21. 1. 2010 | Mladina 3
Manj medijske svobode ...
... ali kje je meja med svobodo govora in njenimi omejitvami
Slavni poslanec Srečko Prijatelj, ki je ukanil novinarja
© Matej Leskovšek
Potem ko je obsodbo Mladininega novinarja Jureta Aleksiča zaradi subjektivnega mnenja o objektivno žaljivem vedenju poslanca SNS Srečka Prijatelja potrdilo tudi ustavno sodišče, je sodišče v Celju zaradi subjektivnega zapisa v satirični rubriki obsodilo nekdanjo urednico časopisa Šentjurske novice Evo Kovač. Dobila je pogojno kazen mesec in pol zapora s preizkusno dobo enega leta.
Kovačeva je bila na prvi stopnji obsojena za zapis v satirični rubriki, torej rubriki, podobni komentarju, kjer se zapisujejo avtorjeve subjektivne misli. Po takšni obsodbi se na prvi pogled zdi, da je v Sloveniji konec svobode govora. Novinarka ni bila obsojena zaradi napačnega povzemanja dogodkov ali navajanja dejstev, pač pa zaradi svojega mnenja. Poleg tega v satirični rubriki nastopata župan in podžupan, torej lokalna politika, politiki pa bi po sodobnem razumevanju svobode govora morali biti deležni najmanjšega pravnega varstva pred mediji, ko teče beseda o njihovem delu. Kako naj se sicer izvaja nadzor nad oblastjo, ki ga v demokratičnih družbah pogosto najbolje izvajajo prav mediji?
Izkušnje sicer kažejo, da drugostopenjska sodišča veliko dosledneje sledijo sodobnim usmeritvam glede svobode izražanja. Višji sodniki se praviloma veliko bolje zavedajo pomembnosti te pravice za razvoj demokratične družbe in obsodbe novinarjev na prvi stopnji pogosto razveljavijo. Dokaz za to je recimo primer, v katerem je Dimitrij Rupel Mladininega novinarja Bernarda Nežmaha tožil, ker je ta v komentarju napisal, da Rupel »zapada v shizofrenijo«. Vendar pa je zadnji primer iz Štajerske drugačen, bistveno drugačen. Avtorica satirične rubrike v ravnanju politikov vsaj v tej zadevi ni imela povoda, da bi z njimi upravičeno obračunala. Poleg tega je bila Kovačeva obsojena zaradi pisanja o politikovem sinu in njegovi ljubici in ne zaradi pisanja o lokalnem politiku samem. Dr. Andraž Teršek, ustavni pravnik in pisec knjige Svoboda izražanja, prav v omenjenem vidi bistvene razlike v primerjavi s siceršnjimi pravili igre, ki veljajo za politike: »Pisati o članih družine župana kot politika seveda ni isto kot pisati o samem županu kot politiku in javni osebi. Da bi se smelo pisati o ravnanju družinskih članov, posebej tistem iz zasebne sfere, bi morala obstajati razumna stvarna podlaga: opisovano ravnanje družinskih članov bi moralo najprej prepričljivo kazati na početje samega politika, ki je predmet javnega interesa. Tudi prikazovanje članov politikove družine v satiri zato ni isto kot satirična kritika ali prikazovanje župana kot politika. Takšno prikazovanje sicer ni že v načelu nedovoljeno, vendar pa mora sodišče v vsakem primeru posebej presoditi, ali je bilo z objektivnega vidika pretirano, ali je šlo za žaljenje, smešenje, za krnitev ugleda, za poseg v čast ...«
Tudi te zgodbe o novinarski svobodi izražanja pa seveda še ni konec, saj je zagovornik Kovačeve, Aleksander Petrovič, že napovedal pritožbo. Do kod seže novinarska svoboda izražanja oziroma svoboda tiska, kje so njene omejitve, kaj je satira in kaj je žaljivo, bo tako moralo spet povedati višje sodišče.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.