15. 10. 2009 | Mladina 41 | Politika
Strah pred letenjem
Zaradi negativne odločbe ustavnega sodišča se bo Mladina obrnila na strasbourško sodišče za človekove pravice
Poslanec Srečko Prijatelj je zaradi Mladine več dni trpel hude duševne bolečine
© Borut Krajnc
Ne strinjam se, kako je stavke oblikoval novinarski kolega Jure Aleksič. Sam bi jih obrnil malo drugače. Uporabil bi druge besede. Ne bi pisal o kavarniških mimikah ali pa o ravnanju, ki je bilo videti kot normalni domet kakšnega cerebralnega bankrotiranca. A to, da bi izbral drugačno besedišče, ni pomembno. V ničemer. To, da se ne strinjam z nekimi besedami, še ne pomeni, da jih kdo drug ne sme objaviti. Nasprotno, ravno zato, ker se jaz ne strinjam, jih ta drugi mora zapisati. To je bistvo svobode izražanja. In demokracije.
Tega bistva ustavni sodniki ne razumejo dovolj dobro. Zgodba je znana. Poslanec Srečko Prijatelj je leta 2005 govoril o zakonu o istospolni skupnosti, ki je pozneje postal neustaven, in v svoji banalni argumentaciji uporabil sovražni govor. Žalil je člane istospolne skupnosti. Žalil jih je še na posebej primitiven način. S stereotipnimi gestami in pačenjem. Novinar je njegov govor povzel, dodal ostre pridevnike, lahko tudi žaljive in šokantne, a ti so bili le odziv na poslančeve izjave. Še več, poslanec je v parlamentu nastopal kot predstavnik oblasti, zavarovan z dobrim gmotnim položajem in imuniteto, skupina, ki jo je objektivno žalil, pa je v Sloveniji v manjšini, v položaju šibkejšega. In novinar je ogorčeno napadel primitivno argumentacijo poslanca.
Ustavni sodniki so mislili drugače. V sredini ustavni odločbi se je večina sodnikov strinjala, da je bilo Mladinino pisanje žaljivo. Pritrdili so mnenjem nižjih sodišč. V njej so zapisali, da ni šlo za »upravičeno kritiko poslančevega nastopa« in da, četudi bi bil poslančev nastop žaljiv, to ne opravičuje žaljivega vrednotenja njegovega poslanskega nastopa.
Pa je res tako? Temeljni problem sovražnega govora je v tem, da spodbuja nestrpnost. Ne samo verbalno nestrpnost, pač pa tudi čisto realno, vsakodnevno, tisto z ulice. Ker je od zaničevalnih besed do zaničevalnih dejanj kratka pot, mora biti demokratična družba do teh pojavov izredno občutljiva. Ker je neki poslanec v parlamentu govoril zaničljive besede o manjšini in te besede niso bile izrazito javno obsojene, kaj šele, da bi bile kazensko preganjane, so v Sloveniji dobile legitimiteto. Če jih govori ugleden predstavnik ljudstva, jih lahko uresničujejo tudi ljudje. In res, Mitjo Blažiča, organizatorja Parade ponosa, so letos napadli in ga poškodovali. Torej ima družbena sprejemljivost žaljivih besed nekega predstavnika ljudstva, ki je z ustavno odločbo dobila pravno podporo, velik, v konkretnem primeru krvav odmev.
Slovensko ustavno sodišče se ne zaveda, da s svojimi odločbami gradi pravne norme. Da med tehtanjem različnih ustavnih pravic postavlja standarde za prihodnost. Da je, kakor sta v odličnem odklonilnem ločenem mnenju zapisala Marija Krisper Kramberger in Ciril Ribičič, kot sova, »ki mora vzleteti nad pokrajino, da bi jo lahko videla in spoznala v njeni celovitosti, ne more opazovati in presojati dogajanja samo z vidika tožnika in tistega, kar govori njemu v prid«. Ustavno sodišče bi se moralo vzdigniti nad konkreten primer, nad lekarniško tehtanje in zatekanje v teste sorazmernosti. Nič ne pomaga, »če je že v izhodišču na eni strani tehtnice vse in še več, kot bi tam sploh lahko bilo (na primer v zvezi z užaljenostjo in prizadetostjo poslanca), druga stran pa je že apriorno obsojena na poraz zaradi neprepričljivega stališča, da je ocena poslančevega nastopa za tehtanje nepomembna.«
A bi morala biti. Tako kot novinar poslančevega nastopa ni presojal s stališča utopične objektivne uravnoteženosti, tudi ustavni sodniki, in prav oni (!), ne smejo legalistično slediti zakonskim črkam, ne da bi se vprašali, kaj se skriva za njimi. V tem primeru ustavnega sodišča sploh ne potrebujemo. Ustavno sodišče je s tem, ko je zanemarilo pomen poslančevega nastopa in zanikalo njegovo žaljivo naravo, pozabilo, da gre za žalitev in stigmatiziranje ene najbolj ranljivih manjšinskih skupin, in hkrati ravnalo v nasprotju z ustaljeno presojo glede pomena svobode izražanja v Sloveniji. »Dalo je namreč preveliko težo varstvu časti in dobrega imena tistega, ki je na račun dostojanstva ranljive manjšinske skupine pridobival poceni volilne točke, in premajhen pomen varstvu svobode izražanja in svobode tiska, za kateri pravi ista odločba, da sta 'temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe'«.
Ker se Mladina z odločitvijo ustavnih sodnikov ne strinja, se bo obrnila na sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Ta je v mnogih primerih dala prednost svobodi izražanja in tiska. A do takrat, slovenski novinarji - pozor: ko pišete o poslancih in drugih politikih, pazite, kakšne besede uporabljate. Srečko Prijatelj je zaradi Mladine več dni trpel hude duševne bolečine, neprijetno mu je bilo hoditi po cesti, izogibal se je javnih prireditev, bil je predmet zasmehovanja. Zato naj novinarji odslej pri poročanju o politikih uporabljajo samo zborno, vljudno govorico, takšno, ki pritiče našim vladarjem. In šestim ustavnim sodnikom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.