10. 9. 2009 | Mladina 36 | Politika
Uradniški klientelizem
Ali ste se kdaj vprašali, zakaj kljub več sto upokojitvam letno v Sloveniji ni javnih razpisov za začetniška delovna mesta v državni upravi?
Ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs, ki je tudi predsednica podkomisije za štipendiranje, ima sedaj priložnost, da ukine sporno prakso kadriranja mladih.
© Borut Krajnc
Mladi diplomanti nimajo v Sloveniji skoraj nikakršne možnosti, da bi začeli z delom v javni upravi. Dovolj je pogled na spletno stran upravnega ministrstva, kjer državne institucije objavljajo javne razpise za prosta delovna mesta. V zadnjih mesecih niso ministrstva tam objavila niti enega prostega, začetniškega delovnega mesta. Večinoma v razpisih zahtevajo kandidate z nekajletnimi delovnimi izkušnjami.
Na prvi pogled je glavni razlog za takšno stanje tako imenovani moratorij na novo zaposlovanje, ki velja v državni upravi že skoraj eno desetletje. Toda državni aparat, zaradi različnih razlogov, predvsem upokojitev, vsako leto v povprečju zapustijo približno trije odstotki zaposlenih; več kot tisoč torej. Kljub temu v Sloveniji, v primerjavi z drugimi državami, razpisov za mlade, ki bi radi začeli z delom v državni upravi, praktično ni. Zakaj ne?
Odgovor na to uganko je vsako leto dobro skrit. Slovenska ministrstva in druge državne institucije namreč delovna mesta zapolnjujejo preko tako imenovanih vladnih kadrovskih štipendij. Pravkar objavljen razpis za 88 štipendij za naslednje šolsko leto se izteče konec septembra, najti pa ga je mogoče na eni od podstrani na spletu ministrstva za javno upravo in pa, seveda, v uradnem listu. Študentje, ki bodo ta razpis spregledali, kasneje ne bodo imeli več veliko možnosti, da začno z delom v javni upravi.
Da je tak način zapolnjevanja delovnih mest dobro skrit in javnosti neznan dokazuje tudi vsakoletna statistika. Za približno 100 štipendij se vsako leto prijavi »le« od 200 do 300 kandidatov. Verjetnost, da bo prosilec na tak način dobil štipendijo in nato še službo v državni upravi, ki mu jo štipendija zagotavlja, je torej od 1:2 ali 1:3. Konkurenca pri javnih natečajih je neprimerljivo večja. Na prosta delovna mesta ministrstva za javno upravo, za katera pa zahtevajo tudi delovne izkušnje, se ponavadi prijavi do 180 kandidatov. Verjetnost, da bi nek diplomant dobil na tak način službo, je torej okrog 1:180.
Smisel kadrovske štipendije je med drugim, da si delodajalec že precej zgodaj zagotovi delovno silo, še posebej tisto, po kateri obstaja močno povpraševanje in ki je ni na trgu. V Sloveniji je ta zakonitost obrnjena na glavo: največji kadrovski štipenditor je vlada, največ štipendij in posledično služb pa podeljuje ravno tistim kadrom, ki jih je na trgu delovne sile že itak preveč, denimo pravnikom. Primer: V aktualnem razpisu vladna služba za zakonodajo išče 4 univerzitetne diplomirane pravnike. A strahu, da bo na trgu delovne sile pravnikov zmanjkalo, verjetno ne bi smelo biti. V tem trenutku je na zavodu za zaposlovanje prijavljenih 358 brezposelnih univerzitetnih diplomiranih pravnikov. V policiji na primer na tak način iščejo celo diplomanta slovenskega jezika in književnosti v sektorju za odnose z javnostjo.
Zakaj torej državna uprava na tak način zapolnjuje prosta delovna mesta? Na ministrstvu za gospodarstvo, kjer na tak način iščejo 8 pravnikov in štiri ekonomiste, ki jih je med brezposelnimi ravno tako dovolj, odgovarjajo, da se kandidati tako že »med šolanjem seznanijo z delovanjem državne uprave in se dodatno usposabljajo za svoje delovno področje, tudi z opravljanjem delovne prakse.« Takšno štipendiranje pa naj bi »pripomoglo k izboljšanju izobrazbene strukture zaposlenih v državni upravi, kar je pogoj boljšega in učinkovitejšega dela, vse to pa prispeva posledično k večjemu zadovoljstvu uporabnikov storitev državne uprave.«
Lepo povedano. Toda neresnično. Prvič zato, ker je na tak način v državno upravo dejansko zaprta pot nadarjenim, tistim, ki prejemajo Zoisovo štipendijo. Ti morajo, če želijo državno službo, čakati na javne razpise, ki pa jih ni. Poleg tega odločilni kriterij za izbiro prejemnikov vladnih kadrovskih štipendij med leti 1999 in 2008 ni bila izobrazba, ampak kar samovolja. Način, na katerega je vladna podkomisija za štipendiranje iskala nove kadre, bi lahko kvečjemu opisali kot institucionaliziran klientelizem. Pri ovrednotenju vlog je namreč učni uspeh kandidatu prinesel do 80 točk, organ, denimo ministrstvo, pa se je lahko odločilo za nekega »glavnega kandidata,« kar je temu prineslo od 60 do 40 dodatnih točk. Tik pred volitvami je vlada Janeza Janše ta kriterij spremenila, tako, da sedaj samovolja neke institucije kandidatu prinese 15 točk, kar pa je še vseeno odločilno za izbor.
Pravzaprav ni znana nobena druga EU država, v kateri bi na tak način zapolnjevali delovna mesta v javni upravi. Nemčija, kot mnoge druge članice EU, sicer pozna vladne štipendije, toda država pri tem ne zagotavlja še zaposlitve. Štipendisti se morajo po koncu študija, tako kot vsi ostali, prijaviti na razpise za prosta delovna mesta. V državah z dolgo birokratsko tradicijo, kot je denimo Velika Britanija, obstaja drugačen način zaposlovanja delovnih mest v javni upravi. Kdor želi postati javni uradnik in dobiti stabilno državno službo, mora sprva opraviti nacionalni preizkus znanja, ki je praviloma enkrat letno. Podoben je tudi postopek za zaposlitev v institucijah Evropske unije.
Razlog za takšno kadrovsko politiko v slovenski državni upravi gotovo ni v iskanju kvalitetnih kadrov, niti, ker se lahko izbrani štipendisti tako bolje pripravijo na delo. Ni razloga, zaradi katerega je študent s počitniško prakso v službi vlade za zakonodajo bistveno bolj usposobljen za delo v tej službi od pravnika, ki takšne počitniške prakse ni imel. Tak način zaposlovanja mladih je pač veliko lagodnejši za uradnike. Vladna podkomisija za štipendiranje pač enkrat na leto izmed 300 prijavljenih izbere 100, namesto, da bi kadrovske službe po ministrstvih za vsako delovno mesto pregledovale dokumentacijo več kot 100 zainteresiranih.
A če je takšna praksa enostavnejša, pa je tudi veliko bolj netransparentna. Doslej razpisa za vladne kadrovske štipendije še nobena vlada ni obešala na velik zvon, ali ga celo objavljala v časopisih. Ravno obratno. »Veze in poznanstva« so v pravilniku, na podlagi katerega se štipendije oziroma službe podeljujejo, zapisane kot pravilo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.