradna zgodovina Radia Študent, objavljena na spletni strani, »je bila univerzitetna partija prepričana, da bo z ustanovitvijo radijskega medija, ki bo študentsko populacijo ''hitro in objektivno'' informiral o vseh za študente aktualnih dogodkih in problemih, umirila vrenje med študenti ljubljanske univerze konec šestdesetih let. Zgodilo se je ravno nasprotno.« Šlander, ki je postal prvi direktor Radia Študent (1969-70), dodaja: »Veliko študentov je bilo takrat zelo aktivnih v politiki, kulturi in glasbi in številni izmed njih so potem prek avdicij prišli na RŠ. Fleksibilnost je omogočala, da so se študentje menjavali, s čimer je bil zagotovljen dotok vedno novih, svežih idej.«
Matjaž Hanžek je v začetku sedemdesetih let vodil redakcijo za kulturo. Pri njem so brali poezijo Barbara Levstik, Ivo Ban, Marko Okorn itd. Številni danes uveljavljeni kritiki so prišli z Radia Študent. »RŠ je bil prostor, kjer so se stikale in uveljavljale nove umetniške in druge kulturne dejavnosti,« opisuje Hanžek. »Ljudje so vnašali nove ideje v slovensko kulturno politiko, to je bilo zelo inovativno obdobje. Vse skupaj je temeljilo na entuziazmu in malodane volonterstvu, na neki način smo dejansko živeli z radiom.« Poleg drugih so takrat teoretična in družbenokritična razmišljanja v eter pošiljali tudi Rastko Močnik, Rado Riha in Slavoj Žižek. Občasni spodrsljaji so bili pravzaprav nujnost. Na začetku je Radio Študent oddajal zgolj tri ure na dan in tako se je enkrat pripetilo, »da je tehnik pozabil izklopiti oddajnik. Mi smo ostali v studiu, pili in, da rečem, šimfali čez oblast, dokler nas niso poklicali s policije in nam naročili, naj že enkrat izklopimo oddajnik, če že ne znamo nehati govoriti,« z nasmehom pripoveduje Hanžek.
Darko Štrajn je bil v tistih letih predsednik študentske klubovske organizacije Škuc, ki je imela prostore v istem bloku kot Radio Študent, za katerega je začel sam delati leta 1972. »Prvi pravi razcvet je radio doživel leta 1971 ob zasedbi Filozofske fakultete. Povezal se je s študenti in postal glasnik njihovih zahtev,« pripoveduje Štrajn. »Novinarji RŠ so odhajali na FF z ogromnimi prenosnimi magnetofoni in se nato takoj vračali na radio, da bi posnetke čim prej spravili v eter. Drugi mediji so dogajanje na FF skorajda prezrli, mislim, da je nacionalna televizija posnela zgolj dve ali tri minute.« Kako to, da je partija dovolila Radiu Študent poročanje o teh stvareh? »Bistvo radia je bilo v tem, da smo govorili jezik, ki je bil režimu nerazumljiv. Manipulirali smo z nesporazumom. Oni so nas vprašali: ''Pa kaj vi hočete?'' In mi smo jim odgovorili: ''Mi nič nočemo.'' Je pa tudi res, da smo se jasno opredelili do tega, da se nočemo vključevati v vladajoči politični kontekst. Zanimala nas je svoboda ljudi, ne pa neki ustavni amandmaji, ki so se takrat sprejemali. In ker nas partijski aparat ni razumel, nam je zgolj od časa do časa namenil nekaj malega odobravanja, češ ''saj vemo, da ste mladi''.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.