Poslanec, predsednik stranke ali prejemnik nadomestila za brezposelnost?
Bolj ko je homogena vlada, v kateri Desus sodeluje, manj stabilen partner je
Borut Pahor in Karl Erjavec po prvi krizi v času koalicijskih pogajanj
© Matej Leskovšek
Predsednik vlade Borut Pahor je v državni zbor res vložil predlog za razrešitev ministra za okolje in prostor Karla Erjavca, poslanci pa bodo o predlogu glasovali še na januarski seji. SD, Zares, LDS, SNS in SLS so že napovedale soglasno podporo predlogu, prav tako pa tudi nekdanja Desusova poslanca Vili Rezman in Franc Žnidaršič. Erjavec je o primerjavi zadnjih dveh vlad, v katerih je ministroval, odgovoril, da se v nobeni ni počutil »udobno«. Očitno se tako ob njem niso počutili niti drugi koalicijski partnerji. Podporo Erjavcu je izreklo le pet njegovih poslancev.
To bo že druga ministrska zamenjava v prvem letu aktualnega mandata in hkrati že druga menjava ministra iz Desusove kvote. Ker je minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik minister iz Desusove kvote zgolj pro forma, bosta tako že na začetku mandata padla oba Desusova ministra. Zdi se, kot da se Desus nekako ne znajde v vlogi enakopravne in tudi po številu poslanskih glasov pomembne koalicijske stranke. Tudi prihodnjega Desusovega ministra bo namreč že od začetka spremljala slaba karma. Erjavec si je očitno pri Pahorju izpogojeval, da Desus lahko za okoljskega ministra predlaga Matjaža Zanoškarja. Tako bi si vsaj začasno rešil politično kariero, ker je prvi v čakalnici za Zanoškarjev poslanski sedež. Res je, da je zadnjih nekaj ministrov za okolje to funkcijo tako degradiralo, da je katerikoli bodoči kandidat za ministra težko še slabši, težko še manj povezan z okoljem. A to ne bi smelo pomeniti, da lahko kdo postane okoljski minister samo zato, da predsednik neke stranke dobi poslanski stol. Zanoškar že samo iz tega razloga ne bi smel postati minister, pa četudi bi bil dober minister.
Tudi če bo Erjavec uspešen v trenutnem boju za politično preživetje, posledice za koalicijo ne bodo zgolj slabe. Če mu Pahorja in vodilnih v stranki namreč ne uspe prepričati o podpori pri iskanju novega udobnega funkcionarskega stolčka, bi podobno, kot je s svojo hecnostjo nadgradil Desusove pretekle volilne rezultate, zdaj z zamerljivostjo lahko pokopal stranko. Morda celo destabiliziral koalicijo. Zdi se, da je kljub pregovorni počasnosti in naivnosti organov in članstva v Desus, prek katerih mu je sploh uspel popolni prevzem stranke, v njej prav zaradi njegovega avtoritarnega načina dela nastalo ali ostalo presenetljivo močno opozicijsko jedro. Donedavni vodja Desusove poslanske skupine Franc Žnidaršič, ki ga je Erjavec pred kratkim pregnal iz poslanske skupine, je na volitvah predsednika stranke lani maja kot Erjavčev protikandidat dobil kar 40 odstotkov glasov. In to kljub temu, da Žnidaršič ni bog ve kako resno lobiral znotraj stranke, predvolilnega programa pa tako ali tako ni imel, saj se je ponujal zgolj kot alternativa. Vprašanje pa je, kaj še lahko opozicija naredi, če stranka pod Erjavčevim vodstvom pogori na naslednjih volitvah ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.