17. 9. 2009 | Mladina 37
Zdaj pa dovolj telavivskih zabav!
Kako smo se znašli sredi izraelske propagande in kako o tem ne moremo in smemo molčati
Naomi Klein je vodilna svetovna politična analitičarka, kolumnistka časnikov Nation in Guardian, avtorica uspešnice Doktrina šoka.
© Debra Friedman
Ko sem izvedela, da bodo na torontskem mednarodnem filmskem festivalu posebno pozornost namenili Tel Avivu, me je bilo sram, da živim v tem kanadskem mestu. Takoj sem se spomnila na Mono al Šavo, palestinsko borko za pravice žensk, ki sem jo spoznala med nedavnim obiskom Gaze.
»Med napadi smo imeli več upanja,« mi je povedala. »Takrat smo vsaj mislili, da se bodo stvari spremenile.«
Mona al Šava je pojasnila, da so bili prebivalci Gaze prikovani pred televizorje, ko so decembra in januarja padale izraelske bombe. Poleg opustošenja so tako lahko videli tudi ogorčenost svetovne javnosti: množične proteste, kar 100.000-glavo množico na londonskih ulicah, skupino židovskih žensk iz Toronta, ki je zasedla izraelsko veleposlaništvo.
»Ljudje so bombardiranje označili za vojni zločin,« se spominja al Šavova. »Čutili smo, da nismo sami na svetu.« Samo da bi prebivalci Gaze preživeli, pa bi njihovo trpljenje sprožilo spremembe, so bili prepričani. A danes je to upanje le še grenak spomin. Mednarodno ogorčenje je izpuhtelo, Gaza ni več omenjana v poročilih. Kot da vse tiste smrti - kar 1400 jih je bilo - niso bile dovolj za pravico. Še več, Izrael noče sodelovati z odpravo OZN, na čelu katere je spoštovani južnoafriški sodnik Richard Goldstone, ki naj bi odkrivala dejstva. Lansko pomlad, ko je Goldstonova odprava v Gazi zbirala žalostna pričevanja, so se na torontskem mednarodnem filmskem festivalu dokončno odločili, da bo osrednje pozornosti deležen Tel Aviv, saj mesto letos praznuje stoletnico obstoja.
Mnogi bi nas radi prepričali, da izraelsko izogibanje drobnogledu zaradi svojega početja na okupiranih območjih ni povezano z veličastnimi torontskimi premierami. Prepričana sem, da temu verjame tudi Cameron Bailey, sodirektor festivala. Vendar se moti.
Izraelski diplomati že več kot leto dni odkrito govorijo o novi strategiji, s katero bi se uprli vse izrazitejši jezi svetovne javnosti zaradi izraelskega kršenja mednarodnih zakonov. Pravijo, da ni več dovolj spomniti na Sderot (izraelsko mejno mesto in tarčo raketnih napadov), vsakič, ko je omenjena Gaza.
Njihov namen je tudi, da bi bile v ospredju prijetnejše teme: filmi, umetnost, pravice homoseksualcev - stvari, ki poudarjajo stične točke med Izraelom in mesti, kot so Pariz, New York, Toronto. Po napadih na Gazo, ko so se vrstili protesti, so se začeli s strategijo ukvarjati še intenzivneje.
»V tujino bomo pošiljali znane romanopisce, pisatelje, gledališča, razstave,« je za New York Times povedal Arje Mekel, namestnik direktorja oddelka za kulturo in znanost pri izraelskem zunanjem ministrstvu. »Tako bomo predstavili lepšo plat Izraela, da ne bodo nanj gledali le v kontekstu vojne.«
In hura, najboljši ambasador med vsemi naj bi bil svetovljanski Tel Aviv, ki je svojo stoletnico vse poletje proslavljal na zabavah na mivki v New Yorku, na Dunaju in v Köbenhavnu, za katere je denar prispeval Izrael.
Toronto je že okusil novo kulturno poslanstvo. Pred letom dni je Amir Gisin, izraelski generalni konzul v Torontu, pojasnil, da bo »kampanja za Izrael po poročanju kanadsko-židovskega časnika vključevala tudi vidno izraelsko prisotnost na torontskem mednarodnem filmskem festivalu prihodnje leto, kjer bo videti mnoga izraelska, hollywoodska in kanadska velika imena«. Gisin je obljubil: »Prepričan sem, da se bo uresničilo vse, kar načrtujemo.« In prav je imel.
Naj poudarim: nihče ne trdi, da izraelska vlada vpliva na to, kako na festivalu predstavljajo Tel Aviv, in da Baileyju prišepetava, katere filme naj prikaže. Bistvo je, da se odločitev festivala o posebni časti za Izrael in slavljenju Tel Aviva kot »mladega, živahnega mesta, ki je podobno kot Toronto ponosen na svojo pestrost,« ujema z javno izraženimi nameni izraelske propagande. V katalogu festivala navajajo Gala Uchovskega, enega od režiserjev, ki bodo v središču pozornosti, češ da je Tel Aviv varen pristan, v katerega se zatečejo Izraelci, ko želijo pozabiti na vojne in breme vsakdanjega življenja.
Udi Aloni, čudoviti izraelski filmski ustvarjalec, čigar film Lokalni angel so premierno predstavili na festivalu, je poslal video sporočilo ter avtorje festivalskega programa pozval, naj se uprejo političnemu eskapizmu in se lotijo neprijetnih trdih orehov.
Ironično je, da so v središče pozornosti postavili dogajanje v Tel Avivu, saj izkazovanje časti temu mestu, ne da bi upoštevali širše okoliščine - Gazo in tisto, kar je na drugi strani visokih betonskih zidov, žičnate ograje in nadzornih točk -, zakriva veliko več, kot osvetljuje.
Na programu festivala je veliko čudovitih izraelskih filmov. Zaslužijo si, da jih pokažejo v rednem delu festivala in jih osvobodijo njihovega skrajno spolitiziranega okvirja.
Prav zaradi tega je majhna skupina filmskih ustvarjalcev, piscev in aktivistov, v kateri sem bila tudi sama, sestavila torontsko deklaracijo z naslovom Ni praznovanja zaradi okupiranega stanja (No Celebration Under Occupation, www.torontodeclaration.blogspot.com).
Podpisali so jo ljudje, kot so Danny Glover, Viggo Mortensen, Howard Zinn, Alice Walker, Jane Fonda, Eve Ensler, Ken Loach, in več kot tisoč drugih. Med njimi je tudi ugledni palestinski režiser Elija Sulejman in nekaj izraelskih filmskih ustvarjalcev.
Protinapad - na čelu katerega sta središče Simona Wiesenthala in skrajna Židovska obrambna liga - je bil predvidljiv in iznajdljiv. Najpogosteje ponavljana trditev je, da so pismo podpisali cenzorji in da pozivajo k bojkotu festivala.
A veliko podpisnikov bo na tem festivalu predstavilo težko pričakovane filme in nikakor ga ne bojkotiramo: nasprotujemo pa temu, da je posebna pozornost posvečena Tel Avivu.
Še bolj iznajdljiva je trditev, da grajanje izbire Tel Aviva kot frajerske metropole izkazuje dvom o njegovi pravici do obstoja. (Republikanski igralec Jon Voight je Jane Fonda celo obtožil, da pomaga in podpira tiste, ki želijo uničiti Izrael.)
Pismo je daleč od tega, temveč je preprosto znamenje solidarnosti, ki pravi: ni nam do tega, da bi se letos zabavali z Izraelom. Z njim hkrati skromno sporočamo Moni al Šavi in milijonom drugih Palestincev, ki živijo na okupiranem in obleganem ozemlju, da jih nismo pozabili.
©(2009) Naomi Klein, New York Times Syndicate
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.