Goran Kompoš

15. 10. 2009  |  Mladina 41  |  Kultura

Alijeva resnica prava

Petnajst let Leve scene in deset let Smetane za frende

Dalaj Eegol je bil na odru odlično razpoložen

Dalaj Eegol je bil na odru odlično razpoložen
© Miro Majcen

Če bi moral izbrati prelomen (poodcepitveni) domači album, bi najbrž pokazal na Levo sceno Alija Ena. Naslovni komad je denimo aktualen še danes. Ne le zaradi Plestenjaka, Predina in podobnih cvetk. Očitno je nekaj narobe kar s kompletno slovensko sceno, ki v petnajstih letih ni bila sposobna sestaviti plošče, s katero bi se približala uspehu Leve scene. Pa ne skozi prodajne številke. Uspeh albuma je preprosto v dejstvu, da mu je uspelo nagovoriti celotno generacijo poslušalcev. Angažirani, zafrkljivi, polemični teksti so zedinili praktično celotno alter sceno, najbrž tudi mnogo tistih, ki so do tedaj prisegali na “levo sceno”. Seveda pa letargičnost domačih glasbenih ustvarjalcev (z nekaj izjemami) ne zmanjša vrednosti Alijevega prvenca, katerega uspeh je pet let pozneje deloma ponovil s ploščo Smetana za frende. Od takrat “prišlo je tukaj do menjave imen”, Ali je postal Dalaj Eegol, objavil je nov material, s katerim si ni ravno naredil usluge, in odpotoval v Indijo. Ker v novem mileniju ne enega ne drugega albuma nisem poslušal, me je ob prvem ljubljanskem koncertu (drugi se zgodi jutri) presenetil živ spomin na tekste. Kot da vmes ni preteklo deset in več let. In tekste so poznali vsi. Tudi tisti, ki so ob izidu Leve scene še nosili slinčke. Ob Dalajevem vprašanju, koliko ljudi ga v živo vidi prvič, je roko dvignila skorajda cela dvorana. Ne presenetljivo. V preteklosti ni prav veliko koncertiral, zato je aktualna turneja seveda še toliko več vredna, sploh ker bojda ta material predstavlja poslednjič. Oba albuma pa ne ponujata presežkov le v obliki tekstov, pač pa tudi skozi prizmo glasbenih podlag, v katerih je treba izpostaviti uporabo vzorčenja, zato angažma funkovskega benda ni navdajal z optimizmom. A kot se je pokazalo, je bil strah odveč. Ekipa šestih glasbenikov (bobni, tolkala, kitara, bas, saksofon in klaviature/pozavna) je izvrstno zaposlila odlično razpoloženega in rapersko suverenega Dalaja, ki je razprodani Kino Šiška dvignil v zrak že z uvodnim komadom ter ga tam obdržal vse do dobro uro in pol oddaljenega konca. Kot se za obletnice spodobi, ni šlo brez gostov. Kosta in Klemen Klemen sta avtokratičnost “podpornikov glasbene ustvarjalnosti” spljuvala v komadu Sazas Sax, v mestu je zadogajalo Aniki Horvat, nekaj rim posebej za to priložnost je zložil Zlatko, na koncu pa se je želja uresničila še Omarju Naberju, ki je svoje (vulgarne) raperske ambicije izživel v komadu Stremetzsky. Kljub še vedno aktualnim tekstom je koncert odprl vrata predvsem nostalgiji za časom, ko je angažirana glasba lažje našla svojo pot do ljudi. Bržkone pa smo to mnenje delili le nekoliko “zrelejši” obiskovalci, mladci pa so veselo pritegovali Sirnemu in Mesnemu. Pa čeprav tistega na štacionu že dolgo ni več ...

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.