Vroča Podravkina juha

Očitno ima Kosorjeva resne politične težave, res pa je tudi, da bo morala končati sago o arbitražnem sporazumu

Med Scilo in Karibdo: Jadranka Kosor med Borutom Pahorjem in Damirjem Polančecem

Med Scilo in Karibdo: Jadranka Kosor med Borutom Pahorjem in Damirjem Polančecem
© Borut Peterlin

»Ko se s srcem kuha, se kuha Podravkina juha,« gre džingel, ki vam ga brez težav odpoje tako rekoč sleherni prebivalec Hrvaške. Živilska tovarna Podravka je bila ustanovljena pred nekaj več kot 50 leti, prav ta tovarna pa je v socialistične domove prinesla reklame, s katerimi je ustvarjala blagovne znamke že v času, ko o brand managementu še nihče ni nič vedel. Poleg tega je v državo vnašala duha kapitalizma, sledila je urbanizaciji v času, ko se je začela liberalizacija komunistične družbe. Podravkina juha iz vrečke se je pojavila hkrati s prvimi nebotičniki, bila je spremljevalka vse bolj množičnega zaposlovanja žensk, bila jim je v pomoč pri pripravi toplega obeda za družino takoj po tem, ko so prihitele iz službe. Tolikšen vpliv je torej imela Podravka na življenje na Hrvaškem, pri čemer sploh še nismo omenili Vegete, paradne znamke te tovarne.
In tej Podravki se je v času privatizacije uspelo rešiti. Bil je vojni čas, treba je bilo nahraniti vojsko, poleg tega HDZ nikakor ni uspelo zagotoviti popolnega političnega nadzora nad tovarno. V Podravini je tradicionalno močna kmečka stranka (HSS), v Koprivnici, ki je delavsko mesto, pa so najmočnejši socialdemokrati (SDP), tako da so drug drugega odlično nadzorovali. No, potem se je HSS odločila za koalicijo s HDZ. Letos jeseni zaradi tega Podravka ne zbuja več predstav o topli juhi, ki čaka na mizi takoj po službi, ampak o politični korupciji in kraji. Konec septembra se je razvedelo, da je Podravka odobrila 60 milijonov kun posojila splitskemu podjetju SMS, ki je bilo ustanovljeno pred približno 15 let in prodaja značilne sredozemske izdelke, olive, olje, figovo marmelado. Ko je ta zgodba prišla v javnost, se je začel odmotavati klobčič prave drame. Najprej se je izkazalo, da je Podravka v velikih finančnih težavah, da so nekateri njeni šefi, ki so bili nastavljeni po politični liniji po dogovoru med HDZ in HSS, skušali prevzeti družbo z njenim denarjem, pri tem pa trdili, da to počnejo, ker bi radi preprečili sovražni prevzem od zunaj. No, mediji se niso dali, argumenti so se kopičili in pred kakimi desetimi dnevi je sledila aretacija šestih vodilnih ljudi iz Podravke, ki so obtoženi zlorabe položaja in gospodarskega kriminala.
Zgodba je dvignila precej prahu v Bruslju, še vedno pa ni popolnoma jasno, kakšne so notranjepolitične razsežnosti afere. Podpredsednik hrvaške vlade je namreč Damir Polančec, človek, ki je neposredno odgovoren, da je propadlo lastninjenje hrvaških ladjedelnic. Nekateri, ki so sodelovali na javnem natečaju v zvezi s tem, so potem pripovedovali, da doslej niso imeli prav pogosto v rokah tako slabo pripravljene dokumentacije. No, ta Polančec je v politiko prišel prav iz Podravke, bil je član njene uprave. Seveda so se takoj ob izbruhu afere vse oči nemudoma uprle vanj, v njih pa je bil velik vprašaj. A on je mirno pojasnjeval, da o vsem skupaj ne ve nič in da mu še na pamet ne pade, da bi odstopil. Vsem je bilo jasno, da je njegova razlaga na trhlih nogah, saj je znano, da si je med drugim prihranil položaj v Podravki kot rezervno možnost - politika je nestanovitna - in da tako pomembne operacije ne bi bilo mogoče izpeljati, ne da bi zanjo vsaj vedel. Sledi seveda še eno vprašanje: Polančec se najbrž ne bi upal lotiti takšnega projekta, ne da bi o tem vsaj obvestil nekdanjega premiera Iva Sanaderja; tega zdaj vse pogosteje omenjajo v zvezi s številnimi aferami, ki so po njegovem odstopu začele vznikati kot po tekočem traku.
Premierka Jadranka Kosor je dejala, da bodo šli s preiskavami do konca, zato je Sanader pribrzel v predsedstvo stranke in jo ostro napadel. Že prej so ji nekateri od botrov stranke, na primer Luka Bebić, predsednik sabora, rekli, da lahko počne, kar hoče, samo ministre naj pusti pri miru. Človek iz HDZ, ki ima na glavi največ masla in ki je na oblasti brez prekinitve že vse od leta 1990, Vladimir Šeks, pa ves čas razlaga, da »menda ja ne bomo zamenjevali svojih (torej hadezejevcev) ali jim sodili«. Dovolj je torej biti v stranki, zanjo kaj narediti in že imaš imuniteto, močnejšo od parlamentarne. Tako si Šeks predstavlja demokracijo.
Kosorjeva je torej pod hudim pritiskom v stranki, med drugim tudi zato, ker resnično ni povezana z nobeno afero, delnicami, spornimi lastništvi. Tako rekoč vsi drugi z vrha skoraj do vratu tičijo v aferah, zato jim preprosto ni do kakršnegakoli reševanja teh vprašanj. Pri vsem skupaj postaja jasno tudi, zakaj ima Hrvaška toliko težav z reformo pravosodja. No, niti predsednik Mesić tu ni popolnoma neomadeževan; med afero Podravka je razkril, da je k njemu pred tem prišel neki gospodarstvenik s finančnimi težavami, on pa mu je svetoval, naj si denar sposodi v Podravki. Najhuje pri tem je, da je Mesić prepričan o pravilnosti svojega ravnanja, saj je vendar »hotel pomagati«.
Zamislimo si zdaj takle prizor. Kabinet Jadranke Kosor. Večeri se. Bere prve izdaje jutrišnjih časnikov s pozivi k zamenjavi vlade, ko zazvoni telefon, zasebna linija. Utrujeno dvigne slušalko, potem pa začne takoj veselo čebljati: »Borut, res lepo, da si poklical. Ah, nekako mi bo uspelo opraviti s temi težavami, bom videla, kako naprej. Kaj, kakšen podpis? Nisi menda tudi ti česa podpisoval? Poslušaj, ob Polančcu in avtocestah ne morem pomagati še tebi. Ah, ni to? Potem pa v redu. Ja, sporazum, arbitraža, joj, veš, da bom, verjemi, vsekakor. Samo veš, Šeks se nekaj mršči, ni mu všeč. Kaj tudi ZDA in EU se jezijo? Ha, veš kaj, dobro, bom, samo Podravko še rešim.«
Šalo na stran, očitno ima Kosorjeva resne politične težave, res pa je tudi, da bo morala končati sago o arbitražnem sporazumu. O vsem je obvestila Mesića, ni pa še jasno, kako se bo odzvala HDZ, ki jo čakata polom predsedniškega kandidata Andrije Hebranga in možnost, da bivši minister Berislav Rončević konča v zaporu. SDP prav tako doživlja frakcijske boje, vprašanje je tudi, koliko bo opozicija sploh pripravljena podpreti sporazum o arbitraži, ki ga bo vlada nazadnje predstavljala kot svoj uspeh. Na podpis torej čakamo, upajmo, da bo vsaj do svetega Martina, da ga bomo končno lahko zalili, čeprav se je bati, da se bo kisal še vse do novega leta.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.