Poučna usoda otoka Rapa Nui
Sodobni turbokapitalizem lahko “prinaša okoli” prebivalce (delavce, intelektualce, sindikate, politike), ne more pa narave. Ta je nepodkupljiva in prej ali slej vrne udarec.
Dr. Vid Pečjak, psiholog, upokojeni profesor psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani
© Miha Fras
Nekoč sem bral, da bi bila usoda socializma »na debelo« precej drugačna, če bi ga prej testirali »na drobno« v kakšni lokalni skupnosti ali pa vsaj na vzorcu belih podgan. A to se ni zgodilo - kar pa ni povsem res, saj smo imeli komune v številnih deželah Evrope in Amerike. Med njimi so bile religiozne, mistične, spiritualne, politične, mnoge pa so izhajale iz marksizma in uveljavljale različne oblike socializma.
Večinoma so propadle, nekatere pa životarijo še danes. Ena od najbolj znanih je bila komuna Wrightovih arhitektov v Arizoni, kamor se je zatekla Stalinova hči Svetlana Allilujeva. Verjela je, da je reinkarnirana Svetlana, potomka arhitekta Petersa. Kasneje se je celo poročila z enim od Petersov. A je pobegnila in dejala, da se v komuni dogaja ravno to, kar se je dogajalo v SZ.
Za današnji čas, v katerem človek z izpušnimi plini, smetmi, izčrpavanjem virov in uničevanjem biosfere uničuje samega sebe, pa je zelo poučna žalostna usoda otoka Rapa Nui, ki jo po svoje ponavlja današnja civilizacija.
Rapa Nui (ali Velikonočni otok) je 25 km dolg otoček trikotne oblike sredi južnega Tihega oceana. To je najbolj odročen kraj na svetu, 3510 km je oddaljen od Čila, 2075 km stran pa leži najbližji tihomorski otok Pitcair (se spominjate filma Upor na ladji Bounty?). Ob odkritju je imel skoraj 8000 prebivalcev. Zdaj jih ima 4000, od tega več kot polovico evropskega ali ameriškega rodu.
Prebivalci otoka so ustvarili edinstveno in visoko civilizacijo. So edino oceansko ljudstvo z avtohtono pisavo in nedoseženi v mnogih panogah umetnosti. Zaradi tega so bili predmet številnih špekulacij, Heyerdahl je na podlagi podobnosti njihove in inkovske arhitekture trdil, da so potomci Indijancev, von Däniken pa je imel otok za ostanek davne civilizacije s celine Mu, ki je prišla iz vesolja. Povezovali so jih tudi z izgubljenim rodom Egipčanov in Izraelcev. V tem sestavku nas zanima samo ekološka katastrofa, ki je zadela otočane pred 500 leti in zelo spominja na katastrofo, ki se ji bliža ves svet. Morda se iz nje lahko česa naučimo?
Okrog leta 400 je otok naselila majhna skupina Polinezijcev in postopoma zgradila veličastno kulturo.
Gradili so kamnite hiše, obdane s kamnitimi zidovi, najbolj pa so se proslavili z velikimi kamnitimi, okoli 7 metrov visokimi in 80 ton težkimi kipi moai, ki predstavljajo njihova božanstva in prednike. Omeniti velja tudi hieroglifsko pisavo na lesenih tablicah, ki pa so jih večinoma uničili misijonarji, petroglife ali plastične slike, vklesane v skalo, ki kažejo osebe, dogodke in toteme. Raziskovalci so odkrili 900 kipov, veliko je uničenih, 4000 petroglifov, rokopisov pa se je ohranilo le kakih 20. Še danes pisava ni dešifrirana. Prebivalstvo je bilo združeno v klane, ki so gojili tropsko zelenjavo (poi, taro, banane), lovili ptiče in morske živali ter nabirali ptičja jajca.
Najpomembnejši pa so bili kipi moai. Prebivalci so bili neverjetno obsedeni z njimi. Gradili so dolge ploščadi in nanje postavljali svoje kipe. Vasi so začele tekmovati med seboj, katera bo postavila več in večje kipe.
Raziskave so pokazale, da je bil Rapa Nui spočetka porasel z gozdovi in bogato vegetacijo. Ekološko nesrečo je povzročilo izsekavanje gozdov. Otočani so za svoje delo namreč potrebovali ogromno lesa: za stavbe, splave, čolne, predvsem pa za transport kipov. Izklesali so jih na skrajnem koncu otoka in jih potem s sanmi prepeljali na določen in očiščen kraj. Podnje so vstavljali debla in porivali skalnato gmoto z lesenimi sanmi naprej. Pri tem so debla razpadala, zato so dodajali nova. Še danes so vidne sledi v produ. Pri postavitvi vsakega kipa je sodelovalo od 80 do 160 otočanov. Ko so prepeljali kip na očiščeno ravan Aku, so ga postavili pokonci, pomagali so si z lesenim ogrodjem, in mu vdelali oči iz koral ali obsidiana (vulkanskega stekla).
Za vse to so bile potrebne ogromne količine lesa. Spočetka ga je bilo na otoku veliko, tudi nekatere vrste
izumrlih orjaških palm in listavcev. Otočani so ga sekali dan in noč. Ne vemo, kaj so si mislili drvarji, ki so posekali zadnja drevesa, vendar so vedeli, kaj jih čaka.
Sprožili so ekološko katastrofo. Začela se je erozija, rodovitno zemljo je počasi odnašalo v morje, rastlinstvo se je posušilo in poljedelstvo je propadlo. Izbruhnile so hude lakote, v katerih je umrlo veliko prebivalcev. Privedle so celo do kanibalizma. Neko votlino so poimenovali Ama Kol Tongati, kar je pomenilo Votlina pojedenih ljudi.
Prebivalci vasi so se srdito bojevali med seboj za vire, zato jih je bilo vse manj.
Leta 1862 so pripluli zahodnjaki, našli pa so samo razvaline nekoč cvetoče kulture. Vasi so bile uničene, zemlja opustošena, kipi podrti ali razbiti, ostanki prebivalcev, morda nekaj sto, pa so se skrivali v skalovju in se zaradi genocidnega vedenja prišlekov ogorčeno upirali zahodni civilizaciji. A ni pomagalo. Prišleki so polovili zdrave prebivalce in jih odpeljali v suženjstvo, streljali so jih kot za stavo, nato so razširili še nevarne nalezljive bolezni, npr. črne koze. Potem so prišli misijonarji in vneto uničevali ostanke njihove kulture, zlasti z neznano pisavo popisane lističe, petroglife in tatuje. Ostalo jih je le kakih 20.
Šele zadnja desetletja so dobili prebivalci več pravic in njihovo število je naraslo. Zdaj naj bi jih bilo kakih 4000, od tega polovica Rapanuicev, med njimi pa je veliko mešancev.
Razvoj na otoku Rapa Nui nas spominja na razvoj Zemlje, katere otroci brezskrbno uničujemo svoje okolje. Bo tudi Zemlja prišla do podobnega konca - uničenja narave, vojn in pomanjkanja virov? Prebivalce Rapa Nuia so tik pred izumrtjem rešili priseljenci, morda bodo na Zemlji pristali vesoljci in ostanek prebivalcev zasužnjili? Kaj so mislili drvarji na Rapa Nuiu, ko je padlo zadnje drevo, in kaj si mislijo ljudje, ki izsekavajo zadnje gozdne površine? Verjetno so rekli eni in rečejo drugi: »To nas pa ne briga.«
»To nas pa ne briga!« V ta stavek je vklinjena naša krivda pred potomci, ki bodo od današnjega kolača dobili samo drobtine. »Imamo druge težave: gospodarske, nacionalne, družbene - ekološke pridejo na vrsto kasneje, pridejo zadnje.« Ko bo že prepozno. Vendar imamo polna usta skrbi za okolje. Ustanavljamo ministrstva za okolje, organiziramo mednarodne konference (kot tisto v Koebenhavnu), pišemo članke, objavljamo knjige, govorimo v medijih. Nič ali zelo malo pa dejansko storimo, da bi preprečili nesrečo.
Omejimo se na Slovenijo. Razvoj toplotnih črpalk, ki ne proizvajajo nobenega strupenega izpusta, oviramo z visokimi cenami pogonske energije. Še več. Kdor potroši več električne energije, plača nesorazmerno več. Zato je jasno, da se bodo ljudje takemu viru ogibali. Fotovoltaične hišne elektrarne se nikakor ne morejo vključiti v električne sisteme razen pod omejujočimi pogoji. Za racionalne hišne potrošnike energije (npr. mikrovalovne pečice) uporabniki niso deležni nobene olajšave (npr. nižjega DDV). Enako velja za električne ali druge alternativne avtomobile. Ker so vozila in vsi stroji na fosilna goriva glavni onesnaževalec okolja, bi jih morali nemudoma prepovedati in zamenjati. Čim kasneje jih bomo, tem hujša bo katastrofa. Ceno pa bodo plačali naši potomci. »To nas pa ne briga,« pravimo, čeprav bodo med potomci naši otroci, vnuki in pravnuki, ki jih srčno ljubimo.
Prebivalci sanjskega otoka Rapa Nui so nespametno uničili sami sebe. Najbrž to ni edini primer. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev je uničenje okolja prispevalo tudi k propadu mogočnega Rima. Izsekavanje gozdov, posledične suše, selitev latifundij v rodovitnejše pokrajine in še marsikaj je prispevalo k propadu države prav toliko kot vdori barbarov. Ampak dosedanji primeri veljajo samo za posamezne dežele. Zdaj pa prihaja na vrsto celoten planet. Agonija bo trajala dlje, a bo prav tako privedla do konca. Politiki, kaj ne vidite tega? Slovenija, ki je majhna država, ne more bistveno vplivati na planetarno politiko. Lahko pa je dober zgled drugim.
Sodobni turbokapitalizem lahko »prinaša okoli« prebivalce (delavce, intelektualce, sindikate, politike), ne more pa narave. Ta je nepodkupljiva in prej ali slej vrne udarec. Udarec je tik pred našim nosom. A ga ne vidimo, čeprav bi ga lahko predvideli. Naš odgovor je samo: »To nas pa ne briga.«
Ali sploh imamo kakšno moralno pravico odrekati dobrine našim potomcem? Nobene, kljub temu jim jih samovšečno odrekamo. Ali kot je rekel vrač Beli orel iz plemena Cree iz Kanade pred več kot sto leti: »Šele tedaj, ko bo posekano zadnje drevo, šele tedaj, ko bo zastrupljena zadnja reka, šele tedaj, ko bo ujeta zadnja riba, šele tedaj boste spoznali, da denarja ni mogoče jesti.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.