Zvesta opozicija
Bi nas res moralo osupniti, da še vedno živijo ljudje, ki zavračajo evolucijsko teorijo?
Umberto Eco, pisatelj in filozof
© Borut Krajnc
Znanstvenik Edoardo Boncinelli je imel pred kratkim na bolonjski univerzi več predavanj o izvoru in nastajanju evolucijske teorije. Niso me toliko presunili neizpodbitni dokazi, temveč to, da imajo ne le nasprotniki, ampak tudi številni zagovorniki teorije tako naivne, zmedene predstave o evoluciji.
Med temi predstavami je prepričanje nekaterih darvinistov, da človek izvira iz opice. (Če nič drugega, človeka po nekaterih rasističnih izpadih v sodobnem času zamika, da bi bleknil, tako kot je pisatelj Alexandre Dumas odvrnil nekemu tepcu, ki se je norčeval iz njega zaradi njegove pisane etnične dediščine: Moj oče je bil mulat, moj ded je bil črnec in moj praded je bil opica. Gospod, vidite, moja družina se začne tam, kjer se vaša neha.)
Znanost vedno postavlja na glavo splošno razširjena prepričanja, ki so navadno manj napredna, kot si ljudje domišljamo. Vsi izobraženi ljudje vedo, da se Zemlja vrti okoli Sonca in ne obratno. A v vsakdanjem življenju se še vedno oklepamo preprostih predstav in veselo vzklikamo, da sonce vzhaja, zahaja in je visoko na obzorju.
Koliko ljudi bi pravzaprav lahko označili za izobražence? Kot so ugotovili v raziskavi, ki jo je leta 1982 v Franciji opravila revija Science et vie (Znanost in življenje), je bila takrat tretjina ljudi prepričana, da se Sonce vrti okoli Zemlje.
V izdaji revije mednarodnega inštituta za raziskave o »fous litteraires« (oziroma povedano drugače, o bolj ali manj norih piscih, ki zagovarjajo neprimerne zamisli) iz aprila 2009 sem našel pravi biser, članek Olivierja Justafreja. V njem se je posvetil tistim, ki zanikajo, da je Zemlja okrogla in da se vrti okoli Sonca.
Najbrž ni nič nenavadnega, da so ljudje, med katerimi je bilo tudi nekaj znanih učenjakov, ob koncu 17. stoletja še vedno zanikali Kopernikovo hipotezo. A to, da je bilo mogoče nekaj zagrizenih nasprotnikov najti še v 19. in 20. stoletju, je skrajno osupljivo. Justafre se je omejil na francoske nasprotnike, a jih je vse-eno naštel več kot dovolj - od opata Mataleneja, ki je leta 1842 dokazoval, da ima Sonce le pičlih 32 centimetrov premera (Epikurjeva teorija, ki se je rodila 22 stoletij prej), do Victorja Marcuccija, ki je bil prepričan, da je Zemlja ploščata in da je njeno središče Korzika.
To je šele 19. stoletje - norosti pa so se nadaljevale tudi v naslednjem. Leta 1907 je Leon Max pri resnem znanstvenem založniku izdal Essai de rationalization de la science experimentale, leta 1936 pa je neki B. Raiovitch objavil delo La Terre ne tourne pas (Svet se ne vrti), v katerem trdi, da je Sonce manjše od Zemlje in večje od Lune (opat Bouheret je leta 1815 trdil ravno nasprotno). Leto prej, leta 1935, je Gustave Plaisant, ki je sam sebe opisoval kot nekdanjega študenta politehnične fakultete, spisal knjigo z dramatičnim naslovom Tourne-t-elle? (Se Zemlja res vrti?). In še leta 1965 je Maurice Olivier, ki se je prav tako razglašal za nekdanjega študenta politehnične fakultete, izdal knjigo o nepremičnosti Zemlje.
Edina knjiga, omenjena v Justafrejevem članku, ki je ni napisal Francoz, je delo britanskega pisatelja Samuela Birleyja Rowbothama, ki je verjel, da je Zemlja ploščata, 650 kilometrov oddaljena od Sonca, njeno središče pa naj bi bilo na severnem tečaju. Rowbothamovo delo Zetetic astronomy: Earth not a globe (Raziskovalna astronomija: Zemlja ni krogla) je bilo objavljeno leta 1849 kot pamflet, a se je v naslednjih treh desetletjih razbohotilo v knjigo s 430 stranmi in bilo povod za nastanek univerzalnega raziskovalnega društva, ki je obstajalo do prve svetovne vojne.
Leta 1956 je član Kraljevega astronomskega društva Samuel Shenton ustanovil društvo Ploščata Zemlja, da bi ohranil Rowbothamovo dediščino. Ko je Nasa v 60. letih objavila fotografije Zemlje iz vesolja, nihče ni mogel razumsko ovreči dejstva, da je planet okrogel. A po Shentonovem mnenju je bila fotografija le optična prevara za nevešče oči: celoten vesoljski program naj bi bil potegavščina, skupaj s pristankom Nasine rakete na Luni, in z njo naj bi javnost prepričali, da je Zemlja okrogla.
Shentonov naslednik, Charles Kenneth Johnson, je še naprej razglašal, da gre za zaroto. Leta 1980 je napisal, da sta se oba, Mojzes in Kolumb, borila proti zarotniškemu širjenju predstave o vrtečem se planetu. Eden Johnsonovih argumentov je bil, da bi morala biti ukrivljena tudi površina velikih vodnih gmot, če bi bila Zemlja res okrogla. Saj je vendar preveril površje jezera Tahoe in Saltonovega zaliva, a krivine ni opazil.
Bi nas torej res moralo osupniti, da še vedno živijo ljudje, ki zavračajo evolucijsko teorijo?
©(2010) The New York Times (The New York Times Syndicate)
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.