5. 11. 2009 | Mladina 44 | Politika
Lizbonska pogodba kot samopostrežba
Izvzetje Češke in drugih držav iz Listine o temeljnih pravicah rahlja pravni red EU in ustvarja več evropskih unij
V torek je češko ustavno sodišče presodilo, da je Lizbonska pogodba skladna s češko ustavo. Evroskeptični češki predsednik Vaclav Klaus je podpisal ratifikacijsko listino, vendar spet opozoril, da se s to pogodbo Češka odreka svoji suverenosti, in za razsodbo češkega ustavnega sodišča dejal, da »ni nevtralna pravna analiza, ampak pristranska politična obramba Lizbonske pogodbe s strani njenih privržencev«.
Klaus je dolgo zavlačeval s podpisom Lizbonske pogodbe in iz spopada z EU ni izšel praznih rok. Svet EU je namreč ustregel njegovi zahtevi, da Lizbonska pogodba ne bo omogočila razveljavitve povojnih Beneševih dekretov, na podlagi katerih je zapustilo Sudete, ki so spet pripadli Češki, skoraj poltretji milijon Nemcev, njihovo premoženje pa je bilo podržavljeno. Podobna usoda je doletela tudi Nemce na Poljskem, v Jugoslaviji in na Slovaškem. Klaus je namreč prepričan, da bi z upoštevanjem Listine o temeljnih pravicah EU pregnani Nemci in njihovi potomci lahko zahtevali od Češke vrnitev premoženja.
Takšno razlaganje pogodbe je vzbudilo strah tudi na Slovaškem. Slovaška se je zbala neravnotežja v pravni zaščiti, kajti Beneševi dekreti veljajo v obeh državah. Zato je slovaški zunanji minister Miroslav Lajčak v posebni izjavi za nacionalno televizijo opozoril, da se »Slovaška ne sme znajti v položaju negotovosti, če bi si ena izmed držav naslednic Češkoslovaške izbojevala izvzetje iz evropskega prava«. Toda Slovaška se je morala zadovoljiti v pogajanjih le s posebno deklaracijo o tem, da Listina »zadeva države članice le takrat, ko implementirajo pravo Evropske unije«, kar pa ima drugačen pravni status kot izvzetje. Češki namreč zaradi izvzetja (opt-outs) tudi po uveljavitvi Lizbonske pogodbe ne bo treba spoštovati Listine o temeljnih pravicah EU. Pravni strokovnjaki si še niso povsem na jasnem, kakšne so lahko posledice izvzetja, večina poznavalcev pa meni, da si je Klaus z izvzetjem želel v domači javnosti le umiti roke, ker je končno moral podpisati ratifikacijsko listino. Kaj več pa ne. Tudi David Sehnalek z Univerze Masaryk v Brnu je v pogovoru za češko tiskovno agencijo (ČTK) dejal, da »Beneševi dekreti morda tematsko sodijo v sklop temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki jih vsebuje Listina, vendar pa jurisdikcija Evropske unije tega vprašanja ne more urejati«. Ni pa malo tudi tistih, ki trdijo, da je Klausovo početje z izvzetjem iz Listine o temeljnih pravicah medvedja usluga Čehom samim, ki bodo imeli zato manj možnosti za uveljavljanje svojih pravic kot posamezniki in kot institucije pred evropskimi ustanovami in njenimi sodnimi organi. Sicer pa so izvzeti iz Listine tudi Poljaki, ki so se zbali za svoje konservativne vrednote (denimo nepriznavanje pravic homoseksualcem in njihovim partnerjem), ter Britanci, ki so izvzeti zaradi strahu pred ponovno okrepitvijo pravic delavcev in njihovih organizacij.
Po mnenju dr. Mateja Accetta s Pravne fakultete v Ljubljani se izvzetjem iz Lizbonske pogodbe pripisuje prevelik pomen. Nabor človekovih pravic je že nekaj desetletij del pravnega reda EU, Listina pa vsebinsko le povzema določbe Evropske konvencije o človekovih pravicah in Evropske socialne listine, ne prinaša pa radikalno novih pravic v evropsko pravo. »Strah, ki ga imajo nekatere države glede Listine, je deloma simbolne narave, deloma pa hočejo nekatere države na ta način poudarjati svojo nacionalno usmeritev glede varstva in dometa človekovih pravic,« pravi Accetto.
Za EU pa je možnost izvzetja iz evropske zakonodaje in tudi mehanizem »okrepljenega sodelovanja«, ki omogoča najmanj osmim članicam, da s soglasjem Evropske komisije sodelujejo na nekem področju, najmanj intrigantna, če že ne nevarna. Takšno ravnanje govori namreč v prid evroskeptični tezi, da EU ni sposobna s svojo zakonodajo »pokriti« vseh področij. Mehanizem »okrepljenega sodelovanja« za zdaj velja le med devetimi članicami, ki so se v letošnjem juliju poenotile na področju zakonske zveze in pravic, ki izhajajo iz nje. Med njimi je tudi Slovenija. Izvzetja pa so že dolgo realnost v EU. Ta politika se je začela s pristopom Velike Britanije v EU, ko je tedanji britanski premierki Margaret Thacher uspelo na celem nizu področij ubraniti svojo državo pred enotno politiko v EU. Na nekaterih področjih so tako ravnale tudi Irska, Švedska in Danska. Danska je izvzeta iz kar štirih področij, vendar v zadnjem času želi spremeniti ta status. Danski premier Anders Fogh Rasmussen je minuli teden odločno podprl vstop svoje države v območje evra, ki »zagotavlja politično in gospodarsko stabilnost v Evropi«. Javno mnenje pa je naklonjeno tudi povezavi Danske v EU na obrambnem področju, v pravosodju in v notranjih zadevah, kjer doslej niso veljala pravila EU.
Evropski voditelji so vsakokrat, ko katera država zahteva izvzetje iz skupne evropske zakonodaje, v težki situaciji, kajti takšna praksa ne zagotavlja celovitosti evropskega pravnega reda in postavlja v težaven položaj »konstruktivne« članice EU, ki nimajo podobnih zahtev. »Več je izvzetij, večja je nevarnost, da pravni red EU postane nekakšen bife, iz katerega bi si države na svoje 'krožnike' naložile zgolj tisto, kar jim ustreza. Kot odgovor na ta zaplet, a obenem še dodaten korak v drobljenju ureditve EU z Lizbonsko pogodbo, pa prihaja ponovno v ospredje tudi možnost okrepljenega sodelovanja manjšega števila držav, ko glede povezovanja na novih področjih ni mogoče doseči soglasja vseh držav članic. Takšna ureditev bi v skrajnem primeru privedla tudi do dvo- ali večtirne Evropske unije z manjšim tesnim jedrom in ohlapnejšim preostalim delom Unije.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.