6. 8. 2009 | Mladina 31
Zakaj Sarah Palin uteleša kapitalizem?
Kapitalizem je sposoben preživeti to krizo, toda svet ni sposoben preživeti še ene vrnitve kapitalizma
Naomi Klein je vodilna svetovna politična analitičarka, kolumnistka časnikov Nation in Guardian, avtorica uspešnic Doktrina šoka in No logo. Njene kolumne v Mladini berete od januarja 2009.
Živimo v nemirnih časih, ko se nam majejo tla pod nogami in je vse mogoče. Tisto, za kar si pred letom dni nismo mogli niti predstavljati, da bi lahko izrekli ali upali, je danes mogoče. V takem času je ključno, da smo si čim bolj na jasnem, česa si želimo, saj se nam želje lahko uresničijo.
Torej gre za pomembne stvari.
Zadnje čase pogosto govorim o pomoči. O njej je treba veliko govoriti, saj gre za neprekinjen rop in največjo tatvino v monetarni zgodovini. A danes sem se odločila za drugačen ton: kaj pa, če bo pomoč dejansko učinkovita, kaj pa, če bomo rešili finančni sektor in se bo gospodarstvo vrnilo na pot, po kateri je hodilo pred krizo? Je to tisto, česar si želimo? In kakšen bo potem ta svet?
Odgovor se glasi, da bo ta svet podoben Sari Palin. Pozorno me poslušajte, ker se ne šalim. Mislim, da se nismo dovolj poglobili v to, kaj pomeni pojavitev Palinove. Pomislite: Sarah Palin je na svetovno prizorišče bučno stopila kot podpredsedniška kandidatka na McCainovem zborovanju 29. avgusta lani. Natančno štirinajst dni pozneje, 14. septembra, se je zlomila družba Lehman Brothers in to je sprožilo svetovno finančno krizo.
V nekem smislu je bila Palinova zadnji nedvoumni odraz znanega kapitalizma, preden je šlo vse rakom žvižgat. To je bilo zelo koristno, saj nam je na zanjo značilen, preprost, domač način pokazala, v katero smer se je razvijalo ameriško gospodarstvo, preden so se razmere zaostrile.
Palinova nam je s tem bežnim vpogledom v prihodnost, ki smo ji za las ušli, ponudila priložnost, da si postavimo ključno vprašanje: si tega res želimo? Želimo ohraniti sistem, ki smo ga imeli pred krizo, in ga vrniti v stanje, v kakršnem je bil septembra lani? Ali pa bi to krizo in volilni izid, ki je jasno pokazal željo ljudi po občutnih spremembah, raje izrabili za korenito preobrazbo sistema? O tem, kakšen naj bi bil odgovor, moramo biti trdno prepričani, saj že od 30. letih prejšnjega stoletja nismo imeli takšnih razmer, razmer, v katerih bi bila huda kriza tako močno povezana z nedvoumnim naprednim demokratičnim pooblastilom za spremembe. Če priložnosti ne bomo izkoristili, bo za vedno izgubljena.
Kaj nam je torej hotela sporočiti Sarah Palin o znanem, ustaljenem kapitalizmu, preden jo je grobo prekinila kriza?
Najprej se spomnimo, da je ameriška javnost pred njenim prihodom končno dojela resnost podnebne krize in se zavedla tega, da naša gospodarska dejavnost hudo škodi planetu, zaradi česar bi bile nujne takojšnje korenite spremembe. Dejansko smo se pogovarjali o tem: severni medvedi so bili na naslovnici revije Newsweek.
Nato je prišla Sarah Palin. Bistvo njenega sporočila je bilo: okoljevarstveniki, liberalci, dobronamerneži, vsi se motijo. Ničesar vam ni treba spremeniti. O ničemer vam ni treba premisliti. Še naprej se vozite s požrešnim avtom, še naprej kupujte v Wal-Martu in si privoščite vse, česar si želite. Razlog za to je čarobni kraj, imenovan Aljaska. Pojdite tja gor in vzemite, kar hočete.
»Američani,« je rekla na državni republikanski konvenciji, »načrpati moramo več svoje nafte in plina. Verjemite punci, ki pozna Aljasko, obojega imamo dovolj!«
Množica na konvenciji se je odzvala s skandiranjem: »Črpaj, punči, črpaj!«
Ko sem gledala ta prizor po televiziji, čudno, srhljivo mešanico spolnosti, nafte in hujskaštva, sem pomislila: »Uf, republikanska konvencija se je sprevrgla v shod krvosesov našega planeta.« Dobesedno.
Besede Sare Palin so pravzaprav sestavni del DNK kapitalizma: gre za prepričanje, da na svetu ni omejitev. Zatrdila je, da ni posledic in resničnega pomanjkanja. Vedno bo kje novo ozemlje, nova Aljaska, nov balon. Pojdite in jih odkrijte. Jutri ne bo nikoli prišel.
To je najbolj tolažilna in nevarna laž, kar jih je: laž, da je na našem končnem planetu možna neskončna, stalna rast. Ne smemo pozabiti, da je bilo to sporočilo tistih štirinajst dni, preden se je Lehman zlomil, zelo priljubljeno. Kljub Bushevi zloglasnosti sta Palinova in McCain nadaljevala. Če ne bi bilo finančne krize in Obame, ki je začel tkati vezi z delavskim razredom, tako da je postavil na zatožno klop gospodarstvo brez pravil, bi jima bilo morda celo uspelo.
Predsednik pravi, da hoče gledati naprej, ne nazaj. A če se hočemo soočiti z lažjo o stalni rasti in brezmejnem obilju, ki tiči v jedru ekološke in finančne krize, se moramo ozreti nazaj. Daleč nazaj, ne le na osem Bushevih in Cheneyjevih let, spomniti se moramo nastanka te države in pojma države priseljencev.
Sodobni kapitalizem se je rodil s tako imenovanim odkritjem Amerike. Prav plenjenje obilnih naravnih bogastev obeh Amerik je zagotovilo dodatni kapital, da se je lahko začela industrijska revolucija. Prvi raziskovalci so na novo odkrito celino imenovali novi Jeruzalem, deželo neskončnega obilja, ki samo čaka, da ga vzamemo, in toliko ga je, da ga nikoli ne bo zmanjkalo. Ta mit je naša svetopisemska zgodba - o poplavah in novem začetku, o napadih in rešitvah - in hkrati jedro ameriških sanj o nenehnem vnovičnem rojstvu. Ta mit nam govori, da nam ni treba živeti s preteklostjo in posledicami svojih dejanj. Vedno lahko pobegnemo in začnemo znova.
Takšne zgodbe so bile seveda vedno nevarne za ljudi, ki so že živeli na »odkritih« celinah, in za tiste, ki so morali prisilno delati na njih. A zdaj nam planet sam govori, da si teh zgodb o neskončnih novih začetkih ne moremo več privoščiti.
Zato je tako pomembno, da je prav v trenutku, ko se je v ljudeh prebudil nekakšen nagon po preživetju in smo se končno zavedli naravnih omejitev Zemlje, na prizorišče stopila Palinova, sveže in bleščeče po-osebljenje kolonialne prvoborke, ki govori: pridite na Aljasko. Vedno se bo kje našlo še več vsega. Ne razmišljajte, samo jemljite.
Ne gre za Saro Palin. Gre za pomen mita o nenehnem »odkrivanju« in za to, kaj nam ta pove o gospodarskem sistemu, za rešitev katerega se porabljajo bilijoni dolarjev. Pove nam, da bo kapitalizem, če ga prepustimo samemu sebi, prestopil mejo, do katere bi si podnebje še lahko opomoglo. Kapitalizem se za vsako ceno izogiba pravi odgovornosti - naj gre za njegove finančne ali ekološke dolgove. Saj se bo vendar vedno kje našlo še več vsega. Nova hitra rešitev. Nova meja.
Sporočilo je padlo na plodna tla, tako kot vedno pade. Šele ko se je zlomila borza, so ljudje rekli: »Mogoče pa Sarah Palin tokrat ni imela prav. Raje sledimo temu razumnemu moškemu, da se izkopljemo iz krize.«
Zdi se mi skoraj, da je to naša zadnja priložnost, da smo dobili nekakšen odlog. Nočem biti apokaliptična, vendar so znanstvene ugotovitve o globalnem segrevanju srhljive. Gospodarska kriza, čeprav je grozna, nas je odvrnila od ekološkega prepada, v katerega smo se bili skoraj zvrnili s Saro Palin, in nam dala tisto sekundo, da smo lahko spremenili smer. Po mojem je pomembno, da nas je ob izbruhu krize skorajda preplavil občutek olajšanja, kot bi bili ljudje vedeli, da živijo prek svojih zmožnosti in da so bili pri tem zasačeni. Nenadoma smo dobili dovoljenje, da počnemo še kaj drugega, kot nakupujemo, in to se nas je dotaknilo.
A mita se še vedno nismo rešili. Zavestna neobčutljivost za posledice, ki jo tako lepo ponazarja Sarah Palin, je vrojena v odziv Washingtona na finančno krizo. Nikakor se noče sprijazniti s tem, kako hudo je v resnici. Washington bi raje zmetal bilijone dolarjev v črno luknjo, kot da bi raziskal, kako globoka je dejansko. Tako zelo si želi ne vedeti.
Vidimo še veliko drugih znamenj, da se vrača stara logika. Plače na Wall Streetu so že tako rekoč na ravni iz leta 2007. V trditvah, da se borze vnovič krepijo, je čutiti skoraj nekakšno prasketajočo napetost.
»Nas lahko neha preganjati občutek krivde?« je skorajda slišati vprašanje komentatorjev. »Je balon že spet napihnjen?«
Čisto mogoče je, da imajo prav. Ta kriza ne bo ubila kapitalizma, niti ga ne bo bistveno spremenila. Brez velikega pritiska javnosti, naj se izpeljejo strukturne reforme, bomo krizo občutili zgolj kot rahlo prilagajanje. Posledica bo še večja ne-enakost kot pred krizo. Ker milijoni ljudi, ki so izgubili službo in stanovanje, tega ne bodo dobili nazaj, niti slučajno ne. Ker je proizvodne zmogljivosti težko spet povečati, ko jih razprodaš na dražbi.
Izraz »pomoč« je povsem primeren. Finančni trgi dobivajo pomoč, da ladja finančnega kapitalizma ne bi potonila. A iz nje ne skušajo spraviti vode, temveč ljudi. Mečejo jih s krova v imenu »stabilizacije«. Tako bomo dobili ladjo, ki bo lažja, a tudi manj gostoljubna. Veliko manj gostoljubna. Velika neenakost - superbogati, ki živijo zraven ekonomskih obupancev - ni mogoča, če srca ne otopijo. Verjeti moramo, da smo boljši od tistih, ki so izključeni, da se prebijemo skozi življenje. Takšen sistem torej rešujemo: ostal je enak, le manj gostoljuben je.
Vprašanje, ki se postavlja vsem, pa je: je naša naloga, da rešimo to ladjo, največjo piratsko ladjo, kar jih je bilo, ali da jo potopimo in nadomestimo s trpežnejšim plovilom, na katerem bo prostora za vse? S plovilom, za katerega ne bodo potrebna obredna očiščenja, med katerimi bi prijatelje in sosede metali s krova, da bi rešili ljudi v prvem razredu. S plovilom, pri katerem bomo upoštevali, da Zemlja nima dovolj zmogljivosti, da bi vsi živeli čedalje bolje.
Ima pa dovolj zmogljivosti, kot je pred kratkim dejal bolivijski predsednik Evo Morales v Organizaciji združenih narodov, da bi vsi živeli dobro.
Ne delajte si utvar: kapitalizem se bo vrnil skupaj s starim sporočilom, čeprav ga bo zdaj morda širil kdo drug: ni se vam treba spremeniti. Zapravljajte po mili volji. Veliko vsega je še ostalo. Črpaj, punči, črpaj. Morda bomo nekoč našli tehnološko rešitev, s katero bodo odpravljene vse naše težave.
Zato mora biti zdaj popolnoma jasno.
Kapitalizem je sposoben preživeti to krizo, a svet ni sposoben preživeti še ene vrnitve kapitalizma.
(2009) © Naomi Klein, New York Times Syndicate
(Priredba govora s konference ob stoletnici revije Progressive, ki je bila 2. maja letos; objavljen je bil v avgustovski številki te revije.)
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.