Milan Krek

 |  Mladina 3  |  Politika

Vrtenje v krogu, komu mar?

Ljudje med stroko in zdravstveno birokracijo

Milan Krek, dr. med., spec. socialne medicine, Medicinska fakulteta v Ljubljani, Katedra za javno zdravje, direktor Zavoda za zdravstveno varstvo Koper, od koder prihaja raziskovalec dr. Gorazd Pretnar, ki je opozoril na problem nevzdrževanih vodomatov.

Milan Krek, dr. med., spec. socialne medicine, Medicinska fakulteta v Ljubljani, Katedra za javno zdravje, direktor Zavoda za zdravstveno varstvo Koper, od koder prihaja raziskovalec dr. Gorazd Pretnar, ki je opozoril na problem nevzdrževanih vodomatov.
© Miha Fras

Medicina je ena najhitreje razvijajočih se znanosti v svetu, znotraj nje pa je v zadnjem času v hitrem vzponu javno zdravje. Vsak dan se v literaturi objavijo številni članki o javnem zdravju, ki jih berejo strokovnjaki po vsem svetu in ugotovitve vgrajujejo v vsakodnevno prakso. Članki so namenjeni tudi poročanju strokovni javnosti o napredku v sodobni medicini. Hkrati so eno od temeljnih meril znanja v posamezni deželi. V javnem zdravju se na podlagi sodobnih spoznanj, objavljenih v člankih, in na podlagi raziskovanj raziskovalcev in dobre prakse vzpostavljajo novi postopki, ki so učinkovitejši in prijaznejši do ljudi. Kako hitro se ta nova spoznanja vnašajo v vsakodnevno prakso, pa je odvisno od številnih dejavnikov.
V javnem zdravju se navadno za urejanje posameznega področja (npr. področja pitne vode) vzpostavijo neki pravilniki, ki jih morajo upoštevati prebivalci dežele in strokovnjaki, da se zagotovi podlaga za zdravje ljudi. Zdravstvena birokracija zahteva dosledno izpolnjevanje teh pravil, predvidene so tudi sankcije, če se pravilniki ne upoštevajo. Za vsem tem stoji še upravni aparat države.
Raziskovalci iz javnega zdravja, ki spremljajo posamezno področje, pogosto prinašajo nova spoznanja na podlagi raziskav in prebiranja strokovne literature tudi v javno zdravje. Tu pa trčijo ob temeljno vprašanje: kako in kdaj javnost seznaniti z novimi spoznanji, do katerih so se dokopali, in z neko nevarnostjo, ki preti ljudem. Če sporočijo javnosti, da neka nevarnost obstaja, s tem zavarujejo ljudi, kar je humano in tudi v skladu s poslanstvom zdravnika in raziskovalca. A v trenutku, ko to naredijo, kršijo temeljna pravila, ki so zapisana v pravilnikih. S tem namreč trčijo ob zdrav-stveno birokracijo, ki skrbi za red v državi in ki ji ni vedno pogodu, da bi se posamezna novost hitro vnesla v vsakodnevno prakso mimo vnaprej določenih postopkov. Tako se vzpostavi - milo rečeno - čuden odnos med strokovnjakom in zdrav-stveno birokracijo: čeprav bi morala ta dva pola sodelovati, ker je to v dobro ljudi, se spopadeta. Strokovnjak predlaga boljše in sodobnejše metode zagotavljanja javnega zdravja, metode, ki so znane že v literaturi in vpeljane v drugih državah. Zaradi rigoroznosti in omejenega pogleda pa birokracija brani veljavne normative in jih je pripravljena spremeniti šele po določenem postopku, ki pa je navadno dolgotrajen. Tako pridemo do paradoksne situacije: znanstvenik predlaga nove standarde, s katerimi bi bolje varovali zdravje, in to utemelji na literaturi in svojih raziskavah, zdravstvena birokracija pa še vedno vztraja pri starih pravilnikih, čeprav je med strokovnjaki že davno znano, da sedanji standardi ne veljajo več in so nestrokovni. Strokovnjaka označijo za nergača in čudaka in se mu skušajo izogibati - kdo pa bi se družil z nekom, ki kar naprej nekaj spreminja in »teži«, kajne? Ker zdrav-stveno birokracijo navadno brani tudi politika, ki ima zakonodajno moč, v teh procesih pa nastopajo še drugi centri moči, ima strokovnjak le malo možnosti, da bo v javnem zdravju kmalu spremenil mnenje politike, birokracije, predvsem pa standarde, ki jih, žal, včasih že ob sprejemanju prehitijo nova spoznanja. Saj je res vnaprej jasno, da bo strokovnjak zmagovalec na dolgi rok. Na kratki rok pa obstaja velika verjetnost, da postane poraženec v spopadu z zdravstveno birokracijo. Zato je pomembno, da je vztrajen in nepopustljiv, ker lahko le tako kaj doseže.
Seveda je treba upoštevati določene postopke sprememb predpisov, ki zagotavljajo varnost, vendar bi morala biti zdravstvena birokracija v sodobni informacijski družbi toliko bolj prilagodljiva, da bi na primer vsaj začasno uvedla neki postopek, če uvidi, da je koristen za ljudi. A zdi se, da se tedaj zdravstvena birokracija vedno znova ustraši spremembe (to ni nič novega) in skuša ohraniti stare varne in preizkušene standarde. Če se le da, čim dlje.
Tako se vzpostavi absurden položaj. Čeprav se ve, da bi lahko bila neka stvar boljša za ljudi, se ne uvede ali se celo preganja zaradi zastarelega predpisa (spomnimo se le na zdravljenje odvisnikov z metadonom na začetku 90. let) in se tako oškoduje zdravje ljudi. Zgolj in samo zaradi birokratskega načina reševanja problematike.
Da Slovenija pri tem ni izjema, je dokazal nedavni zaplet zaradi vode iz vodomatov. V javnosti se je kazal predvsem kot nerazumevanje med ministrom in inšpektoratom, ki sta branila veljavne pravilnike za mineralne vode, in raziskovalcem, ki je predlagal v premislek nekaj novih rešitev. Raziskovalec, ki je prebral veliko člankov in pridobil tudi nekaj spoznanj iz svojih raziskav, je javnost opozoril na nevarnosti, ki prežijo zaradi nehigienskih razmer v vodomatih, in predlagal spremembo ocenjevanja ustreznosti vode iz vodomatov za pitje in vzpostavitev navodil za vzdrževanje vodomatov po najnovejših spoznanjih. Ker je vedel, da bo postopek spremembe dolgotrajen, je javnosti javno predstavil izsledke raziskave in pri tem naletel na hud odpor zdravstvene birokracije, ki je sicer kmalu priznala, da bi bilo treba standarde spremeniti, vendar pa jih ni bila pripravljena takoj prilagoditi novim spoznanjem, ampak je javnosti le obljubila, da bo nova spoznanja upoštevala pri oblikovanju novih pravil. Ker je raziskovalec iz literature pridobil tudi spoznanja, da je voda v onesnaženih vodomatih lahko nevarna zdravju, je o tem obvestil javnost in s tem deloval preventivno za zdravje ljudi. Sedaj je že jasno, da če bi raziskovalec prej obvestil zdrav-stveno birokracijo, ta ne bi obvestila javnosti, da je voda iz nehigiensko vzdrževanih avtomatov nezdrava, saj sta oba, inšpektor in minister, vztrajala, da se je treba držati pravilnikov, ki so v veljavi, in nista bila pripravljena na hitro popustiti raziskovalcu. Zdravstvena birokracija, ki je upoštevala veljavne »zastarele« pravilnike, je, čeprav so ji dostopni strokovni članki, iz katerih je razvidno, da ima strokovnjak prav, v javnosti ocenjevala vodo po starih pravilnikih in ni upoštevala najnovejše literature s tega področja, ki jo je pridobil raziskovalec.
Po pravilih pravne stroke je morda tak način ustrezen (naj mi pravniki ne zamerijo, ker sem le zdravnik in ne pravnik), saj se upoštevajo veljavni pravni akti, po načelih javnozdravstvene stroke pa tak način nikakor ni pravi, saj z neupoštevanjem novih spoznanj stroke stari pravilniki ne varujejo več zdravja ljudi, čeprav - še nov paradoks - je birokracija prepričana, da z vztrajanjem pri starih pravilnikih varuje ravno javno zdravje. Tako imamo dve strani, ki obe trdita, da v imenu ohranjanja zdravja vztrajata pri svojih mnenjih.
Imena ministra, direktorja in raziskovalca ter inšpektorja v tej zgodbi niti niso pomembna. Tu verjetno ne gre za osebno zamero posameznika, nagajanje ali neodgovorno vedenje posameznika, ampak gre najbrž za ujetost vseh teh igralcev v vsakodnevni sistem in zgodovinski spomin sprejemanja novosti, gre verjetno za sistem, vzorec vedenja, v katerem so vsak po svoje odigrali svoje vloge. Šlo pa je pravzaprav za staro zgodbo, kakršno je poznal in izkusil že Paracelsus in še mnogi drugi ra-ziskovalci. Gallileo je zaradi tega skoraj končal na grmadi. Dogodki, povezani z vodomati, so si sledili z veliko naglico in tekmovanju med enim in drugim blokom kar ni bilo videti konca, začele so se grožnje - vse do zahteve po ministrovem odstopu. Mediji so pri tem igrali pomembno vlogo. Na trenutke se je zdelo, kakor da zdravje ljudi tu niti nima kaj iskati, ampak da gre za napenjanje mišic ene in druge strani v areni življenja, ljudje pa so gledalci. Čeprav je res, da so si vsi prizadevali ohraniti zdravje, le vsak po svoje, eni na sodobnejši, drugi pa na že preizkušen in utečen način. In vsak je uporabljal predvsem svojo moč in svoje adute, vse premalo pa je bilo dialoga, ki bi edini lahko pripeljal iz krize. Dialog se je pravzaprav izvajal prek medijev.
Vse to kaže, kako težko je uvajati spremembe v javno zdravstvo, ker morajo biti za to pripravljeni politika, stroka in navsezadnje tudi zdrav-stvena birokracija in ljudje. Za vse to pa je potreben čas, kajti spremembe potrebujejo čas in čas je pri zdravju zelo dragocen dejavnik, zato si ljudje želimo predvsem, da bi bil čas od odkritja novih metod do uvedbe teh metod čim krajši in da bi bile novosti tudi preizkušene, saj nam to ohranja zdravje. Zaradi informacijske družbe in velike dostopnosti novih podatkov bi človek pričakoval, da smo v sodobni družbi veliko bolj prilagodljivi kot v preteklosti. Vendar se zdi, kot da se človeštvo iz preteklosti ni veliko naučilo in da pri reševanju takih težav tudi informatizacija družbe ne pomeni veliko. Zdi se, da se še v sedanjost vlečejo stari vzorci vedenja (upiranje spremembam, ohranjanje dobrih starih navad itd.), ki pa zelo otežujejo uvajanje novosti v javno zdravje.
Zame osebno je bila to še ena pomembna in boleča življenjska izkušnja in tako nanjo tudi gledam. Upam in želim si, da gledajo tako na to izkušnjo tudi drugi udeleženci dogodkov, kajti to je najlepša in najkrajša pot, da posodobimo pravilnike o vodi, da bodo čim prej upoštevali sodobna dognanja. Nadaljevanje zgodbe v smeri zaostrovanja verjetno ni smiselno in prevladati mora modrost. Zamere in diskreditacije, obtoževanja in iskanje napak ter dlakocepstvo nam pri tem ne bodo nič pomagali, bomo pa izgubili dragoceni čas, kajti spremembe bodo prišle, samo vprašanje časa je, kdaj. Od tega so odvisne tudi posledice, ki bodo nastale zaradi neuvedbe novih standardov. Zato je verjetno treba zavihati rokave in čim prej uskladiti predpise.
Za konec pa si je morda dobro zapomniti, da je treba spoštovati tiste, ki si upajo preseči birokratske postopke in kljub tveganju pravočasno obvestiti ljudi, da jim grozi nevarnost. Morda se jih bomo nekoč naučili spoštovati že za življenja, kajti nikomur spomenik po smrti ne koristi prav veliko. Verjetno je veliko bolje, da jih spoštujemo še v času njihovega življenja in jim omogočimo, da naredijo s svojim prodornim umom čim več za družbeni napredek in da svoj čas usmerijo v raziskave in ne v boje za implementacijo idej. Saj si želimo biti inovativna družba, mar ne? Vabim vas, da skupaj tudi kaj storimo za to. Spoštujmo za začetek ljudi, ki imajo zamisli.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.