17. 9. 2009 | Mladina 37 | Družba
Slovensko gledališče v Trstu pred zlomom
Od italijanskih oblasti zahtevajo urejeno financiranje gledališča, skladno z zakonskimi obveznostmi
Brez Slovenskega stalnega gledališča, ki od leta 1964 domuje v Kulturnem domu na Petronijevi ulici v Trstu, bi slovenska skupnost bila ob svojo vitalno institucijo.
© Matej Povše / Dnevnik
Vsako leto, že dvajset let zapored, se znajde Slovensko stalno gledališče (SSG) v Trstu pred gledališko sezono v škripcih, kajti njegove ustanoviteljice, dežela, mesto in pokrajina, ne poravnajo svojih finančnih obveznosti do njega, čeprav bi jih po zakonu morale. Zato je vsakokrat v nevarnosti tudi naslednja gledališka sezona, uprava, uslužbenci in igralski ansambel pa nato vendarle nekako pokrpajo finančno luknjo in rešijo sezono. A tokrat kolektiv in uprava zahtevata, da italijanske oblasti končno nehajo iskati vsakoletne ad hoc rešitve za financiranje in tej osrednji slovenski kulturni ustanovi na Tržaškem zagotovijo nemoteno poslovanje. To so italijanske oblasti dolžne storiti v skladu z državno zakonodajo in mednarodnimi sporazumi. Slovensko gledališče je v Trstu nastalo leta 1902, ko so ustanovili Dramatično društvo. Kaj kmalu je dobilo prostore v Narodnem domu, a tega so fašisti leta 1920 požgali. Gledališko ustvarjanje v slovenskem jeziku je bilo za četrt stoletja pregnano iz Trsta. Po vojni so se iz partizanskih enot, taborišč in emigracije v Trst vrnili nekdanji igralci in pod vodstvom Ferda Delaka oživili gledališko dejavnost. Med pobudniki in soustanovitelji novega gledališča sta bila poleg Delaka še zakonca Modest Sancin in Lelja Rehar Sancin. Sancinova, tudi sama igralka v SSG, se takole spominja tistih časov: »Zbrala se je ogromna množica ljudi. Bili so navdušeni, saj toliko let, četrt stoletja, niso slišali slovenske besede v javnosti. Nekateri so jokali in govorili, kako lep je naš jezik ... Takrat nismo imeli svoje dvorane. Za predstave so nam jo posodili Angleži. Zunaj pa so nas čakali fašisti. Morali smo vzpostaviti straže, ki so varovale predstavo.« Od takrat se je marsikaj spremenilo. Tudi v slovenskem tržaškem gledališču. »V prvih povojnih letih je imel teater predvsem narodnoobrambno funkcijo, potem se je začela ta polagoma izgubljati, saj je v prvi plan prišlo kulturnoumetniško poslanstvo gledališča,« pravi njen sin, Igor Sancin, član ansambla Celjskega gledališča, ki je prve korake na odrskih deskah napravil v SSG.
Slovensko stalno gledališče v Trstu se je v minulih dvajsetih letih odpiralo tudi italijanski publiki in vzpostavilo različne oblike sodelovanja z italijanskimi gledališči. Hkrati pa je postalo svojevrstno stičišče gledaliških ansamblov srednje Evrope. Četudi je to gledališče v repertoar pogosto uvrščalo dela avtorjev s tržaškim značajem ali tistih, ki se v njihovem delu prepletajo kulturne posebnosti skupnega prostora, je bilo hkrati stična točka, kjer se je lahko slovensko in italijansko občinstvo - predstave so opremljene z italijanskimi podnapisi - seznanjalo z delom slovenskih in prej jugoslovanskih ansamblov.
Leta 1977 se je tudi SSG uvrstilo na seznam šestnajstih stalnih gledališč v Italiji. Zanje velja poseben zakon, po katerem morajo med drugim uprizoriti določeno število predstav, imeti morajo dvorano z najmanj 500 sedeži, za ustanovitev pa je potrebno soglasje dežele, mesta in pokrajine, in te so gledališče dolžne tudi sofinancirati. Toda pri SSG se zapleta, saj dežela Furlanija - Julijska krajina, občina Trst in pokrajina Trst že od leta 1991 ne plačujejo svojega deleža za njegovo delovanje, italijanska država pa svoj prispevek v višini 380 tisoč evrov poravnava. Vsaj toliko bi morale prispevati za delo gledališča dežela, pokrajina in občina; slednja je dolžna skrbeti tudi za vzdrževanje dvorane.
Ker pa ustanoviteljice svojih obveznosti ne poravnavajo, gledališču vsako leto zmanjka od 400 tisoč do 500 tisoč evrov. »V minulih letih je upravi gledališča to luknjo uspelo 'zakrpati' iz drugih finančnih virov, na primer iz Sklada za Trst. To so bili enkratni viri, letos pa teh ad hoc virov ni, zato gledališče ne more začeti sezone,« pravi Ace Mermolja, član vodstva Slovenske kulturno-gospodarske zveze, krovne organizacije Slovencev v Italiji. Opozarja, da bi bila »izguba SSG hud udarec za Slovence v Italiji. Nekaj podobnega, kot če bi v Ljubljani nehala delovati Drama. Če tega ne rešimo, nam ostanejo samo še prosvetna društva. Čez nekaj let bi bila tako kulturna dejavnost Slovencev v Italiji zreducirana na folkloro, narodne noše in veselice.« SSG ima status posebne institucije, ki je opredeljen v 18. členu zaščitnega zakona za Slovence iz leta 2001. Vendar pri praktičnem uveljavljanju tega statusa, enako se dogaja tudi na drugih področjih, italijanske oblasti navadno pozabijo na obveznosti. Iščejo tudi različne izgovore, denimo to, da obiskanost gledališča in njegova ponudba nista na ravni drugih stalnih italijanskih gledališč. Umetniški vodja SSG Primož Bebler zavrača te očitke z besedami, »da to, kar se rodi v SSG, spada v sam vrh tržaške gledališke produkcije«. Sicer pa so zgovorni podatki, da je imelo to gledališče prejšnja leta povprečno okrog 1300 abonentov in še 2500 abonmajev za šole, na njegovih odrskih deskah pa se je vsako leto zvrstilo okrog sto predstav.
Tokrat so v nasprotju s prejšnjimi leti v SSG vaje za prvo predstavo preložili, saj zaradi finančnih težav, če se ne bodo uredile, novembra ne bi mogli plačati ljudi. Ti pa si, tako kot vodstva slovenskih organizacij v Italiji, želijo, da bi italijanske oblasti enkrat za vselej opustile politiko »stiskanja« manjšinskih ustanov in izpolnile svoje obveznosti ter ravnale v skladu z evropskimi standardi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.