28. 5. 2009 | Mladina 21 | Kultura
Imam jih!
Imam rešitev, kako se ubraniti pred spemom. Ne boste verjeli: s Svetim pismom
Umberto Eco, pisatelj in filozof, avtor uspešnic Baudolino, Ime rože, Foucaultovo nihalo in drugih
© Borut Krajnc
Berem časopisne članke o nedavni raziskavi, ki jo je naročila družba za internetno varnost McAfee. Raziskava ugotavlja, da neželena pošta, torej nenaročena sporočila, porabi neverjetno veliko energije. Eno samo sporočilo pomeni 0,3 grama ogljikovega dioksida v ozračju, to pa ustreza avtomobilskemu izpustu na prevoženi meter. Zaradi vse neželene pošte, ki kroži po spletu, se porabi 33 milijard kilovatnih ur energije na leto, to ustreza porabi 3,1 milijona avtov oziroma 2,4 milijona domovanj, pri tem pa se sprosti 17 milijonov ton toplogrednih plinov. Druge tehnične podrobnosti bom izpustil in se omejil na ugotovitev, da neželena pošta ni le nadloga in iztiskanje podatkov iz ljudi, temveč tudi škodi zdravju.
Kot kaže, na svetu ni pristojnega organa, ki bi mu uspelo omejiti neželeno pošto, in celo filtri, s katerimi zmanjšamo število sporočil v poštnem nabiralniku, so uporabni le deloma, saj se mnoga nenaročena sporočila vseeno prebijejo skoznje. Včasih pa se mi zdi, da gre največ energije v nič, ko ročno odpiram in brišem neželena sporočila.
Takšne stvari me jezijo in začel sem premišljevati, kako bi se ubranil pred nadlogo. Ker ni boljše rešitve, je edina možnost maščevanje. Tako se mi je porodila zamisel. (Opozorilo: pričakujem na stotine pisem strokovnjakov, ki bodo pojasnjevali, da je moj načrt neuresničljiv ali škodljiv, vendar se morajo zavedati, da bom ta pisma zavrgel kot neželena, saj je vse, kar bi rad dosegel, malce provokacije.)
Neželena pošta se deli na poslovno nadlogo, kot so spletne ponudbe za nakup, in amatersko. Industrijski nadlegovalci lahko protest ignorirajo ali nevtralizirajo na več načinov, pri amaterjih pa to ni zelo verjetno: ti vas v sumljivo polomljeni angleščini recimo obveščajo, da ste dobili gotovinsko nagrado in vas prosijo za številko tekočega računa, ali pa pišejo, da so podedovali dih jemajoče zneske, ki pa jih iz tega ali onega razloga ne morejo dvigniti iz banke - za pomoč pri tem ponujajo pol denarja, vendar seveda šele, ko jim pošljete nekaj gotovine za jamstvo.
Nekateri amaterji nimajo širokopasovne povezave. Če ste že kdaj prejeli celo knjigo z recimo 600 stranmi, z barvnimi fotografijami vred, pri tem pa imeli počasno povezavo kje v kaki gorski koči, veste, da je bil vaš računalnik s sprejemanjem zaposlen približno uro.
Po pošiljateljih neželene pošte bi torej lahko udarili tako, da bi jim kot priponko poslali Sveto pismo. Izvod, ki ga lahko posnamete na računalnik, najdete s preprostim iskanjem z brskalnikom, če v iskalno polje vnesete »download bible«. Sam sem našel različico s 1126 stranmi, ki tehta 11 MB - to za širokopasovno povezavo ni težava, kdor pa ima klicno povezavo, bo na sprejem pošte čakal kar nekaj časa. Vzemite si nekaj sekund in vstavite dvojne razmike med vrsticami ter pisavo povečajte na 20 pik. Dokument bo narasel na 6556 strani - kar je več kot 14 MB. To je pravi zalogaj. Pri širokopasovni povezavi za odpošiljanje takega paketa potrebujete nekaj klikov, prejemnik brez nje pa bo v zagati. Če bo podobno naredilo nekaj sto drugih uporabnikov, bo nesrečnik tako rekoč onesposobljen.
Vem, da bom s takšnim početjem pripomogel k onesnaževanju. A če bi z njim takšne pošiljatelje prepričali, da bi odnehali, bi bila navsezadnje poraba energije manjša, kljub začasnemu povečanju. Še več, pereat mundus: naj se zgodi pravica, četudi propade svet. Užitek ob maščevanju prevlada nad takšnimi malenkostnimi preračunavanji.
Z malo domišljije bi bil uspeh še večji. Različici Aristotelove Retorike in Poetike iz leta 1551 v formatu pdf naneseta več kot 37 MB, približno tolikšna je tudi dvojezična izdaja Summe Theologice Tomaža Akvinskega. Anatomija melanholije Roberta Burtona je »težka« okoli 32 MB, Skrivnosti Pariza Eugena Sueja v francoskem izvirniku pa so kar sedemkrat obsežnejše od Svetega pisma, saj dosežejo 77 MB. Če imate dober računalnik, lahko vse naštete knjige prilepite v eno pismo.
Skratka, celo industrijski onesnaževalec bi ob prejetju nekaj tisoč izvodov Svetega pisma ali Skrivnosti Pariza začel razmišljati, kaj pravzaprav počne. Naj omenim še, da sem Sveto pismo poslal na svoj naslov, ker sem želel preveriti, kako dolgo traja sprejemanje. Nisem ga našel v nabiralniku in ugotovil sem, da ga je moj filter vrgel v koš. A mislim, da je čas sprejemanja tudi v tem primeru enak, zato bi prejemnik vse-eno imel težave.
© (2009) The New York Times (The New York Times Syndicate)
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.