Prenova Plečnikovega stadiona

Spopad med Davidom in Goljatom za košček zelene Ljubljane

Prvonagrajena idejna zasnova nemškega biroja GMP z nizom »vila blokov, utopljenih v zelenje«.

Prvonagrajena idejna zasnova nemškega biroja GMP z nizom »vila blokov, utopljenih v zelenje«.

»Neko posebnost ima ta velika železniška naselbina. Vkljub temu, da je skupaj 120 družin, nima stanovalec prav nobenega občutka, da stanuje v kaki zloglasni skupni vojašnici, kjer so ljudje nekako drug drugemu napoti. Zazidana je namreč tako velika ploskev in so tudi hiše tako posrečeno razvrščene, da se vsa ta množica nekako porazgubi in vlada v naselbini najlepši mir, red in zadovoljnost.« Tako so opisane železniške stanovanjske hiše v zborniku Naš Bežigrad, ki je izšel leta 1940. Danes znane kot Fondovi bloki stojijo na severni strani Plečnikovega stadiona, s katerim jih ne druži le neposredno sosedstvo. Fond in stadion imata tudi skupno mladost, saj sta končno podobo oba dobila v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Toda zadnje čase se na nas, stanovalce Fondovih hiš, zgrinjajo očitki, da hočemo, da bi se stadion spremenil v razvalino.
Naselje je pred drugo svetovno vojno zgradil in upravljal Fond za gradbo stanovanjskih hiš na področju direkcije državnih železnic v Ljubljani. Slovenski poslanci so v jugoslovanskem parlamentu dosegli, da sta bila sprejeta poseben zakon o ustanovitvi in pravilnik o upravljanju tega fonda. Urbanistična zasnova s prvinami vrtnega mesta je lepo razvidna iz situacijskega načrta, ki je bil potrjen pred gradnjo zadnje vmesne stavbe ob tedanji Tyrševi oziroma današnji Dunajski cesti. Tako je zraslo za tiste čase sodobno naselje, v katerem je bilo poskrbljeno tudi za družabno plat - med vrtovi je bilo ob Koroški ulici devet polkrožnih železnih paviljonov, namenjenih druženju in igri. V arhivih najdemo okrožnico iz leta 1939, iz katere je mogoče razbrati, da je bila po Koroški ulici prepovedana celo vožnja s kolesi, da ne bi ogrožali majhnih otrok, ki so se prosto igrali med hišami. V Ljubljani je bil to skupaj s sosednjimi vrstnimi hišami Vzajemne zavarovalnice na Dermotovi ulici še najboljši približek Howardovega vrtnega mesta in Fond je kot profana stavbna dediščina vpisan tudi v register kulturne dediščine. V vseh pogledih je naselje urbanistično zaključena celota, Fondovi vrtovi pa so pravzaprav edina taka površina v Ljubljani, predvidena že z gradbenim načrtom.
V preteklosti je bilo že več poskusov prenove Plečnikovega stadiona. Zadnjega smo se stanovalci zavedeli šele, ko so zgodaj spomladi 2008 začeli postavljati ograjo, da bi nam zaprli dostop do zelenih površin in vrtov na severni strani stadiona. Šele takrat smo ugotovili, da je mestna občina, ki je zemljiškoknjižni lastnik skoraj vseh zemljišč v našem naselju, parcelo št. 312 k. o. Bežigrad vložila v družbo Bežigrajski športni park. Morali smo se nekako organizirati, sicer proti navezi politike in kapitala ne bi imeli nikakršnih možnosti. Za nas idealna rešitev bi bila obnovitev Plečnikovega stadiona v prvotni podobi, a je bilo to glede na razmerje moči nerealno pričakovati. Zato smo s podpisom temeljne listine sklenili, da podpiramo tako prenovo stadiona, ki s pozidavo zelenih površin ne bo posegla v naše naselje. Ob tem smo se zavedali, da se bo verjetno treba sprijazniti z visokimi tribunami, ki nam bodo zastrle odprt pogled proti jugu.
Medtem je v ozadju že potekala bitka za pridobitev dovoljenj, potrebnih za prenovo stadiona. Čeprav je Zavod za varstvo kulturne dediščine še januarja lani dosledno vztrajal pri spoštovanju kulturnovarstvenih meril, je pozneje pri svojih zahtevah popustil in maja izdal kulturnovarstveno soglasje za razvpiti švicarsko-južnoafriški projekt. Zakaj se je zgodil preobrat, ne vemo, znano pa je, da so iz komisije, ki je o tem odločala, izločili moteče člane, hkrati pa je v vladni proceduri obtičal odlok o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika za kulturni spomenik državnega pomena. Ob izdaji kulturnovarstvenega soglasja so mediji vzneseno poročali o projektu novega stadiona, mi pa smo, zgroženi ob pogledu na kolos, ki naj bi dobesedno pogoltnil Plečnikov stadion in popolnoma zasenčil naše naselje, skoraj tri mesece čakali, da bo kdo javno protestiral. Toda vsa umetnostnozgodovinska in arhitekturna stroka je molčala.
Tako nam ni preostalo drugega, kot da smo začeli sami opozarjati na nepravilnosti. S tem, da smo avgusta 2008 obvestili kulturni inšpektorat, smo dosegli, da je ministrstvo za kulturo soglasje zavoda razveljavilo po uradni dolžnosti, javnost pa smo o tem, kaj se dogaja, začeli obveščati z odprtimi pismi, pozivi, sporočili in nazadnje tudi prek svojih spletnih strani. Čeprav se ministrstvo ni odzivalo tako hitro in odločno, kot bi si želeli, moramo kulturnim uradnikom priznati, da so si od vseh vpletenih edini prizadevali ravnati v skladu z veljavnimi predpisi. Ko je bil junija 2009 Plečnikov stadion končno le razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, naše zelene površine pa pred pozidavo zaščitene kot vplivno območje kulturne dediščine, bi si že skoraj lahko oddahnili. Toda mesto ni hotelo upoštevati našega predloga, da bi osnutek podrobnega prostorskega načrta uskladili z vladnim odlokom.
Pred tem in kmalu po razveljavitvi kulturnovarstvenega soglasja sta se mesto in investitor sicer že odločila ubrati legalnejšo pot. Novembra lani je bil objavljen začetek priprave podrobnega prostorskega načrta, decembra pa razpisan mednarodni vabljeni natečaj kot podlaga za omenjeni prostorski akt. Iz urbanističnih smernic za natečaj je bilo razvidno, da faktor izrabe stadiona in parcel ob njem dosega 1,8, kar je za ureditveno območje, namenjeno predvsem športno-rekreacijski dejavnosti, daleč nad v svetu uveljavljenimi normami. Ker smo slutili, da gre pri natečaju predvsem za to, da bi z izbiro uglednega arhitekturnega biroja iz tujine vnaprej utišali vse, ki bi povzdignili glas proti projektu, smo poskušali doseči, da bi smernice prilagodili kulturnovarstvenim merilom - seveda neuspešno. Mestnega urbanista smo v javnem pismu pozvali, naj strokovno utemelji tolikšno gostoto pozidave, a konkretnega odgovora nismo dobili. Smo pa vmes večkrat slišali, da je stroki treba zaupati, da mora biti glavno merilo »feasibility« in da si je treba prizadevati za rešitev »win win«. Težava je bila seveda v tem, da pravih strokovnih argumentov za skazitev urbanistične zasnove našega naselja ni bilo, hkrati pa niti pri najboljši volji nismo videli, v čem naj bi bil naš »win«.
Ko je bila aprila letos razstavljena prvonagrajena natečajna rešitev nemškega biroja Von Gerkan, Marg und Partner, se nam je zdela posodobitev samega stadiona kljub za nas neugodni višini tribun razmeroma dobro rešena, pozidava naše zelenice z osmimi bloki, po volumnu enakimi našim, pa seveda ne. V južni del s stolpnico se nismo hoteli preveč vmešavati, a strokovne javnosti tudi tokrat ni motila oddaljitev od pravila, da naj bi tako visoke zgradbe v tem delu mesta stale le ob glavni vpadnici. Ves čas priprave prostorskega akta smo mestu pošiljali svoje predloge: preselitev spremljevalnih dejavnosti v stolpnici, ki sta z izvedbenim prostorskim načrtom predvideni nasproti stadiona čez Dunajsko cesto; preureditev naših zelenih površin v javni park; opustitev ali prestavitev drugega garažnega izvoza in uvoza pred osnovno šolo; zmanjšanje deleža občine in Olimpijskega komiteja v družbi Bežigrajski športni park, da bi investitor privolil v manjši obseg poslovnih površin. Toda mestna oblast je modro molčala. Nikoli nismo prejeli nobenega vsebinskega odgovora na svoje pobude, mestni svet pa je brez podpore odbora za urbanizem sprejel osnutek podrobnega prostorskega načrta za javno razgrnitev. Ker naša prizadevanja za iskanje rešitve v okviru načrtovanega projekta niso obrodila sadov, smo nazadnje predlagali likvidacijo družbe Bežigrajski športni park in zastavitev prenove stadiona na drugačnih temeljih - s sredstvi iz evropskih skladov ali z iskanjem novega investitorja.
V vsej tej zgodbi smo počasi spoznavali, da se tisti del umetnostnozgodovinske stroke, ki ima javno pooblastilo za izdajanje soglasij, in urbanisti mestne občine sicer zavedajo, kaj bi bilo najbolje narediti, a se nazadnje podredijo zahtevam lokalne politike in kapitala. Mestna občina namreč javni interes izkrivljeno dojema tako, da mora čim večji delež stroškov za izvajanje svojih nalog prevaliti na zasebni kapital. Temu potem v zameno omogoča ugodnosti, ki so nezdružljive z javnim interesom in tudi z zakonskimi in strokovnimi normami. Ker se nismo hoteli sprijazniti s takim početjem, smo hitro postali moteč element, ki ga skušajo javno očrniti z izjavami, da gre za solatarje, balkansko stroko, slovensko zavist, agente političnih strank, egoiste ...
Seveda razumemo, da prenova kulturnega spomenika ni poceni. Enako pa bi se moral tisti, ki je hotel na vsak način dobiti v posest kulturno dediščino, zavedati, da to ne more biti naložba, ki bo financirala samo sebe, ampak da ga bo tudi veliko stala. Razumemo, da mora biti investitor deležen nekaterih ugodnosti, a če mu 72-metrska stolpnica s 46 tisoč kvadratnimi metri nadzemnih in 163 tisoč kvadratnimi metri podzemnih površin ni dovolj, je treba začeti razmišljati o drugi rešitvi. Razumemo tudi, da sodoben stadion potrebuje nekaj prostora za dodatne dejavnosti, a nikjer na svetu stadionov ne obzidavajo s stolpnicami in z bloki, ampak je okoli njih vedno razmeroma širok nepozidan pas. Večkrat smo se spraševali, zakaj tega noče nihče upoštevati. Dokler se nam ni posvetilo, da so glavni akterji sklenili dogovor: projekt je treba speljati v zastavljeni obliki - zlepa ali zgrda.
Tako je bila v okoljskem poročilu za javno razgrnitev najbolje ocenjena variantna rešitev, ki pozidavo na severni strani stadiona z osmih blokov zmanjša na šest. Seveda se izdelovalec ni hotel odločiti za primerjavo različice, pri kateri bi severno stran stadiona namenili le parkovnim površinam, kot smo v zadnjem letu večkrat predlagali. A če je plačnik priprave okoljskega poročila investitor, je razumljivo, da je izbrana taka metodologija, po kateri bodo izsledki poročila v skladu z željami plačnika. Najmanj slaba izmed slabih rešitev s tem dobi strokovno zaslombo, druge možnosti, na katere smo pravočasno opozarjali, pa seveda niso obravnavane. Ministrstvo za okolje in prostor je okoljsko poročilo najprej zavrnilo, a po dopolnitvi in po tem, ko je župan naznanilo o začetku javne razgrnitve že podpisal, je zadnji možni dan le dalo soglasje.
Ker se glede na dosedanje izkušnje zdi skrajno neverjetno, da bi naše pripombe upoštevali na javni razgrnitvi podrobnega prostorskega načrta, nam preostane le še, da uporabimo edino sredstvo, ki kaj šteje v današnjem svetu - dokazovanje lastninske pravice. Glavno jabolko spora med nami na eni ter mestom in investitorjem na drugi strani so naši vrtovi vzdolž severne strani stadiona. Prvotno so bili kot del naselja last železnic, a so bila za časa Jugoslavije zemljišča v mestih podružbljena. Ko so se leta 1991 stanovanja lastninila, je to veljalo le za etažno lastnino, stavbna zemljišča so ostala v družbeni lasti. Šele z zakonom iz leta 1997 je družbena lastnina prešla v last imetnika pravice uporabe in tako je Mestna občina Ljubljana postala formalna lastnica vseh dvorišč, dovoznih poti in zelenih površin v našem naselju. Takrat so se začeli zapleti z zemljišči v ljubljanskih stanovanjskih soseskah, ko so se kot neupravičeni lastniki poleg lokalne skupnosti pojavili tudi pravni nasledniki družbenih podjetij in razni prekupčevalci. Zakonodajalec se je začel zavedati tega problema, zato je sprejel novi stanovanjski zakon in nato še zakon o vzpostavitvi etažne lastnine. Po njunih določbah se lastništvo zemljišč, pripadajočih že zgrajenim stavbam, ugotavlja na podlagi dokumentov in pravnih aktov, ki so veljali v času gradnje. V našem primeru je tako mogoče nesporno dokazati, da parcela na severni strani stadiona sodi k zemljiščem, ki jih je železniški Fond kupil za gradnjo naselja.
Seveda nismo niti najmanj pričakovali, da se bo v vlogi zemljiškega špekulanta znašla mestna občina, ki je zelene površine našega naselja namenila za stvarni vložek v gospodarsko družbo. Ob nepripravljenosti mesta, da bi upoštevalo zakonsko določene pravice etažnih lastnikov, in ob odpovedi vseh drugih varoval se nam tako kot edina možnost kaže sprožitev nepravdnega postopka za uveljavitev lastninske pravice do zemljišč v naselju.
V zgodbi o stadionu je še najbolj žalostno to, da mora slovenska družba toliko energije tratiti za brzdanje pretiranih apetitov politike in kapitala, namesto da bi bil trud usmerjen k prizadevanjem za manj donosno, a skladnejšo rešitev, ki bi bolj upoštevala umestitev v sedanje urbano tkivo, trajnostni razvoj in spoštovanje kulturne dediščine. A vse le ni tako črno: prizadevanja za ohranitev zelenih površin so okrepila občutek povezanosti med nami in še vedno upamo, da bo javnost spregledala, da pri novih poslovnih blokih ne gre za prostore, ki bi jih potreboval sodoben stadion, ampak za zemljiško špekuliranje pod pretvezo kulturne dediščine.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.