10. 9. 2009 | Mladina 36
Barbarini zadnji dnevi
Ves čas je bilo slutiti, da bo Brezigarjevo odnesla afera Patria
Minister Aleš Zalar in zaskrbljena Barbara Brezigar
© Borut Peterlin
Generalna državna tožilka Barbara Brezigar se je tudi v sedanjem mandatu na čelu tožilstva v politično pomembnih zadevah večkrat strokovno odločila tako, kot je bilo najbolj pogodu desnici oziroma SDS. Spomnimo se samo policijskega nadzora romske družine Strojan in razrešitve višjega tožilca Boštjana Penka. Da o praaferi Depala vas sploh ne govorimo. Potem pa je prišla podkupovalna afera Patria, v kateri je bila najprej deležna očitkov o blokiranju preiskave, potem o neformalnih telefonskih pogovorih z osumljenci, povezanimi z afero, zdaj pa je že jasno, da je bilo nekaj hudo narobe pri pregonu finskega novinarja Marcusa Berglunda, ki je lani v tem času Janšo obtožil prejemanja podkupnine.
Zaplet je nastal, ko je pravosodni minister Aleš Zalar zaradi poslanskega vprašanja Cvete Zalokar Oražem tožilstvo zaprosil za pojasnila o stanju zadeve Berglund. Brezigarjeva je najprej dvakrat odgovorila, potem pa se je odločila prekiniti komunikacijo z ministrstvom. Posledica je bil izredni pravosodni nadzor poslovanja tožilske uprave na ljubljanskem okrožnem tožilstvu. Vendar vodja tega tožilstva Tamara Gregorčič po nasvetu Brezigarjeve nadzora ni dovolila, zato bo zaradi zakonskih rokov vlada, ki nastopa kot pritožbeni organ, o tem odločala šele čez štirinajst dni. Ko je pravosodne nadzore odrejal politični sopotnik njenega političnega sopotnika Janeza Janše, Lovro Šturm, se Brezigarjeva ni upirala.
Brezigarjeva si je s tem kupila nekaj časa, vendar se bo znašla pred zgolj še večjo težavo, če bodo na ljubljanskem tožilstvu v tem času poskušali za nazaj urediti neprimerno poslovanje pri odvzemanju in predodeljevanju zadev tožilcem, ki se bolj »pravilno odločajo«. V teh štirinajstih dneh pa naj bi se po naših podatkih Brezigarjeva tudi dokončno odločila o odstopu. Glavna dilema naj bi bila, ali odstopiti, ko vlada odredi nadzor, ali pa počakati na izsledke tega in se odločiti v skladu z izsledki nadzora. Hkrati je Brezigarjeva tožilcem, ki jim zaupa, odredila tudi pripravo pravnega mnenja v prid tezi, da tožilstvo sploh ni del izvršne veje oblasti in da zatorej pravosodno ministrstvo nima pravice niti do nadzora tožilskega poslovanja. To bi bil za generalno državno tožilko lahko edini način, da do nadaljnjega prepreči pravosodni nadzor in se obdrži na položaju do izteka mandata. Vendar ta pot vodi prek ustavnega sodišča in zahteve po začasnem zadržanju več zakonov v delu, ki urejajo institut pravosodnega nadzora ... Pa tudi ustavno sodišče zagotovo ve, kje je v parlamentarni demokraciji pravo mesto tožilstva. To je bilo že leta 1994 povsem jasno celo njenemu Janši: »Tožilstva niso več del neodvisne sodne oblasti, ampak so podrejena izvršni oblasti, zato kritika ravnanja tožilca ne leti na ravnanje neodvisne sodne oblasti, temveč na izvršno oblast.«
Generalna državna tožilka je torej potisnjena v kot, zato naj bi bil njen odstop realnost in hkrati dokaz, da so ga na tožilstvu pod njenim vodstvom pri politično občutljivih temah včasih hudo lomili.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.