Paulo Coelho

 |  Mladina 50  |  Družba

Zakaj so digitalni mediji najboljši prijatelji romanopiscev

Izkoristimo prednosti tehnologije ter podpirajmo in razširjajmo najboljše, kar ponuja literatura

Paulo Coelho je avtor 26 knjig, med njimi Alkimista, ki so ga prodali v 65 milijonih izvodov. Obiščite stran Pirate Coelho na www.paulocoelhoblog.com/pirate-coelho.

Paulo Coelho je avtor 26 knjig, med njimi Alkimista, ki so ga prodali v 65 milijonih izvodov. Obiščite stran Pirate Coelho na www.paulocoelhoblog.com/pirate-coelho.
© Borut Krajnc

Leto 2009 je bilo leto strahu v založniškem svetu. Hudobna prikazen so digitalni mediji v najrazličnejših oblikah.
Pred desetimi leti, leta 1999, se je moj agent iz Rusije vrnil s slabimi novicami: založnik mojega romana Alkimist se je odločil, da bo ustavil tisk, ker ga je prodal v manj kot 3000 izvodih. Zelo sva se namučila, da sva našla drugega založnika knjig v ruskem jeziku. Žal je imel sedež v ukrajinskem Kijevu in je imel težave z nabavo papirja (takrat ga ni bilo mogoče kupiti povsod).
Zanimivo, da sem le teden prej na medmrežju odkril piratsko različico ruskega prevoda in takoj pomislil, da je ta kriva za slabo prodajo mojih knjig v Rusiji.
Tako kot vsi pisatelji si želim, da bi moje knjige brali. Ker knjižne izdaje ni bilo na voljo, meni pa se niti sanjalo ni, kdaj bo novi založnik nabavil papir, ki ga je potreboval za tisk, sem pomislil, zakaj ne bi dal na razpolago virtualne različice. Ravnal sem v skladu s hipnim nagibom in piratski prevod objavil na svoji spletni strani, od koder si ga je bilo mogoče brezplačno naložiti v osebni računalnik.
Konec leta 2000 mi je ukrajinski založnik vzneseno sporočil, da je prodal 10.000 izvodov! Leto kasneje je številka poskočila na 100.000, leta 2002 pa je število prodanih ruskih izvodov preseglo milijon.
V tem času sem prejel nekaj elektronskih pisem v zvezi s piratsko izdajo na svoji spletni strani. V mnogih so pisci izrazili veselje, da so našli mojo literaturo. Moja ugotovitev: Rusija je ogromna država z velikimi težavami pri distribuciji blaga, splet pa je pripomogel, da je knjiga vseeno prišla do bralcev.
Vznesen zaradi takšne ugotovitve sem se odločil, da bom enako naredil s svojimi preostalimi deli. A naletel sem na pravno težavo: ruski prevod je na splet prilepil prevajalec, kaj pa prevodi, za katere nisem imel avtorskih pravic? Sklenil sem, da bom zbral vse povezave za izmenjavo datotek med zasebnimi uporabniki (P2P) in ustvaril svojo piratsko stran Pirate Coelho.
Ta je v družabnih omrežjih postala prava uspešnica in tako se je širila novica o njej. Ko sem o tem leta 2007 spregovoril na konferenci Digital, Life, Design v Muenchnu, je stran imela milijon obiskovalcev na mesec. Tam so našli skoraj vse moje knjige v različnih jezikih - od nemščine do malajalamščine (jezika v južni Indiji). Kljub temu pa so se tiskane knjige prodajale v še večjih količinah. Ker se dotlej ni pritožil nobeden od založnikov, sem predvideval, da vedo za spletno stran, le da niso hoteli posredovati.
Dan po tistem, ko so bile moje pripombe v Muenchnu objavljene tudi v časopisu, je začel zvoniti telefon. Nekaj založnikov me je vprašalo: »Sploh veš, kaj tvegaš? Se ne zavedaš, da bo zaradi tega upadla prodaja?«
Stran Pirate Coelho deluje od leta 2005, sem jim pojasnil, pa se prodaja še vedno povečuje. To pomeni, da je tradicionalno založništvo imelo korist od izmenjave datotek. Čeprav spoštujem svoje založnike, moram priznati, da njihovo mnenje o zadevi nima očitnejše zveze z dogajanjem v knjigarnah.
Dotlej sem prodal več kot sto milijonov knjig, zato sem užival nekaj privilegijev. Med njimi je bila tudi ohranitev strani Pirate Coelho (deluje še danes), čeprav je menda slab zgled.
Kako lahko pojasnim, kaj se je zgodilo? Izraz »pohlepen« ni sporen le v finančnem svetu, temveč v kateri koli panogi, ki si lasti monopol nad nečim, naj gre za podatke ali izdelek. V mojem primeru so ljudje moje knjige začeli brati na zaslonu, bile so jim všeč in so kupili tiskani izvod - saj je priročnejši in dolgoročno cenejši. Tako je bilo nekaj let.
Somerset Maugham je rekel: »Ne pišemo, ker bi hoteli, pišemo, ker moramo.« Dodal bi: in ker hočemo biti brani.
V 16. stoletju je katoliška cerkev sestavila seznam prepovedanih knjig, in čeprav so mnoge avtorje teh del sežgali na grmadi, se je seznam daljšal vsa štiri stoletja, kolikor je obstajal. V nedavni zgodovini so odpadniški sovjetski državljani pripravljali šapirografske različice knjig, da bi svoje zamisli lahko pošiljali tistim, ki so jih zanimale. Dva od teh pisateljev, Aleksander Solženicin in Boris Pasternak, sta kasneje dobila Nobelovo nagrado za literaturo.
Založniška panoga ne more posnemati glasbene industrije, ki ji je uspelo zapreti Napster, nato pa je doživela pravo eksplozijo spletnih mest za izmenjavo glasbenih datotek. Z novo ponudbo, kot so Kindle, Nook in Sonyjev Reader, ter z različnimi aplikacijami za naprave iPhone in Blackberry se bo avtor, ki je nekoč svoje knjige objavljal na blogih (brezplačno), odločil za elektronske formate in odtlej bodo založniki - podobno kot glasbene založbe - nadomestljivi.
Države, ki zagovarjajo prepoved izmenjave datotek - Francija, na primer, je zakon o tem sprejela letos -, bodo najbrž ugotovile, da njihovi pisci v vse bolj tekmovalnem svetu tonejo v pozabo. Prepovedi niso primerna rešitev. Pravi odgovor je, da je treba izrabiti dobro plat tehnologije za podporo in širjenje najboljšega, kar ponuja literatura.
Mnogi ljudje trdijo, da si to razkošje lahko privoščim, saj sem prodal toliko izvodov. A v resnici je ravno nasprotno: toliko izvodov sem prodal, ker sem se potrudil in ljudem omogočil dostop do svojih del.
Če bi mi danes kdo ponudil možnost, da dobim tri milijone dolarjev za knjigo za tri bralce ali tri dolarje honorarja za knjigo za tri milijone bralcev, bi se brez omahovanja odločil za drugo možnost.
Prepričan sem, da ne bi bil edini, ki bi se tako odločil. Večina piscev bi ravnala enako.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.